Dnevnik - Gorazd Suhadolnik: ... se vedno vrne pomirjen
Urban Ažman, alpinist, gorski reševalec in gorski vodnik, pravi, da je lepota ture odvisna od družbe, v kateri jo doživiš.
Kot elektroinženir je zaposlen v elektrodistribucijskem podjetju Elektro Gorenjska in pravi, da vodilni v podjetju razumejo njegove potrebe.
Urban Ažman je namreč tudi vrhunski alpinist, gorski reševalec in gorski vodnik z mednarodno licenco IFMGA. V tej vlogi dela večinoma v tujini za tuje agencije. V letošnji poletni sezoni je petkrat vodil na Mont Blanc, dvakrat na Matterhorn, nekajkrat pa na Gran Paradiso v masivu Monte Rose.
»Stalnim gostom, ki se vračajo, se tehnična in izkustvena raven dviguje, zato lahko z njimi opravljam čedalje zahtevnejše ture. Sicer so stranke najpogosteje na začetniški ravni, njihovi cilji pa so najvišje in najbolj poznane gore. V Sloveniji je to Triglav,« pravi Ažman, ki je letošnje poletje precej dela odklonil. »Brez težav bi lahko živel le od vodništva, vendar to in družina nista najboljša kombinacija,« pravi. S partnerico, ki se je včasih tudi ukvarjala z alpinizmom, imata tri otroke. Družina živi v Žirovnici. »Štirinajstletna Alja ne kaže nobene želje po obiskovanju hribov, desetletni Juš je eno leto športno plezal v klubu, zdaj pa že tretje leto trenira in tekmuje v gorskem kolesarjenju. Vsako leto sicer kaj preplezava, pri šestih letih sem ga vzel v Slovensko smer v severni triglavski steni, leto pozneje pa sva preplezala še Nemško kratko smer,« pravi Urban. Za štiriletno Neli je seveda še prezgodaj za ugotavljanje alpinističnih »genov«.
Trikrat na Fitz Royu
Ob zgodnjem septembrskem snegu višje v hribih, ki je marsikomu prekrižal planinske načrte, Ažman pripomni, da je treba biti vedno previden. »Zdaj vladajo v gorah zimske razmere, lokalno ni izključena možnost plazov. Sneg se hitro preobraža, vendar bo najbrž na osojnih legah v visokogorju dočakal zimo in možnost zdrsov na teh območjih se bo povečala,« pravi gorenjski vodnik. Za prihajajočo zimo nima posebnih načrtov. »Imam nekaj stalnih gostov, s katerimi opravim večdnevne turne smuke, splezam kak slap in zimsko smer,« dodaja. Kaj pa plezanje v velikih stenah, ki se ga je v preteklih letih udeleževal kot eden najboljših slovenskih alpinistov? »Najbrž je obdobje tistega velikega entuziazma minilo,« odgovarja. »Imam še nekaj skritih želja, vendar čutim, da tisti pravi klic še ni prispel. Zaradi obveznosti o velikih stenah niti ne razmišljam preveč, saj nisem ljubitelj polovičarstva.«
Za svojo dušo najraje pleza v Debeli peči ali pa v severni triglavski steni. »Tam so gore na pragu mojega doma, tam sem plezal prve smeri. Večkrat se odpravim sam, običajno popoldne po službi. Počutim se domače in vedno se pomirjen vrnem v dolino.«
Težko se odloči o svojih najljubših vzponih. »Rad grem plezat smeri, ki jih poznam. Od zimskih vzponov mi je po karakteristiki najbolj všeč Severovzhodni raz Jalovca, ki sem ga pozimi preplezal petkrat, všeč so mi smeri v Krmi, kot sta Jesih-Potočnik v Debeli peči in DKV v Trapezu Draškega vrha, v tujini pa mi je zelo ustrezala Patagonija, kjer sem po različnih smereh trikrat priplezal na Fitz Roy.«