Srednji svet: Strokovnjaki ne znajo pojasniti, zakaj je Jalovec tako lep in zakaj je Triglav v srcih Slovencev tako živ in priljubljen. V naravi je nekaj, kar v nas zbuja močne občutke. Presihajoče jezero grem doživet, ne doumet.
Krog okoli nevidnega jezera
Svet pod Sveto Trojico vzbuja vtis osamelosti, dokler se povsem ne umirim. Občutek zapuščenosti se spreminja, v pokrajini se počutim domače. Petelinjsko jezero je lepo v svetlozelenih in zlatorjavih odtenkih, odvisno od starosti trave. Suho jezero me spominja na življenje: ko voda izgine iz vidnega polja, to ne pomeni, da je ni – skriva se v globočini.
Kako hitro naj hodim proti jezeru, da pridem v stik s samim seboj? Naj raje sedim na barskem stolčku s pivom v roki ali naj naslonjen na deblo drevesa lovim kanček sonca v oči? Je lepše prisluhniti petju ptic ali čenčam poročil?
Novica o nesreči dveh Slovencev v Alpah je sveža. Igorja sem pred leti spoznal na Mangrtu, srečanje s posebnimi ljudmi pa je vedno neobičajno. Danes se srečujem z vprašanji. Med drugimi, kaj mi pomenijo gore, in predvsem, kaj mi pomeni narava. Nekateri ljudje obsojajo tiste, ki so se smrtno ponesrečili v gorah, drugi grajajo one, ki so po sreči preživeli nesrečo. Ne morem soditi, zakaj pride do gorske nesreče, ker bi moral poznati, kaj Življenje je. Nekatere stvari so človeku usojene, zato posameznik ne more biti sodnik. Pojma nimam, kdo bo sodil meni in kakšna bo sodba ob smrti.
Počasi se dvigujem po uvodnem pobočju Sv. Trojice. Tamkajšnji pašnik je prazen, krav še niso prignali. Verjetno so prazne tudi žice električnega pastirja. Lezem pod najnižjo med njimi, se z roko oprem na svežo travo, takrat pa useka po hrbtu. Kasneje zagledam, od kod prihajajo sunki: nekoliko višje se celice zableščijo v soncu.
Ne potrebujem pešačenja dolgih razdalj, vse najpomembnejše se dogaja v krogu nekaj kilometrov. Veselje občutim ob mladih poganjkih in vzbrstenih belih cvetovih trnastega grmovja. Domač veter, porojen v teh krajih, veje skozi pritlikav bor, katerega vrh je polomila sila neurij.
Krog sklepam po nevidni črti nasprotnega brega. Lahko bi šel kar po sredi jezera, tam je zlahka hoditi v suhem. Na nebu se igrajo oblaki – prijatelji presihajočega jezera. Slej ko prej mu bodo pomagali z vodo. Obkroženo z drevesi in posameznimi skalnatimi statisti deluje zaščiteno. Dva sprehajalca sta prišla prijateljevat z njim. Ceniti ga znata tudi ob času, ko je brez vode. Občudujeta lepoto, ki jo vsakdo lahko vidi, vendar je veliko manj takih, ki jo ugledajo.
Kakšno vlogo ima sredi jezera majhna skupina dreves? Vsako ugibanje bi bilo podcenjujoče, tako malo vem o njihovem vsakovrstnem, tudi duhovnem vidiku. Tri ure so minile kot nič, čas je navidezno poniknil neznano kam. Prihaja zadnji del dneva, namenjen Snežniku, največjemu prijatelju tega jezera.
Prijateljske povezave očitno delujejo in krepijo občutja. Sprehod čez Mali Snežnik do sončnega zahoda na vrhu gore doživim na poseben način. Druženje s Petelinjskim jezerom bom letos ponovil takoj, ko se bo v njem lahko ogledovalo nebo. Zaradi sodelovanja na fotografskem natečaju o pivških presihajočih jezerih. In tudi sicer.
Iztok Snoj