AO Cerkno - Rado Lapanja: Creta Grauzaria ne razočara.
Ni pred leti, ko sva z Markom Makucem splezala Gilberti–Soravito v Sfingi (eden od mnogih stolpov, ki jih Creta ima na zalogo), niti tokrat, ko sva z Andrejem Likarjem splezala Direttissimo.
Prav vse te navduši. Številni stolpi, pristop, tudi plezanje in sestop in - narava, ki te obkroža.
Že v torek pod večer, sva se povzpela do bivaka, ki stoji pod jugovzhodnim ostenjem. Po izraziti gredi, ki jo sestavljajo številni stolpi zanimivih oblik, se vije pristopna steza, ki je pravzaprav začetek tudi znamenite poti Cengle dal Bec. Prav na najvišji točki stoji bivak, ki je tako tudi odlično izhodišče za alpiniste.
Smer ima že dolgo brado. 1900 je njena letnica nastanka, vendar ima par zabeljenih mest in kar čudila sva se, kako so s tisto opremo takrat to splezali. Sicer te čaka tudi nekaj logističnih ugank, Andrej jih je vse brezhibno rešil.
Skala v težjih delih je kar dobra, je pa tudi dosti krušljivih mest. Ko priplezaš na vrh, pa še z daleč nisi končal ture. Čaka te dolgo prečenje po policah in gredah, v smeri glavnega vrha. Tu pa pozor! Vzpon nanj ti zapre navpična stopnja, dobrih deset metro visoka. Še za najbolje se pokaže prehod skozi krušljiv kamin, desno od njega je vse podrto, drugod pa tudi ni možnosti. Vsekakor najtežje mesto na vsej turi.
Sestop je tudi zgodba zase, ampak prijetna. Rdeče pike ti kažejo pot navzdol. Zelo lepi prehodi v mejah II. stopnje.
Vsekakor je to še ena tura, kjer ti ocena smeri še zdaleč ne pove vse.
Zagotovo je to zelo zahtevno plezanje, ki od alpinista zahteva vse znanje, tako in drugačno, pač vse, kar alpinist mora znati in obvladati. Tura sama pa zagotovo spada v kategorijo – velikih tur.