Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Pot na Triglav:

Večer, Slovenija - Franja Žišt: "Važno, da pridem živ dol!"

Ne le med vikendom, na dostopu do najvišjega vrha je živahno tudi med tednom, samo na Kredarici je minuli ponedeljek prespalo 300 ljudi.
"Zdaj ste pravi Slovenci?" "Jaaaaaa," v en glas razposajeno zatulijo Matic, Aljaž, Jaka in Andraž, stari sedem, devet in enajst let. V sončnem jutru sestopajo z naše najvišje gore in kar ne morejo našteti vsega, kar se jim je v avanturističnem pohajkovanju po visokogorju vtisnilo v spomin: "Plezali smo po zajlah in klinih! S štrikom smo jih dobili po riti! Mene je fajn vžgal. Sploh se ni zdelo dolgo. Ko smo šli gor, me dejansko niso bolele noge. Prav majčken je, sploh ni tako velik. Zdaj pa je na vrhu malo megleno. Videli smo veliko kozorogov, jaz sem videl štiri," se je valilo iz njihovih ust, najbolj pa jim je bil vešč Aljažev stolp, niso pozabili dodati. Fantom, bratrancem, kaj drugega, kot da hodijo v gore, ne preostane, se nasmehnejo njihovi starši, navdušeni planinci, in pomignejo še proti ponosnemu dedku, gorskemu reševalcu. "Saj smo kar trenirali in jih pripravili na turo. Povejte, kje vse smo že bili. Na Kočni, ta je bila težja kot Triglav. Škrlatica bo pa še malo počakala," se je ded Tone Perčič iz Kranja pogovarjal z vnuki.
Za osvojitev očaka so, podobno kot večina pohodnikov, izbrali dva dni. Manj jih za osvojitev strehe Slovenije izbere le enega. Za take se pot začne zarana. Sredi noči, ob treh, je skozi odprto okno Aljaževega doma v Vratih mogoče slišati topotanje prvih gojzarjev, ob štirih, ko premajhna postelja na skupnih ležiščih ni več niti malo udobna, se število planincev še poveča, ob petih se pod severno triglavsko steno vzpenja že lepo število naglavnih lučk. Poti na Triglav so najbolj popularne v vsem našem visokogorju in na njih je mogoče srečati pisano druščino.

Za 70 let na vrhu s torto in vinom
"Danes sva tretjič in vedno sva preizkusila kako novo pot. Tokrat sva tu s posebnim razlogom, saj je naša znanka svojih 70 let želela praznovati na Triglavu. Na vrh smo ji nesli torto, nazdravili smo in zapeli," razlagata zakonca Majda in Jani Trampuš iz Jurija ob Pesnici. Malo se še čudita gneči na Kredarici, "neverjetno je, da je čez teden tu gori toliko ljudi, le kako je čez vikend", potem pa se izza vogala že prismeje slavljenka Marija Petek Verdev. Vzhičena nad praznovanjem, ko jo je spremljalo 12 članov Planinskega društva Fram, med njimi tudi trije vnuki, pove, da je vrh Triglava osvojila že sedmič. "V planine sem začela hoditi šele leta 2003, ko sem se upokojila. Pred tem nikoli nisem bila v gorah. V tem času pa sem dvakrat prehodila transverzalo, čaka me še ena etapa in bom zaključila tudi evropsko pešpot. Na Triglavu sem bila prvič leta 2006. Moja težava so kilogrami, danes jih imam 50 manj, kot sem jih imela ob prvem vzponu, ko so me na vrh vlekli s štrikom," iskreno pripoveduje, da nikoli ni prepozno začeti planinariti. "Sodelavke me včasih pokličejo za nasvet, vsi se čudijo, kako mi uspe. Brez planinskega društva mi gotovo ne bi. Hribi ti zelo zlezejo pod kožo," razlaga.
Medtem pa se čez Mali Triglav, gor in dol, premikajo drobne pike, ki se, bližje ko si, spremenijo v množico ljudi. Večina jih ima odlično opremo, primerne čevlje, čelade, velik del tudi samovarovalne komplete, ki dajo večji občutek varnosti. "Gumidefekt," se pošali moški, ki so mu odstopili podplati na čevljih, potem pa mu jih je na vrhu eden od gorskih vodičev začasno popravil s silvertapom.

Trikrat stopi, potem pa dihaj
Razgledi z grebena so čudoviti. Občuduješ lahko okoliške vršace in se čudiš, kako se nekateri pod potjo sprehajajo po strmih snežiščih, verjetno nevedoč, kako hitro je zdrs na njih brez prave opreme lahko usoden. "Uh, moram se malo nadihati," počepne kdo med potjo. Na spodbudo, da še malo in bo lahko spil kako pivo, pa odvrne: "Pivo mi ni prva briga, važno, da pridem živ dol." "Uuuu, pridna," ali pa "Trikrat stopi, potem pa spet malo dihaj," se glasijo nasveti bolj izkušenih tistim, ki ne gredo pogosto v hribe. Da bi lahko med Malim Triglavom in domom na Kredarici potegnili zip line ali pa po vzoru iz tujine zgradili vsaj viseči most, je slišati večkrat.
Med slovenskimi besedami pa tudi tuje. "Čudovito," pravi francoski par. "To je najina prva gora pri vas, nikakor pa ne zadnja," dodata mlada Poljaka. Plezalec Imre Kelényi iz Budimpešte in njegovo dekle sta bila pri nas že večkrat, a se jima je Triglav vedno izmaknil. "Presenetljivo veliko ljudi je, četudi nisva izbrala vikenda, in še vroče je," pravita Madžara. "Odlična izkušnja! Malce zahtevno, svojevrsten izziv, a res luštno," pravi Brannon Church iz Teksasa. In kje je našel Triglav? S kolegi, ki se spuščajo po klinih, so pripadniki ameriške vojske, urijo se v različnih državah, te dni so v Italiji, nekaj dni so trenirali v Sloveniji in za naskok na simbol slovenstva jih je navdušil neki visoki vojak.

Selfiji, droni in mrzlo pivo
V živahnem spoznavanju pot do vrha mine, kot bi trenil. Na vrhu pa navdušeni obrazi in vzkliki veselja. Pred stolpom se nabere vrsta, vsak se želi fotografirati, tiste, ki so vrh osvojili prvič, čaka tepežkanje, prav posebno vrv za krst je mogoče za 12 evrov kupiti tudi na Kredarici. Sicer pa zgoraj kraljujejo selfiji, omrežje 4G omogoča hitro objavo fotografij na vseh družbenih omrežjih, nekdo je s seboj prinesel celo dron, da je dogajanje posnel iz zraka.
Na najvišji točki Slovenije je poskrbljeno tudi za tiste, ki nočejo nositi preveč težkega nahrbtnika. Na vrhu je mogoče dobiti mrzlo pivo in osvežilne brezalkoholne pijače. Iz doline jih pritovorijo domačini. Tokrat je 25-kilogramski nahrbtnik, v njem sta denimo dva platoja piva, iz Krme prinesel študent in alpinist, ki tako zasluži nekaj dodatnega denarja. Za pijačo pobira prostovoljne prispevke, za veliko pivo dobi po sedem evrov, za dobre tri deci pijače pa pet, kar je ceneje kot v Dubrovniku, kamor lahko pijačo dostavijo z avtomobilom, ilustrira študent. "Načeloma po pijači najpogosteje povprašujejo Slovenci, tudi Nemci, Američani in Avstrijci. Koliko pločevink spravim v promet, je odvisno od vremena, kdaj pa kdo, ki pride na vrh brez vsake tekočine, reče, da sem mu rešil življenje," razlaga sogovornik. Dogodivščine na vrhu so zanimive, edino kakšne smeti kdaj ostanejo za drugimi, pove. Sam smeti odnaša v dolino, pijačo, ki ostane, pa hrani v svojem skrivališču na vrhu. "Zanimivo je, ko se pri stolpu srečata dva iz New Yorka, recimo," govori o naključnih srečanjih.

V četrto gre
Z vrha se je spuščalo še eno sorodstvo s štirimi fanti, starimi med sedem in 12 let. Dva Jakoba, Vid in Vasja so bili podobno navdušeni kot fantje, ki so sestop opravili že zjutraj. "Da si zdrav, da zgubiš kalorije in da dobiš mišice," naštevajo, zakaj je dobro hoditi v gore. "Da ni treba doma delati," jih dopolni mimoidoči planinec. "Da se družiš in da si car," zaključijo fantje iz Škofje Loke, medtem ko izrazijo željo, da bi šli na Matterhorn kot stric Bojan s sivo brado, ki jih poleg staršev spremlja na Triglavu, potem pa še na Mount Everest. "No, zdaj pa pamet v roke," jih je spodbodla mama, ko so nadaljevali hojo. Kar veliko otrok je bilo mogoče srečati na poti, tudi takih, ki so bili pri dveh letih že na prvih dvatisočakih ali pa še v nahrbtničku na Triglavu, so razlagali starši, in so zdaj navdušeni planinci.Popoldne je glavnina hodila navzdol, nekateri pa šele proti vrhu. "Zadnjih dvesto metrov je kar napornih, sicer pa je pot lepa, za kondicijo nabirat in za kile topit," sta se nasmehnila Tomaž in Luka iz Dolenjskih Toplic, ko sta preizkušala srečo, če bo tudi popoldne na vrhu kaj sonca. Tisti, ki so popoldne začenjali iz doline, so si ključni podvig prihranili za naslednji dan. Plane pa je spremenil Korošec srednjih let, ki je načrtovana dva dni spremenil v enega. "Dvakrat sem že poskušal priti gor, pa je bilo vedno slabo vreme. Tretjič sem obrnil, ker je bilo parkirišče v Vratih polno in je bilo prvo prosto mesto šele dva kilometra vstran. Danes mi je v četrto uspelo. A ko sem videl, kakšna gneča je in da še imam nekaj moči, sem se odločil, da jo popiham nazaj," razlaga pohodnik, ki se bo odslej spet držal svojih manj obljudenih koncev v Kamniško-Savinjskih Alpah. Slovenija skriva še veliko gora, ki prav nič ne zaostajajo za Triglavom. Ta jih presega le po višini.

Franja Žišt

Fotografije, Andrej Petelinšek:
(1) Medtem ko novodobniki na vrhu ustvarjajo, klasični obiskovalci zbirajo žige v pohodniških dnevnikih.
(2) Šele pred 15 leti je začela hoditi v hribe, a je za 70. rojstni dan že sedmič stala na vrhu Triglava.
(3) Dvosmerni promet večinoma poteka tekoče, včasih pa se zgodi kak zastoj kot na slovenskih avtocestah, se šalijo pohodniki.


Vsi hočejo do Kredarice

"Ljudje so včasih s seboj nosili plinske gorilnike, zdaj tega ni več. So kar dobri potrošniki. Par za prenočitev in hrano potroši okoli 50 do 60 evrov," pravi oskrbnik Triglavskega doma na Kredarici Herman Uranič. Za Kredarico je značilno, da so vikendi "slovenski", s harmoniko in rajanjem do dveh zjutraj. "Sicer se to za gorske postojanke ne spodobi, a Kredarica že ima ta sloves. Vseeno pa se držimo ure in šank zapremo ob desetih." Če so v zadnjih dveh letih na koči dali poudarek izboljšanju kvalitete in ponudbe hrane, bo naslednji projekt ureditev sanitarij, da se okoli koče ne bo več širil smrad. "Mislim, da bomo v dveh letih ta največji problem rešili. Problem je tudi kultura naših gostov, ki za seboj še vedno puščajo smeti, kljub temu da imamo povsod koše. Včasih so smeti zatlačene kar pod postelje. To mi ni všeč in zato se včasih zelo razjezim." Čeprav je v naročju Triglava kar nekaj koč, pa vsi hočejo priti na Kredarico, da so čim bližje Triglavu, pove oskrbnik.

Na drugih kočah iščejo mir

Po poti od Kredarice do kakšno uro oddaljenega Doma Valentina Staniča nismo srečali žive duše. "Mimo nas gre manj ljudi, koča se napolni zvečer. Vikendi so bolj polni, med tednom je bolj mirno. Tisti, ki iščejo mir, so pri nas, oni, ki bi radi zabavo, gredo na Kredarico," pravi oskrbnica Alenka Klinar, ki je v koči našla svojo prvo zaposlitev, pred tem je tu delala kot študentka. Dom je odprt od 24. junija do 24. septembra, v njem pa je zaradi štirih mladih oskrbnic posebno vzdušje. "Prvi mesec večinoma prihajajo tujci. Prejšnja leta je bilo največ Avstrijcev, Nemcev, zdaj pa vse do Amerike, edino Kitajcev še ni bilo. Avgusta so glavnina Slovenci. Tudi hrvaških gostov je veliko. Pri nas se pogosto ustavijo skupine, ki se vsako leto vračajo. Dom ima nekaj štajerskega pridiha, saj v njem že mesec in pol kuha 61-letni Branimir Hozjak s Ptuja. "Delo tukaj je drugačno kot v kaki drugi gostilni. Ni natakarjev, blokov. Pa tudi ljudje so drugačni," se razgovori Ptujčan. Še politiki "v civilu" so čisto sprejemljivi, pred dnevi je poklepetal z Janezom Janšo, namigne. "Ravno včeraj sem dobil Večer s ptujsko naslovnico. Dva meseca nisem bral časopisa, se moram malo na črke navaditi," se smeje in pomaha z našim časnikom.

Vecer.si 14.08.2017
Pot na Triglav: "Važno, da pridem živ dol!"

 

Kategorije:
Novosti ALP SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45946

Novosti