Bojan Ambrožič: ... velja za enega najbolj norih, najbolj ekstremnih in najtežjih gorskih tekov na svetu.
Proga te tekme se v zgolj 9,7 kilometra dvigne za kar 3030 višinskih metrov na vrh 3538 metrov visoke gore Rocciamelone.
Za primerjavo: Tek na Grintovec je enako dolg, le da ima 1000 višincev manj. Še precej bolj “položna” pa je pot na Triglav iz Krme, ki se v desetih kilometrih dvigne le za 1800 višincev.
Karakteristike te ekstremno težke proge so dolgo burile mojo domišljijo. Zato sem vedel, da sem se letos odločil da se spopadem z njo.
Štart teka je v mestu Susa v Piemontu v Italiji. Do tja pa je kar dobrih sedem ur vožnje z avtom. Zato sem se skupaj z Nejcem Kuharjem, Luko Kovačičem in Rokom Bratina na štart odpravil že dan prej. Dobra stran tega je bila tudi ta, da nam je popoldne ostalo nekaj časa za krajši ogled proge.
Kljub temu, da je tekma časovno zelo dolga, sta na progi samo dve okrepčevalnici. Poleg tega ni transporta opreme na vrh. Zato sem se odločil za tek z nahrbtnikom. Velika dilema je bila pri men tudi to ali naj tečem s palicami ali brez. Kjer je strmo palice pridejo zelo prav. Vendar ta proga je pa tako strma, da je velik del proge treba iti skorajda po vseh štirih. Na takem terenu pa so mi palice bolj v napoto in se raje pomagam z rokami. Zato sem se odločil za tek brez palic.
Štart teka je bil na gradu sredi mesta. Prva dva kilometra proge poteka po ravnem skozi mesto in ne štejeta v končni rezultat. Čas se je začel meriti šele ob prehodu v strmino na koncu mesta. Najprej sem se jezil zakaj nam je treba teči ta dva kilometra več. Potem pa mi je postalo jasno zakaj. Če bi se 400 tekačev naenkrat zapodilo v tisto ozko stezico, bi bilo na začetku veliko prerivanja. Tako pa smo se se v teh dveh kilometrih vsaj nekoliko razporedili.
Velika večina tekačev se je odločila za tek s palicami. V prvih kilometrih smo tekli tesno skupaj. To pa je bilo precej nevarno, saj je tu in tam komu palico spodneslo. V najslabšem primeru bi lahko kdo komu na ta način iztaknil oko.
V teh prvih kilometrih proga ni zelo strma. Vseeno pa je naklon tak, da večino časa nisem mogel teči. Zato sem palice zelo pogrešal. Brez njih sem izgubil ogromno časa in energije za nadaljevanje. Poleg tega je bilo zelo vroče in sem hitro postal zelo žejen. Na srečo sem s seboj tovoril 250 mililitrov izotonika, saj je bilo do prve okrepčevalnice skorajda eno uro teka.
Na okrepčevalnici sem se zadržal kar nekaj časa, saj je bila vmes do cilja le še ena. Sledil je en kilometer ravnine, kjer sem odtekel zares dobro in pridobil nazaj ves čas, ki sem ga izgubil na okrepčevalnici. Za tem pa smo pritekli do gozdne meje in najbolj znanega odseka poti: preprosto imenovanega “trave”.
Na tem delu se proga v le 2,2 kilometrov povzpne za 900 višincev: in to naravnost navzgor po strmih travah. Poti tu ni. Navzgor skozi gosto meglo so nas vodile le zastavice. Zadeva zgleda zelo podobno, kot če bi šli iz Mač na Zaplato naravnost navzgor po travah. Ponekod je tako strmo, kot na skakalnici v Planici. Na teh delih proge, sem si pomagal tako, da sem se vlekel za šope trave. Pri tem sem bil ves čas močno sklonjen proti tlom. Zato me je čez nekaj časa močno začel boleti hrbet. Noge pa so se še vedno počutile odlično in na tem odseku sem (pa čeprav brez palic) pridobil ogromno.
Ta odsek se zaključi pri koči Cà d’Asti (2854 m), torej le za spoznanje nižje od našega Triglava. Tu je bila še zadnja okrepčevalnica pred naskokom na vrh. Vršnih 700 višincev proge poteka po skalnatem terenu. Vendar je proga še vedno veliko lepša kot tista na Grintovec. Večinoma se teče po ploščatih kamnih, ki spominjajo na stopnice. Zato je pot zelo prijetna za tek oz. hojo. Pot prav nikjer ni tehnično zahtevna.
Vendar me je na žalost že kmalu odrezalo. Enostavno nisem več zmogel nazaj dvigniti ritma. Zato sem do vrha izgubil kakšnih deset mest.
Pot najprej pripelje na predvrh gore na višini 3180 metrov, kjer je kapelica. Sledi krajša ravnina, kjer bi enostavno moral teči. Vendar zaradi redkega zraka in utrujenosti enostavno nisem mogel. Na koncu pa sledi še 300 višincev strmega vzpona do vrha gore. Tu sem trpel kot že dolgo ne. V glavi se mi je vrtelo. Noge sem imel tako utrujene, da sem včasih stopil korak nazaj, namesto naprej. Z zadnjimi atomi moči sem se dobesedno privlekel na vrh gore.
Najprej sem potreboval kakšnih deset minut, da sem prišel k sebi. Potem pa začel uživati v čudovitem razgledu na same visoke gore in ledenike v okolici. Razgled je bil tako lep, da sem le stežka ločil od vrha gore. Poleg tega je bilo na vrhu presenetljivo toplo. Žal pa sem za tem naredil veliko napako. Na vrhu nisem našel nobene druge pijače kot pa Red Bull. V veliki žeji sem jih na dušek (in seveda prazen želodec) spil kar pet (že prej pa sem spil dva). Ker Red Bulla sploh ne pijem, nisem vedel da so ljudje ob taki dozi že umirali. Meni pa je zaradi tega postalo zelo slabo. Tako je bil povratek v dolino zame še bolj peklenski, kot pa sam vzpon na goro.
Tekmo je z novim rekordom proge (1 h 58 min 53 s) zmagal Švicar Martin Anthamatten pred rojakom Remijem Bonnetom in Nadirjem Maugetom. Odličen četrti je bil Nejc Kuhar (2 h 8 min 17 s). Na osmo mesto v deseterico se je prebil tudi Luka Kovačič. Sam sem tekmo končal na 60. mestu mesto med 200 uvrščenimi s časom 2 h 41 min. Rezultati ni vrhunski. Vendar sem kljub temu zadovoljen, saj je za mano enkratno gorsko-tekaško doživetje.
Tako težke tekme na svetu ni, ker je zelo težko najti tako visoko goro, ki je lahko dostopna. Sijajno bi bilo, če bi naredili tekmo iz morja na vrh gore El Teide na Kanarskih otokih.