Silvo Baznik: Na vožnji proti Pokljuki me na avtocesti spremlja 
pršenje iz oblakov, a še pred Bledom poneha in nebo se počasi zjasni.
Na Rudnem polju nadaljujem vožnjo po gozdni cesti in malce po odcepu za Uskovnico peljem desno ob potoku Ribnica do konca ceste, kjer je parkirišče že polno zasedeno. Tako parkiram nekaj deset metrov nazaj ob robu ceste in se odpravim na pot. Stopim na kolovoz, ki se vzpenja nad strugo potoka in hodim v prijetnem hladu gozda. Po večminutni hoji odprem vrata pašnika in jih zaprem za seboj. Še nekaj stotin korakov in sem nad majhnim slapom potoka, še nekaj desetin korakov in stopim na planino, kjer se pase številčno govedo.
Prečim potok in že grem mimo sirarne preko travnikov planine na njen zgornji rob, kjer po močno načeti stezi zaradi erozije stopim v pas ruševja in grmičevja. Pot se začne strmeje vzpenjati in v zgornjem delu vzpona proti Jezercam se priključi pot z Rudnega polja. Nadaljujem vzpon in dosežem Jezerca, kjer se pot položi in zavije levo. Hodim po potki, ki se prične zmerno vzpenjati ob studencu, ki se v obilnem deževju spremeni v hudournik. Lepo je slišati zvok hladne studenčnice, ki priteče izpod skal in ponikne v kamenju, še preden doseže dno doline. Počasi se vzpenjam po eni od številnih stezic srečujoč pohodnike, ki gredo proti ali pa prihajajo večinoma s svoje poti na Triglav, nekaj pa jih je ali jih bo zavilo še nekatere druge vrhove Julijcev. Na Studorskem prevalu zastanem in se ozrem na prehojeno pot, vrhove okoli Jezerc in na oddaljene Bohinjske gore ter ogovorim planinca, ki sta prav tako naredila kratek odmor in nameravata iti do Prehodavcev.
S prevala se spustimo nekoliko in nato nadaljujemo prečenje pod Velikim Draškim vrhom ter dosežemo pobočja Tosca. Ko pridemo do neporaščenega južnega pobočja, planinca nadaljujeta po markirani poti, jaz pa stopim na neoznačeno stezico, ki se v okukih vzpenja po pobočju. Med travami je gorsko cvetje in posebno izstopajo prelepi beli cvetovi planik in fotoaparat pridno beleži njihov sijaj. Travnato pobočje preide v kratek strmejši in skalnati del pobočja, nekajkrat zavije in sledi skalnatim skladom ter me popelje bolj proti zahodnem delu južnega pobočja, kjer ponovno gre v desno in navzgor. Pot se sem ter tja izgubi, a možici poskrbijo za pravo smer vzpona in v zmernem vzponu preide pobočje na neizrazit Mali Tosc, od koder je lepo viden vrh Tosca. Med njima so gorski travniki in vrtače, kjer se pase trop ovac. Pogledam Triglav, ki ga ravno doseže velik oblak in preti zastreti pogled na njegov vrh. Hitro pritisnem na sprožilec fotoaparata in nato poslikam še ostale vršace, kjer se že nabirajo oblaki.
Sledi kratek spust mimo večje vrtače do zbiralnika deževnice in sledeč potki stopim desno in po grebenu navzgor na vrh Tosca, ki je s svojimi 2275 m nadmorske višine eden od številnih razglednikov naših gora. Medtem je vrh Triglava izginil v gmoti oblakov in zato se podvizam in naredim serijo fotografij.
Z vrha sestopim na Mali Tosc in ob ovcah si privoščim daljši odmor. Pod mano je Malo in Velo polje in na drugi strani za Vernerjem se skriva pod severnim pobočju Tosca dolina Zgornje Krme. Pred menoj je visoki Mišelj vrh in za njim je lepo vidna Mišeljska glava in konec. Še dalje seže pogled na Kanjevec, Debeli vrh, Ograde in pred njim Stoge. Vidim rob planine Krstenice in še in še. Medtem počasi oblaki prevzemajo glavno vlogo na nebu in tako je odhod z vrha prav prijeten, saj sonce nima polne moči. Pri sestopu srečam nekaj planincev, ki se vzpenjajo. Ko dosežem klopco pri markirni poti, zastanem in opazujem jadralnega padalca, ki se pripravlja na vzlet. Prvi poizkus mu ne uspe, pri drugem ima več sreče in že je v zraku in poleti daleč v nebo.
Po že prehojeni poti se vrnem na Studorski preval. Ker je več oblakov na severu, se odločim za vzpon na Ablanco, najvišji vrh v Slemenu, ki se vleče od Ablance do Mesnove glave nad planino Konjščica. Zapustim markirano pot in grem desno po stezici navzgor. Stopam po krušljivem svetu, kjer je treba sem ter tja poprijeti za skalo, se previdno povzpeti po grebenu in po dobrih stotih višinskih metrov stojim na 2004 m visokem vrhu gore. Kratek vzpon me je nagradil z lepim razgledom na vrhove Tosca, Velikega in Malega Draškega vrha, Srenjski preval in Viševnik, le Rjavina se skriva za oblakom. Pod menoj pa kraljujejo Jezerca in planina Konjščica. Tudi pogled na Bohinjsko jezero ni od muh.
Mika me, da bi sestopil z vrha proti Mesnovi glavi, a se kljub temu odločim za vrnitev na Studorski preval. Previdno, kot sem šel navzgor, sestopim in se pridružim pohodnikom na spustu na Jezerca, kjer naredim odmor na klopci ter nato sestopim na planino, ki ima kar nekaj obiskovalcev.
Nebo se počasi jasni in postaja topleje, a na srečo grem s planine v gozd in po poti in kolovozu pridem do avta, od koder se odpeljem proti domu. Za menoj je še eden od številnih lepih izletov v naših gorah. Na svidenje do prihodnjič.