Večer, Slovenija - Nina Kozorog: Letos pa moram na Triglav. V vsakodnevnem hitenju in nabiranju stresa je postalo gorništvo modna muha, ki smo jo ponovno potegnili iz naftalina.
"Na avtocesti na Triglav nastajajo zastoji, kolona se podaljšuje, za dostop uporabite obvoze," je zaokrožila cinična objava anonimnega avtorja po vseh socialnih omrežjih, ko so na dvatisočaka prilezle slovenske misice. Dih jemajoč razgled so raje zamenjale za fotoshooting v večernih oblekah in visokih petah pred Aljaževim stolpom (uh, resnično realistične fotke!) ter tako dodatno razvrednotile našo najvišjo goro. Kaj bi bilo pravzaprav narobe, če bi se na vrhu slikale v ustrezni planinski opremi ter tako doprinesle k zavedanju o pomembnosti pravilne opreme? Recimo s čeladami in varovalnimi pasovi?
V vsakodnevnem hitenju in nabiranju stresa je postalo gorništvo modna muha, ki smo jo ponovno potegnili iz naftalina. Vedno več ljudi išče odmik od vsakdana, nekaj ur sprostitve, ali (žal) preprosto dobre fotografije, s katerimi bodo navdušili svoje virtualne prijatelje. Slovenci smo vendarle gorniški narod, pohvalimo se lahko s 452 poimenovanimi dvatisočaki in 85 nepoimenovanimi. Od Mariborskega Pohorja do Ankarana se vije naša Planinska transverzala, markirana s Knafelčevo markacijo, ki na 599 kilometrih obišče 80 kontrolnih točk, ki povezujejo 49 planinskih koč, 23 vrhov in 5 slovenskih mest. Preko naše "kokoške" vodi tudi Via Alpina, z dolžino 5000 kilometrov, in se vije od Monaka do Slovenije. Najdaljša "čisto naša" pa je pot kurirjev in vezistov, ki z modro-rumenimi markacijami velja za najdaljšo slovensko planinsko pot, ki se začne v Gančanih pri Beltincih in konča na Slavniku po 1000 km. Dodatno Evropska pešpot E6 ali E7 z lokalnimi in regionalnimi planinskimi potmi ustvarja prepreden zemljevid več kot 10.000 kilometrov planinskih poti. Poti, ki nas z melišči, grebeni, gamsovimi stezicami in policami, strmimi travniki pustijo brez diha - tako s svojo lepoto kot včasih s svojo zahtevnostjo.
Pred tedni mi je znanka razlagala, da letos "pa mora osvojiti Triglav", in poskrbela za skorajšnjo asistolijo, saj je bil njen dosedanji najvišji osvojeni vrh Boč. Obupala sem ob razlaganju, da ne dvomim o njeni zagrizenosti, ampak da me skrbijo predvsem njena opremljenost ter ljudje, ki bodo na goro vstopali za njo. "Ah, zakaj bi jaz skrbela za ljudi pod seboj," je bil stavek, s katerim sem dejansko zaključila debato o pomembnosti pravilnega gibanja v gorah, ki ga prinesejo le izkušnje. In izkušnje ne vključujejo branja forumov, gledanja slikic na socialnih omrežjih (saj pa ni videti strmo) in včeraj kupljenih gojzarjev (veš, kako so lepi vijolično-modri).
Ah, saj pa imamo gorsko reševalno, je pogosta instantna rešitev, s katero marsikateri nadebudni planinec odide po poti, ki ji ni kos. In mi jo je ponudila tudi znanka. Res je, v mačehovski državi, o kateri znamo pogosto povedati le kritike, je reševanje preprosto ... zastonj! V sosednji Avstriji in Italiji bi intervencija brez dodatnega zavarovanja posameznika stala tudi do 9000 evrov, pri nas pa je zastonj tako za domače kot tuje planince. Uprava RS za zaščito in reševanje lahko račun izstavi le v primeru, ko se je nesreča zgodila zaradi velike malomarnosti. In čeprav je teh nesreč kar 73 odstotkov, je dokazovanje težavno, zato je pri nas tudi reševanje pijanih in nespametnih planincev še vedno zastonj. Po informacijah prvega moža Gorske reševalne zveze Slovenije Igorja Potočnika je država v zadnjih petnajstih letih izstavila vsega nekaj računov, poleg tega je bil tudi izkupiček klavrn, saj se računi največkrat selijo na sodišče. Minuta helikopterskega reševanja stane v povprečju 45 evrov, Zavod za zdravstveno zavarovanje pa letno prevoznikom povrne za okrog 2 milijona evrov. Vendar je problem večplasten; instantne rešitve bi bile predvsem voda na mlin iznajdljivim odvetnikom. Po drugi strani pa: zakaj nespametni planinci, ki lezejo na Krn v sandalih, osvajajo Storžič čez Žrelo brez ustreznega predznanja, sopihajo na Rombon brez kapljice vode, ne bi plačali reševanja? Vendarle so gorski reševalci ljudje, ki za njih tvegajo svoje življenje. A vsaka plat ima dve medalji, rigorozni Švicarji so pri izstavljanju računov še posebej dosledni. A ko so pred nekaj leti prenehali reševati nepoškodovane, ki so se zgolj zaplezali ali drugače zašli v težave, se je število smrtnih primerov v gorah povečalo za 40 odstotkov. Bi se to začelo dogajati tudi pri nas? Bi Slovenec, opogumljen z domačo viljamovko iz prisrčnice, ko bi precenil svoje zmožnosti ter si ob sestopu zvil gleženj, upal poklicati helikopter ali pa bi v strahu pred računom tvegal še večje poškodbe ter (skorajda) enonog odkrevsal po melišču Krme v dolino? No, se potemtakem odkotalil.
Se ni preprosteje držati nekaj osnovnih pravil ter tako vsaj zmanjšati možnosti potrebe po reševanju sebe ali tistih, ki se na Kamniško sedlo vzpenjajo za nami v kamnitem dežju, ki smo ga povzročili s svojim skakljanjem.
1. Izberemo destinacijo, primerno nam, in ne največkrat obiskane glede na FB-statuse
Četudi lahko sosedova Pavla, ki ima dvakratnik naše teže, zleze na Ojstrico po severni steni, še ne pomeni, da to zmoremo mi. Verjetno steno pozna, medtem ko smo mi osvojili le Areh (pa še to z gondolo) in Donačko goro z več postanki. Včasih bo kakšna gora verjetno res ostala neosvojena, ampak, hej, saj jo lahko zguglamo in uživamo v prekrasnih fotografijah.
2. Naj Velkavrh in Pečenko opravljata napovedi, ne mi
Resda smo rdečih alarmov v teh letih vajeni in so skorajda pogostejši kot padci cene naftnih derivatov, vendar imajo svoj namen. Napovedane nevihte z urico ali dvema lepega vremena v visokogorju se verjetno ne bodo izmikale nam, da bi na cilj prišli suhi. V gorah ni hipermarketa s toplo kavico, kjer bi lahko vedrili. Če nam uspe vedrenje pod kakšnim previsom, pa je teren bistveno bolj razmočen, spolzek kot v mestu, ko ob prvem sončnem žarku izpuhtijo sledovi nevihte.
3. Dve uri je 120 in ne 90 minut
Hja, table z napisanim časom so načeloma realne, zato temu primerno načrtujmo svoj izlet. "Ah, če piše 4 ure, sem jaz zagotovo na vrhu v treh, časovne okvire so zagotovo postavljali neki stari planinci," se običajno konča s preganjanjem teme, nespametnim hitenjem, ki se mu po robu pogosto postavi zvit gleženj, ter z nepričakovanim odkrivanjem novih stezic, iz katerih nas nato rešijo "pubeci" iz gorske reševalne. In ja, ti "stari planinci", ki postavljajo časovne okvire, pot poznajo kot lastni žep.
4. Opremljen planinec ni nujno lep planinec
Ni pomembno, da se naša roza dry-fit majica ujema z nogavicami in črtami na tesnih hlačah, v katerih smo sicer super hot, a vsak dvig noge nad višino kolena povzroči skorajšnje pokanje po šivih. Pomembno je, da je oprema primerne velikosti (in namembnosti). Hja, tudi če je naše oprsje bistveno bolj "gledljivo" v številki premajhnem modrčku, bo po nekaj urah postal sinonim mučilne naprave. Rezervne nogavice bodo pomembno onemogočile razrast glivic ter ugodno vplivale na počutje naših sopotnikov. Po drugi strani pa ni potrebno, da nase zlijemo celotno stekleničko armani coda ali gucci guiltya, ostali udeleženci bodo za svoj vonj že poskrbeli. GRS pa načeloma ne rešuje po oblaku parfuma, ki se vije za nami nekje od doline Vrat navzgor. Dovolj bosta že deodorant in kakšen vlažilni robček (brez skrbi, na fotografijah se znoj ne voha). Za pridobivanje zagorele barve raje izberimo drugo okolje, opekline nad 1500 metri bodo pokvarile naše selfije (no, razen če želimo prikazati kuhane rake). Predvsem pa se pred pohodom pozanimajmo, ali potrebujemo palice, čelado, samovarovalni komplet. Če za slednjega ne vemo, kaj je, oziroma da ni to komplet, ki ga po akcijski ceni kupimo v drogeriji, od želenega visokogorniškega projekta odstopimo. Načeloma je redkokatera gora, kamor lahko gremo v sandalih (četudi so čisto novi), tekaške salomonke brez ustrezne opore v gležnju in oprijema pa nas ne bodo obvarovale zdrsa samo zato, ker so salomonke. Podobno velja za čevlje, s katerimi čez leto igramo dvoranski nogomet. No, in če se odpravimo na pohod, daljši od treh ur, svojemu hrbtu in ramenom le privoščimo nahrbtnik, v katerem nismo prej nosili šolskih potrebščin ali ga dobili na lokalnem srečelovu. Naša ramena in hrbtenica nam bodo za ustrezno oporo hvaležni. Da za vsako smreko ni pipe z vodo, pa tako ni potrebno izgubljati besed, ne?
5. V naravi smo na obisku - pri naravi
Verjeli ali ne, iz odvrženega papirja proteinske tablice z borovnicami ne bodo zrasle sveže borovnice. Vpitje za razigranimi otroki bo pregnalo vse živali (in ljudi). Za učenje poslušnosti otrok visokogorje zagotovo ni primeren kraj. Podobno velja za opravljanje - ljudi, ki hodijo za vami ali pred vami, resnično ne zanima, zakaj ima Francka novo mikrovalovno in zakaj Jože ne govori z Miciko, ker si je pobarvala lase. Ton stišajte na primeren skladno z bontonom. In ko dosežete vrh - dovolite, da se na njem slika še kdo drug. Ena, dve, tri fotografije bodo zadostovale. Ni potrebna celotna foto seansa. Marsikdo je vrh dosegel v sklopu katere izmed transverzal in se mu mudi naprej. Podobno je z vpisno knjigo. Namenjena je sledenju in ne risanju vtisov in iskanju sosede Tončke. (Ali je bila res gor? Z onim? Ali onim?)
6. Help selfiji
Množico selfijev prihranimo do povratka v dolino. Morda se zna zgoditi, da nam bo telefon še kako prišel prav - kot baterija, kot sredstvo, s katerim bomo poklicali na pomoč. Če bomo do sestopa povsem izpili njegovo baterijo, bomo to lahko storili samo še z dimnimi signali (pa še to težko, glede na požarno ogroženost).
Naj bodo gore pobeg od ponorelega sveta, v katerem bomo našli mir, sprostitev. Spoštujmo jih, kreacije narave, ki kljubujejo zobu časa bistveno dlje, kot si mi sploh lahko predstavljamo. In naj bodo kraj, kamor hodimo živet in ne umret!
Nina Kozorog,
zdravnica in aktivistka
Fotografiji: Andrej Petelinšek in arhiv Večera