Freeapproved - Luka Pabčič: No, po lanskem neuspelem prečenju zaradi težav z gojzarji sem se letos odločil, da grem še enkrat čez (skoraj) celotne Kamniško Savinjske Alpe.
V treh dneh sem srečal mnogo dobrovoljnih in nasmejanih obrazov, ki so mi lepšali moje potepanje z raznimi zgodbami, pogovori in šalami.
Pozno popoldne sem se opravil do Kamniške Bistrice, ki je bila moje izhodišče. S težkim nahrbtnikom sem se hitro vzpel do Cojzove koče na Kokrskem sedlu, kjer pa se nisem dolgo zadrževal, ker je bila ura že pozna. Hitro sem se odpravil pod Grintovec, kjer sem srečal in spoznal Uroša, ki se je pravkar pripravljal na večerno jadranje s padalom.
Po pogovoru se je odpravil v zrak, jaz pa na iskanje primernega prostora za bivakiranje. 
Noč je bila bolj slabo prespana, ker je malo močneje pihal jugozahodni veter čez noč, ampak vseeno sem se s polnimi močmi in nasmehom na obrazu zjutraj odpravil novim izzivom naproti. Spustil sem se dol na Mlinarsko sedlo in nato hitro švignil na Dolgi hrbet, preko njega pa na Štruco in zatem takoj še Skuto. Na vrsto je prišla prva ovira, ki sem se ji moral izogniti, namreč pot med Tursko goro in Brano čez Kotliče je bila zaprta zaradi podora. Iz tega razloga sem naredil malo večji ovinek čez Turski žleb do koče na Okrešlju, kjer so mi čas med kratko fronto krajšali prijazni oskrbniki. Ko se je ozračje razkadilo, sem se odpravil na Kamniško sedlo, kjer spoznal zanimive ljudi, užival ob sončnem zahodu in nato še opazoval zvezde in mimoidoče utrinke. Druga prebivakirana noč v okolici Kamniškega sedla je bila bolj mirna, jaz pa sem se veliko več naspal, kot prejšnjo.
Naslednje jutro sem se zgodaj zbudil, da sem fotografiral in užival ob sončnem vzhodu, ki je bil nekaj izjemnega. Pomalical sem pred kočo in nato se odpravil proti Planjavi in že kmalu po doseženem vrhu se spustil dol na pot proti Škarjam in Ojstrici. Na poti med Planjavo in Škarjami sem se kar grdo zaplezal zaradi moje nepazljivosti, ampak se je na srečo končalo brez hujših zapletov. Ko sem prispel na Ojstrico sem si oddahnil, ker sem vedel, da je ta moj zadnji vrh. Po prijetnem pogovoru sem sestopil do Kocbekove koče na Korošici in nato čez Presedljaj do Kamniške Bistrice. Tukaj pa je prišlo do malo večjega zapleta spet zaradi moje nepazljivosti, namreč zgrešil oziroma zamenjal sem odcepe za sestop. Na res neobljudeni poti zaraščeni z ruševjem sem ponesreči zavil proti Podvolovljeku, namesto v Kamniško Bistrico. Za mano je bilo že kar nekaj kilometrov in sem sklenil, da se ne bom obračal, tako da sem pot nadaljeval proti Podvolovljeku. Po slabo markirani in malo obiskani zaraščeni poti se po dolgem času znajdem na makadamski poti, kjer me je čakalo še kar nekaj hoje do vasi, kjer sem zaključil svoj potep. Zaradi že kar pozne ure in utrujenosti sem našel dve prijetni gospodični, ki sta me pobrali in zapeljali do Kamnika od kjer sem po drugem štopu hitro prišel nazaj na moje izhodišče, kjer me je čakala mrzla Bistrica, ki mi je pohladila razgrete noge.
V glavnem nimam nič več kaj dodati, razen tega da sem na turi užival sto procentno in sem zelo vesel, da sem spoznal toliko prijaznih, dobrosrčnih in zanimivih ljudi, užival v izjemnih razgledih, sončnih vzhodih in zahodih, zvezdah in utrinkah, bivakiranju in dogodivščini. Ali pa če opišem kar na kratko, kot sem zmeraj v knjižici mladi planinec: "Na izletu je bilo lepo!"