Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Cima Una

PV 2014/04/13: MANJ ZNANI DOLOMITI
Gora s podorom
Cima Una, 2698 m


 

 

  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Croda dei Toni

 

 

 

petek, 28. julij 2017, ob 05:28, Matija Turk, ogledov: 1126

Matija Turk: Nad Sextenom se od leve proti desni zvrstijo vrhovi, ki so jih nemško govoreči prebivalci Južne Tirolske poimenovali glede na čas, ko se nad njimi pojavi sonce.

Od leve si v nemškem jeziku sledijo Neuner (Pala di Popera, 2582 m), Zehner (Croda Rossa di Sesto, 2965 m), Elfer (Cima Undici, 3092 m), Zwölferkofel (Croda dei Toni, 3094 m) in Einser (Cima Una, 2698 m). To je znamenita sextenska ura, naravna sončna ura z najdaljšo številčnico v Alpah. Pogled na te sijoče vrhove je iz zelene in bogato kultivirane sextenske doline tako čudovit, da me vedno znova prevzame. S tem pa je neločljivo povezana želja, povzpeti se nanje.

Ko po deževni noči zgodaj zjutraj z Janezom stopava po prazni makadamski cesti po dolini Val Fiscalina navzgor, so najini koraki usmerjeni proti Cimi Uni. Sivi cunjasti oblaki se počasi trgajo in pred nama se začnejo kazati obrisi najine gore, priostrenega vrha z mogočno severno steno. Cima Una je samotna gora v neposredni bližini ene najbolj obiskanih gora Sextenskih Dolomitov, Crode Fiscaline. Vrhova, ki ju med seboj loči ozka in globoko zarezana škrbina sta med seboj oddaljena le 200 metrov zračne razdalje, pa vendar se na Cimo Uno na leto povzpne manj ljudi, kot se jih na Crodo Fiscalino v lepem poletnem vremenu lahko v eni sami uri.

Vsaka gora ima več plati in tudi midva se bova nanjo povzpela z jugovzhodne strani, kjer vodi nanjo najlažji pristop. Med obiski Sextenskih Dolomitov sem imel priložnost ogledati si Cimo Uno iz različnih strani in od nikoder ni bila videti lahka. Pravzaprav se je od povsod kazala kot gora, dostopna le alpinistom. Med iskanjem podatkov o gori sva z bratom našla opis vzpona in skico normalnega pristopa, ki je v vodniku Richarda Goedekeja ocenjen z III-/II. Hkrati pa so mi v roke prišli opisi vzponov alpinističnih pionirjev, njihove zgodbe in življenske usode, med katerimi me je posebej pritegnila alpinistična pot mladega Roberta Hansa Schmitta.

Prvi pristopi

Alpinistična zgodba Cime Une se je začela pisati julija 1879, ko so se nanjo čez jugovzhodno steno prvič povzpeli Michael Innerkofler, Franz Happacher in madžarski baron Roland von Eötvös. Adolf Witzenmann, eden prvih kronistov dolomitskih vzponov, ki je leta 1907 opisal vse do tedaj znane vzpone na Cimo Uno, ni uspel ugotoviti, kje točno so plezali prvopristopniki, saj ti niso podali nobenega opisa. Jugovzhodna stena je močno razčlenjena, sekajo jo police, številne grape in kamini in ponuja več možnosti vzponov. Kljub nejasnostim glede smeri prvopristopnikov je nekako obveljalo, da je današnja Via normale smer, po kateri sta drzna gorska vodnika iz Sextena vodila madžarskega barona na vrh.

Kar devet let je gora zatem čakala na ponovni obisk, dokler ni vzbudila pozornost do tedaj povsem neznanega mladeniča. Robert Hans Schmitt (1870-1899) iz ugledne dunajske družine se je kot zvezdni utrinek pojavil na plezalnem odru Dolomitov, zasijal in požel vsesplošno občudovanje, nato pa ravno tako iznenada ugasnil in izginil v pozabo. Nemirni raziskovalni duh in želja po novih pustolovščinah sta ga kasneje gnala v Afriko, kjer je v Tanzaniji podlegel tropski bolezni.

Robert Hans Schmitt, avantgarda alpinizma

Že ob prvem obisku Dolomitov se je Schmitt povsem sam, komaj 17 -leten, povzpel na Monte Cristallo po novi smeri preko južnega raza. Na vrhu je preždel noč in naslednji dan sestopil na Passo del Cristallo, od koder je nadaljeval vzpon naravnost na Piz Popeno po smeri, ki sta jo tri leta poprej preplezala Michael Innerkofler in Louis Friedmann, ter dotlej zaradi svoje težavnosti še ni bila ponovljena. Ob povratku v Cortino d'Ampezzo je v hotelu Croce Bianca srečal sebi enakega v podobi 18 -letnega samohodca Georga Winklerja, ki se je, kakšno naključje, ravnokar vrnil z vzpona na Monte Cristallo. To je bil začetek njunega prijateljstva, ki je trajalo dve leti (do Winklerjeve smrti) in začetek njune skupne in uspešne plezalne poti po Dolomitih, ki ni trajala več kot deset dni. Združila sta moči in sledili so skupni vzponi, najprej ponovno Piz Popena po smeri Innerkofler-Friedmann (s sestopom po isti smeri!), prvenstveni vzpon čez vzhodno steno na Crodo Antonio Berti (tedaj imenovano Cima di Mezzo), nova smer na Crodo Rosso di Sesto in naposled še zadnji skupni vzpon na Crodo Rosso d'Ampezzo po novi smeri čez vzhodno steno. Med tveganim vzponom po lednem ozebniku je Schmitt zdrsnil, a ga je Winkler uspel zadržati. Ko je Schmitt spoznal, da je njuno početje preveč tvegano, je tovarišu predlagal umik, vendar le ta ni hotel popustiti in je trmoglavo nadaljeval sam, medtem ko ga je Schmitt počakal v ozebniku pod previsom, kjer je bil varen pred kamnitimi izstrelki. Čakajoč na prijatelja je premišljeval o njem in prišel do zaključka, da je preveč zaletav in da je prenevarno plezati z njim. Od takrat dalje se nista več navezala na skupno vrv. Winkler, ki je prezirajoč smrt in nevarnosti šel neomajno dalje po svoji poti, je čez dve leti izginil med vzponom na Weisshorn (4506 m) v Švici. Njegovo mumificirano truplo so na ledeniku našli šele leta 1955.

Schmitt, avantgarda avstrijskega alpinizma, ki je med svojimi dih jemajočimi dolomitskimi vzponi marsikje 30 let pred drugimi splezal mesta V. težavnostne stopnje, je bil prvi, ki je objavil opis vzpona na Cimo Uno. Istega dne se je povzpel že na Cimo Undici, nato pa po kratkem postanku v Zsigmondyjevi koči (današnja koča Zsigmondy-Comici) ob dveh popoldne krenil še na Cimo Uno. Podatkov o smeri prvopristopnikov ni imel, zato je v spodnjem delu plezal po novi, težji varianti. Po strmih kaminih se je povzpel do zgornje police, kjer je svojo smer priključil normalnemu pristopu in od koder do vrha ni več težav. Za vzpon na vrh, kjer je v kamnitem možicu našel listek s podpisi prvopristopnikov, je od vstopa v steno porabil 45 minut.

Severna stena, izziv za novo stoletje

Prišlo je novo stoletje in z njim novi izzivi. Preden so se alpinisti končno uspešno spoprijeli z neizprosno vertikalo severne stene, je bila v desnem delu jugovzhodne stene preplezana še ena smer, pod katero sta se podpisala Viktor Wolf von Glanvell in Karel Domenigg. Prvi, ki je poskušal preplezati severno steno je bil Sepp Innerkofler, gorski vodnik iz Sextena, izredno močan in pogumen plezalec. Ker mu to kljub večim poskusom ni uspelo, se je razširil glas, da te stene ni mogoče preplezati. Ostala je nepreplezljiva vse dokler je ni vzel na muho veliki Angelo Dibona s svojo plezalno druščino v sestavi Luigi Rizzi, Max in Guido Mayer. Žal te smeri, ki je v času nastanka v letu 1910 celo veljala za najtežjo smer v Dolomitih, danes praktično ni več. V zgornjem delu jo je pred leti v celoti odnesel ogromni skalni podor, ki je dodobra zaznamoval zahodno in severno obličje gore. Leta 1928 je bila v severni steni preplezana še ena smer, ki je dvignila meje tedaj mogočega. Hans Steger in Paula Wiesinger, takrat še plezalna, kasneje pa življenska sopotnika, sta uspela preplezati smer VI. stopnje, ki sta jo v svoji mladostni zagnanosti pomenljivo poimenovala Weg der Jugend (Smer mladosti).

Vzpon v duhu pionirskih časov

Pod vtisom vseh teh znanih in neznanih velikih alpinističnih zgodb sva se na travnati kopi Pulpito Basso (2357 m) z Janezom ustavila pred razdrapanim obličjem jugovzhodne stene. Ni mi bilo povsem jasno kje in kako se bova preko nje povzpela na vrh, saj je bila stena videti visoka, strma in divja. Če ne bi imela že nekaj izkušenj s podobnimi vzponi, bi se verjetno gladko obrnila. Toda, kot je rekel Emilio Comici, skalo je treba potipati od blizu! Prečila sva levo preko snežišč in dalje po stezici, ki seka melišča točno v smeri vstopa na začetku grape med Crodo Fiscalino in Cimo Uno. Bolj ko sva se bližala steni, bolj se je ta pogrezala sama vase in nenadoma ni bila več videti tako strašljiva. Pri velikih, že od daleč vidnih balvanih na dnu grape sva se opremila za vzpon. Vrv sem pritrdil pod kapo nahrbtnika, da bo pri roki, če bo potrebno. Po ozki, navzdol viseči in z neprijetnim gruščem posuti polici sva se povzpela daleč proti desni. Ko sva prišla do ključnega mesta smeri, globoko v steno zarezanega kamina z zagozdenimi skalami, se je pod nogami nabrala že spoštljiva globina. Nad kaminom sva zaplezala levo v lažji, a še vedno precej strm svet. Stena je bila močno zagruščena, skala in oprimki pa presenetljivo solidni. V škrbini na desni so bili vidni ostanki starega vojnega položaja z razmetano bodečo žico. Po policah in preko krajših skokov sva napredovala proti levi, kjer so se možici končali pod strmim žlebom. Zračno, a ne težavno plezanje po žlebu naju je privedlo na široko in udobno zgornjo polico. Po njej sva se po stezici napotila proti levi, dokler naju niso sledovi usmerili desno in nato v gruščnati žleb, po katerem sva se povzpela naravnost pod vrh.

Čakal pa naju je še najboljši del, pogled iz neposredne bližine na veliki skalni odlom tik pod vrhom. Iz žleba sva izplezala na greben levo od vrha, kjer je videti še nekaj ostankov vojaških položajev. Dobršen del njih je skupaj s podorom zgrmel v globino. Vrh so med prvo svetovno vojno vsaj v poletnih mesecih zasedali italijanski alpini. Z njega so imeli direktni pogled na avstrijske položaje v Val Fiscalini, verjetno pa so se bali tudi avstrijske zasedbe vrha. Dobro so namreč vedeli, da sta bila v zmagovalni navezi, ki je preplezala severno steno, odlična plezalca Angelo Dibona in Guido Mayer, ki sta se sedaj, bojevala na nasprotni strani.

Na robu podora

12. oktobra 2007 se je na zahodni strani vrha Cime Une pod robom severne stene sprožil skalni podor, ki je v dolino odnesel za 60.000 m³ skalovja s katerim bi lahko napolnili 6000 velikih tovornjakov. Zdrobljene skalne mase so se zaustavile na melišču pod steno in k sreči niso zasule planinskih poti ob vznožju. Med podorom se je dvignil gost oblak prahu, ki je pobelil velik del doline.

Zadnjih nekaj deset metrov vzpona poteka prav po robu podora, kjer sva opazila v skale zavrtane seizmološke senzorje. Pod vrhom preseneti napeta vrv, ki služi za varovanje tistim, ki nameščajo in kontrolirajo senzorje. Vrv, ki je v loku napeta tik ob odlomu, sva raje pustila pri miru in se na varni razdalji od grozečega žrela povzpela na vrh. Megla, ki naju je spremljala zadnji del vzpona se je na vrhu občasno razkadila in okoli so se prikazovali in spet zakrivali vrhovi Cima Undici, Croda dei Toni, Croda Fiscalina, Tri Cine in Punta dei Tre Scarperi. Globoko pod nama se je odpirala živo zelena Sextenska dolina in daleč na severu zasnežene Zillertalske Alpe. Razgled s Cime Une velja za enega najlepših v Sextenskih Dolomitih in za kratek čas, zato pa ob igri sonca in oblakov toliko bolj slikovit, sva ga užila tudi midva.

Ko ob povratku v sončnem popoldnevu ubirava korake po makdamski cesti po dolini Val Fiscalina nazaj proti parkirišču, je podoba povsem drugačna od jutranje. Kolone sprehajalcev občudujejo prelestne gore in jim na zemljevidih iščejo imena, otroci vriskajo in se podijo na travnikih. Mimo drvijo gorski kolesarji in po cesti kočija prevaža turiste kot v časih Franca Jožefa. Ko zagledam pred hotelom Dolomitenhof v bele halje zavite goste, ki na angleški travici zdolgočaseno poležavajo na ležalnikih, se nenadoma počutim, kot da prihajam iz drugega sveta.

Besedilo: Matija Turk
Fotografije: M. in Janez Turk


Članek (z dodatnimi informacijami o vzponu) je bil objavljen leta 2014 v reviji Planinski vestnik št. 11  pod naslovom Manj znani Dolomiti. Gora s podorom. Cima Una, 2698 m.

Oznake: PV
eXTReMe Tracker