Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Kaj pričakovati od alpinistične smeri

27.07.2017
G-L:  "Kibubazin"

Med vami in dnom ni deset, ampak dvesto metrov prepada.


Na sidrišču vam ni jasno, kaj za vraga soplezalec dela toliko časa.


Včasih je težko najti že sam vstop v smer.


Pivo po turi se prileže še bolj kot počitek na vrhu stene.

četrtek, 27. julij 2017, ob 05:28, Mojca Stritar Kučuk, ogledov: 1057

Kibubazin: Morda obvladate telovadnice, umetne stene in celo plezališča, zdaj pa se prvič odpravljate v alpinistično smer ...

... nekje v gorah (z vodnikom oz. v spremstvu alpinista, jasno). Če mislite, da bo vse podobno, samo nekoliko daljše in bolj slikovito - se motite! Kaj lahko torej pričakujete?

"Kako lepo!"

Hribi so lepi in plezanje v njih je lahko čudovito estetsko doživetje. Vseeno pa iz svoje prve stene ne pričakujte vrhunskih fotografij. Plezanje samo po sebi ni nujno fotogenično in vprašanje je, ali boste za fotografiranje sploh imeli čas.

"Zakaj je vse težje?"

Zakaj v plezališču brez težav plezate smeri z oceno 6a in več, v hribih pa se vam noge nenadzorovano tresejo že v trojkah? Hja, ker med vami in dnom ni deset, ampak dvesto metrov prepada, ker ne visite v svedrovcih, ampak v precej bolj skopo odmerjenih klinih, ker vsak oprimek ni preverjen, očiščen in stokrat prijet, ampak jih morate s težavo poiskati, ker skala ni pakleniško trdna in ostra, ampak slovensko krušljiva … Popolnoma običajno je torej, da v hribih plezate smeri z nižjo oceno kot v plezališčih in da vas je pri tem precej bolj strah! Najbolje je, da to vzamete v zakup že vnaprej, v steni pa se skušajte umiriti, sprostiti in čim bolj uživati.

Čeprav boste načeloma ves čas varovani z vrvjo, se na nekaterih odsekih lahko zgodi, da boste plezali nenavezani. Tako je npr. pri dostopih do smeri ali na daljših lažjih in manj izpostavljenih odsekih v steni. Takrat spoznate, da tudi v dvojki lahko človeka pošteno stisne psiha!

Temu dodajte še nevarnosti, ki so do neke mere izven vašega nadzora. Vreme je v gorah zelo pomemben dejavnik in res ni prijetno v steni hiteti, da bi ubežali nevihti (no, še dosti slabše je, če ji ne). Tudi tisti "bzzzzzzzzzz", ki naznanja z višine leteči kamen, ni prijeten zvok. Če je v steni gneča - kar se v najbolj priljubljenih smereh lahko zgodi -, je nevarnost padajočega kamenja še toliko večja. Nikar torej v gore brez čelade!

"A je še daleč?"

Če se niste podali v najkrajše, stometrske smeri, vam zagotavljamo, da se bo dan vlekel. Najprej je treba dostopiti do stene, kar lahko pomeni več ur strmega vzpenjanja s težkim nahrbtnikom. Samo plezanje traja, pri njem pa se izmenjujeta akcija, ki mine kot blisk (sploh izbijanje tistega upornega klina, ki ga komaj dosežete), in dolgočasno varovanje na sidrišču, ko vam nikakor ni jasno, kaj za vraga soplezalec dela toliko časa, edina zabava v tem samotnem času pa so vaše misli. Ko pridete na vrh stene, ne morete preprosto vreči stvari v prtljažnik in se odpeljati na pivo - prej je treba še varno sestopiti. Pri tem so sestopi peš praviloma hitrejši kot spusti po vrvi, ki lahko pomenijo obilo "veselja" z zatikajočimi se vrvmi in iskanjem sidrišč za spust.

Še en dejavnik, ki dela plezanje v gorah naporno, je trenje. Ko ste na vrhu raztežaja in varujete soplezalca, morate k sebi zvleči 50 ali 60 metrov vrvi, ki se spotoma drgne okoli več robov … Garaško početje, a k sreči je z vsakim potegnjenim metrom nekoliko lažje.

Računajte tudi na to, da boste lačni. Ker boste želeli imeti čim lažji nahrbtnik ali pa ga boste morda celo pustili pod steno, se boste lahko okrepčali le z nekaj energetskimi ploščicami ali podobno skromnimi prigrizki. Prava, težka hrana je pa tako daleč spodaj …

"Kaaaaaaj?"

Že omenjeni robovi lahko precej otežijo komunikacijo, ker soplezalca preprosto ne slišite. Ali je že rekel "Spusti varovanje!" ali je bil to le šum vetra? Pripravite se na to, da boste glasno kričali in precej ugibali, kaj se dogaja na drugem koncu vrvi.

"Kam je treba zdaj?"

Za razliko od telovadnic in plezališč je ključno vprašanje pri plezanju v gorah orientacija. Včasih je težko najti vstop v smer (ne pričakujte napisov pod steno), če ne plezate kakšne direttissime, ki gre samo naravnost gor, pa je tudi iskanje prehodov v steni lahko sila težavno in zahteva kar nekaj občutka. Ne pozabite, tovrstne napake so lahko usodne, če vas zavedejo v bistveno težji teren. Zatorej še toliko bolj velja, da se alpinističnih smeri lotevajte samo z bolj izkušenim soplezalcem.

"Au!"

Plezanje je boleče. Ob koncu dneva ugotovite, da imate roke popraskane, kolena in komolce grdo potolčene, pa sploh ne veste, kdaj se je to zgodilo. Toliko o vašem izpiljenem slogu … Takšne posledice vnaprej omilite tako, da oblečete dolge hlače (segajo naj vsaj čez kolena) in tanko dolgo majico.

"Paše!"

Redkokatera stvar se tako prileže kot tisto pivo (= voda, sok, kompot, sladoled, pica, lizika, topla kopel ali kar koli drugega po vašem izboru) po uspešni hribovski turi. Vaše "bojne rane" na okončinah pa vam skupaj z razbolelimi mišicami naslednji dan samo še zvišujejo ponos ob misli na dosežek in lepo doživetje.

"Kdaj gremo spet?"

Oznake: ALP, USP
eXTReMe Tracker