Planinski vestnik - Dušan Škodič: ... v previsih ni nedolžna zabava - intervju s Claudio Schmid fotografije Claudie Schmid

Claudia Schmid je zelo posebna ženska. Abrahama je že pustila za seboj. Kljub temu da se je s plezanjem začela ukvarjati šele pred nekaj leti, velja med poznavalci v tem trenutku za najboljšo plezalko ekstremnih ferat, in to morda celo v svetovnem merilu. Vendar pozor: gospa ki vse to zmore, ima umetne kolke!

Bil sem kar nekoliko presenečen, ko so mi štajerski prijatelji, ki so tudi navdušeni obiskovalci avstrijskih plezališč, omenili, da se bodo en dan med tednom v letošnjem marcu dobili v Železni Kapli s Claudio Schmid, ki bo tja prišla preplezat ekstremno ferato Turkenkopf (ocena D/E). Niti dogodek niti ferata sama po sebi ne predstavljata kakega presežka v plezanju zavarovanih plezalnih poti, športu, ki je pri nas še vedno zelo zapostavljen.
Čeprav smo prvo tovrstno ferato na Gonžarjevi peči (težavnost D/E) dobili leta 2011, panoga do danes še ni prestopila šolskega praga, kakor bi ga lahko glede na svojo starost, temveč se še vedno ukvarja s porodnimi težavami. Medtem se je v ostalih državah alpskega loka in tudi onstran njega do letos zgradilo že okoli dva tisoč ferat, ki lokalnim skupnostim prispevajo lep kos turistične pogače.

Povejte nam nekaj o sebi, kje živite in s čim ste se v življenju ukvarjali.
Sem Claudia Schmid, rojena Petrovitsch. Imam, kot ste verjetno tudi sami pomislili, balkanske korenine, saj moj praded izhaja iz Srbije. Še pred prvo svetovno vojno se je oženil z Avstrijko in se tu naselil, moj oče je bil rojen kot Avstrijec, zato jezika ne poznam, čeprav sem domovino prednikov pred nekaj leti obiskala.
Predlani sem dopolnila že pol stoletja (smeh), sicer pa živim v Innsbrucku. Praktično sem se vse življenje ukvarjala s športom, moja aktivna atletska kariera je bila dolga več kot trideset let.

S katerimi športi ste se ukvarjali in kakšne uspehe ste dosegli v atletiki?
Bila sem avstrijska podprvakinja v skoku v višino, kasneje je bila moja najljubša disciplina met kladiva. Dvakrat sem sodelovala na največjem svetovnem prvenstvu v sedmeroboju v Götzisu. Na svetovnem prvenstvu sem dosegla drugo mesto v metu kladiva. Bila sem tudi članica ženskega snežnega boba in s sotekmovalko sva postali prvi avstrijski prvakinji. V posadki ženskega boba sta dve tekmovalki, voznica in zaviralka. Bila sem zaviralka med vožnjo, na štartu pa pomembna za čim boljši štartni pospešek.

Kdaj ste težko atletiko zamenjali za ferate?
Po tekmovalni poti mi je nekaj manjkalo in iskala sem nove izzive, ki bi mi zapolnili čas. Ni lahko kar naenkrat prenehati s športom, vsaj zame ni bilo. Bilo je leta 2008, ko mi je nekega dne padlo na pamet, da bi šla poskusit, popolnoma neizkušena, eno od ferat blizu svojega doma. Bila je ferata Kaiser-Max z oceno E. Na srečo sem imela dovolj močne roke, da sem to neumnost preživela. (smeh)

Živite v Innsbrucku. Je v okolici vašega bivališča veliko možnosti za plezanje ferat? Koliko različnih ste do sedaj preplezali?
Kdor želi preplezati vse ferate v okolici Innsbrucka, bo imel kar precej dela, saj jih je na voljo krepko čez sto, vseh težavnosti. Do sedaj sem preplezala skupaj nad tisoč ferat, samo različnih pa do danes 344 po vsej Evropi.

Ste preplezali tudi kakšno v Sloveniji? Imamo jih le nekaj, vendar ta šport pri nas širi krog privržencev.
Do sedaj le eno. Preden sem preko facebooka spoznala vašega feratarja Tomaža Oprešnika, sploh nisem vedela, da jih imate. Pa tudi potem mi je bilo nekoliko s poti, saj imam v bližini doma še toliko možnosti. Preplezala sem vašo ferato na Zelenici, Spodnji plot. Je kratka vendar lepa, tudi ocena E je popolnoma ustrezna.

Kako ljudje pri vas gledajo na feratarje? V Sloveniji je plezanje ekstremnih ferat še vedno eksotika, čeprav smo imeli klasične poti opremljene z jeklenicami že pred stoletjem.
Verjetno je enako pri nas in pri vas. Nekateri ljudje me občudujejo, drugi si verjetno mislijo, da sem zmešana. Pa kaj? Življenje je vendar preveč zanimivo, da bi človek izgubljal čas s tem, da bi lahko ugajal celemu svetu.

Pri nas prihaja do nerazumevanja predvsem zaradi planincev, ki tako ekstremnih težavnosti ne zmorejo. Odpornost proti vrtoglavici ni več dovolj. Potrebni sta oprema in tudi fizična moč. Koliko trenirate?
Moj glavni trening je tak, da preplezam tri do štiri ferate na teden, nekatere tudi po večkrat. V bistvu mi to sploh ni težko po tem, ko sem praktično trideset let na treningih vsakodnevno dvigovala uteži. Zdaj mi tega ni več treba.
Če je slabo vreme ali priložnost, grem tudi na umetno steno, kjer zmorem plezati smeri do 6a, v naravnih stenah pa v vodstvu plezam do 5a. Pri feratah plezam vse do največje težavnosti, ki je trenutno F/G.

Kaj pa uporaba posebne opreme? Naši fantje, ki so plezali z vami, so začudeni povedali, da vedno plezate brez rokavic. Kako to?
Mnoge od najtežjih ferat sem preplezala v običajnih planinskih čevljih, nekatere težje tudi v plezalnikih. Tretje popkovine za počitek med plezanjem ne uporabljam, je pa gotovo nujna vsaj za začetnike. Kar se tiče rokavic, vedno, razen pozimi, ko je zares mraz, plezam brez njih. Tako mi najbolj ustreza zaradi občutka. Po navadi plezam tako, da z eno roko prijemam jeklenico, z drugo pa oprimke na skali. Ob tem lahko omenim, da sem nekaj ferat preplezala celo bosonoga, kar rada ponavljam prav v omenjeni domači Kaiser-Max. Vendar tega ne počnem prepogosto, ker zna biti tudi boleče. (smeh)

Tako "knapovsko" utrjene roke pa zagotovo pritegnejo marsikateri vprašujoč (tudi moški) pogled.

V športni karieri ste kot vsak tekmovalec gotovo imeli poškodbe. Kako je z njimi, odkar se ukvarjate s plezanjem? Ste imeli kakšno nesrečo pri tako številnih podvigih?
V bistvu nisem imela nobene resnejše nezgode, le enkrat sem si zlomila peto, vendar je bila to bolj stvar moje 32-letne atletske kariere in posledic, ki mi jih je ta pustila, kot pa dejanska nesreča zaradi plezanja.

Pravite, da za trening plezate tudi v naravnih stenah ...
Plezam tudi v stenah (z eno vrvjo), vendar tako, da krajše smeri plezam naprej, pri daljših pa raje prepustim vodstvo in plezam kot druga v navezi. Nikoli pa ne soliram.

Uvrščajo vas med najuspešnejše plezalke ferat. Kako je to sploh merljivo? Obstajajo kakšna tekmovanja?
Zame osebno je vedno najpomembneje, na kakšen način ferato preplezam. Nikoli na primer ne stopim na skobo ali sidro, s katerim je jeklenica pritrjena na skalo. Pogosto plezam v enem zamahu, brez vmesnih počitkov in za ferato, ki ima oceno nižjo kot F, nikoli ne obujem plezalnikov. Denimo v ferati Bürgeralm Arena (ocena F) mi je bilo zelo pomembno, da sem jo preplezala tako, da je iz nje nastala ocena F/G. Kajti preplezala sem jo v enem zamahu in brez vmesnih počitkov.
Glede tekmovanj težko komentiram. Obstajajo sicer neke tekme, vendar ni primerljivo s tistimi v prostem plezanju. Sama tudi nisem hitra plezalka, ker mimogrede mnogo fotografiram. Celo v ferati Extraplomix z oceno F/G, ki naj bi bila najtežja na svetu, sem fotografirala. (smeh) Popolnoma jasno mi je, da pri svojih letih nikoli ne bi zmagala v hitrostnem plezanju ferat.

Kako kot feratarka gledate na alpinizem?
Alpiniste spoštujem in občudujem. Vse bolj zavidam tudi gornikom, saj so postale visoke gore zame zelo oddaljene. Leta 2005 sem prišla na vrh Kilimanjara (5895 m), potem pa sem se morala soočiti s posledicami in plačati ceno svoje dolgotrajne atletske kariere. Pred tremi leti so mi namreč vstavili umetne kolke. Na srečo se v feratah visoke težavnosti lahko pleza v glavnem le še z rokami, tako da na vrh mnogokrat pridem lažje, kot pa potem sestopim po običajni poti v dolino.

Pri nas je včasih slišati zbadljivke, da so feratarji tisti, ki ne končajo alpinistične šole, skušajo pa se s pomočjo jeklenic poistovetiti z alpinisti.
Ne vem, čemu bi morali na vsak način povsod iskati primerjave. Ljudje, ki izjavijo kaj takega, naj se sami poskusijo v ekstremnih feratah. Da lahko splezaš ferato z oceno F/G, moraš biti sposoben plezanja vsaj šeste do sedme stopnje po lestvici UIAA. Gre zgolj za eno od mnogih športnih panog v gorah, ki jo je nesmiselno primerjati z drugimi.

S čim se ukvarjate za preživetje? Verjetno se od plezanja ferat ne da živeti niti v Avstriji.
Po izobrazbi sem gradbena inženirka, delala sem na visokih gradnjah, ni mi ustrezalo in raje sem šla v trgovino, kjer sem prodajala športno opremo. Žal se ni obneslo in izgubila sem službo, ker nihče ni želel v svoji trgovini prodajalke, starejše od petdeset let. Vzela sem, kar je bilo pač na voljo, trenutno delam na bencinski črpalki.

Ali svoje feratarske izkušnje na kakšen način delite z ljudmi? Morda sodelujete s kakšno gorniško revijo ali avtorji pri pisanju feratarskih vodnikov?

Nikoli nisem napisala članka za gorniško revijo, vendar skoraj vsakodnevno pošiljam aktualne fotografije s ferat in poročam o razmerah na različnih družbenih omrežjih. Fotografij imam že res ogromno na disku, kar okoli 1,5 TB se jih je nabralo z vseh 344 različnih ferat.

Še zadnje vprašanje, ki verjetno koga zanima. Katera ferata je po vašem mnenju v tem trenutku najtežja na svetu? Verjetno ste jo tudi sami preplezali?
Preplezala sem vseh petnajst tistih, ki veljajo za najtežje. Za tehnično najtežjo uradno velja Extraplomix na Kanarskih otokih, z oceno F/G, vendar moram reči, da ni ravno nevarna za tistega, ki je sposoben plezati težavnost F, saj je odlično postavljena. Sama sem plezala na primer ferato, ki se mi je zdela bistveno zahtevnejša. Ne zaradi ocene, ki je »le« E/F, temveč zato, ker se je v njej tako preprosto ubiti. Imenuje se Feliz Navidad, je v Španiji (Katalonija). Na drugem previsu je treba splezati težave z oceno 6a, vmes sta le dva klina, jeklenica pa ohlapna in daleč od stene. Ob morebitnem padcu preko strehe, tudi če si pripet, lahko priletiš in se nasadiš naravnost na železne kline. Ne želim si je ponavljati.

Claudia, najlepša hvala za zanimiv pogovor in še veliko uspešno preplezanih ferat.

S Claudio Schmid se je pogovarjal Dušan Škodič. Pogovor najdete tudi v dvojni (7-8) številki Planinskega vestnika.

Vir: PZS.si