Planinski vestnik: V glavnem je ostalo le še njihovo ime
Ste se morda kdaj vprašali, zakaj pravim hribovskim čevljem rečemo gojzarji (ali gojzerji)?
Ročno izdelovanje gojzarjev je polno nostalgije in prenesenega znanja generacij čevljarjev. Še pred desetletji malo cenjen poklic je danes redkost, mojstrski izdelki, tako kot tale iz Bad Goiserna, pa zaradi raritete dosegajo izredno ceno.
Nekje sem zasledil celo razlago, da ime izvira iz gozda (narečno se ponekod gozdu reče gojzd), in po tej logiki bi morali zapisati gojzdarji, saj naj bi bili ti čevlji prvotno namenjeni gozdarjem, zaradi uporabnosti pa naj bi jih kasneje posvojili še planinci. Razlaga sicer zveni dokaj verjetno, a zgodba o gojzarjih je v resnici precej lepša, romantična in stara že dobrih 140 let.
Na zanimivo omembo gojzarjev sem naletel ob branju članka Franca Urana, ki je v svojih spominih v Planinskem vestniku opisoval, kako je med prvo svetovno vojno potekala gradnja ceste čez Vršič. Še pred tem gradbenim podvigom se je Uran kot mlad gozdarski nadzornik leta 1909 zaposlil pri lastniku gozdov Ivanu Zakotniku, ki ga je poslal na Vršič nadzorovat sečnjo. Kasneje, ko se je gradila cesta, je Zakotnik predlagal vojaški upravi, da bi s postavitvijo protilavinskih galerij zagotovil prevoznost ceste pozimi. S tem se je želel izogniti finančnemu polomu, ker les, ki so ga s težavo spravljali v dolino, zaradi stroškov ni prinašal dobička. Vojska je Zakotnikov predlog sprejela, a galerije, kot vemo, še zdaleč niso bile kos plazu, ki je pod seboj pokopal množico ruskih ujetnikov in nekaj stražarjev.
Nakupovanje po pošti pred dobrim stoletjem
Uran je na Vršiču kmalu spoznal, kako pomembna je na zahtevnem terenu primerna obutev. V Trenti je naletel na nekatere gozdarje in gorske vodnike (omenja sina Andreja Komaca - Mote in Antona Tožbarja - Špika), ki so bili obuti v močne, nepremočljive in dobro okovane čevlje, kakršnih se tedaj pri nas menda ni dobilo. Planinstvo še ni bil množičen pojav in temu primerna je bila ponudba, ljudem pa na voljo čevlji, kakršne so tedaj izdelovali naši čevljarji.
Res so videti retro, vendar imajo kvaliteto, ki je industrijski čevlji kljub svojim najodličnejšim znamkam ne bodo nikoli dosegli!
Od omenjenih domačinov je Uran dobil naslov čevljarja iz vasice Bad Goisern na Zgornjem Avstrijskem, kakšnih 30 kilometrov od Salzburga. Napisal je pismo in od čevljarja dobil odgovor, naj mu pošlje čim natančnejše izmere nog. Kmalu je dobil tudi po meri narejene čevlje, s katerimi je bil nato izredno zadovoljen. Naslov je posredoval dalje in še precej njegovih znancev si jih je nabavilo.
Stali so deset kron, kar je po starem zneslo pet goldinarjev – toliko je petnajst let prej Aljaž plačal za parcelo na Kredarici (4,5 hektara). Poleg čevljev je naročnik dobil še škatlo kakovostne masti za nego.
Cena – teh po pošti naročenih gojzarjev – je bila pravzaprav kar nizka, vsaj glede na oglase v Planinskem vestniku, ki so takrat ponujali domače kvedrovce za 6 do 8 goldinarjev. Naj mimogrede omenim, da prodaja po pošti pred stoletjem sploh ni bila poseben pojav, temveč dokaj redna praksa.
Gojzarji iz Bad Goiserna gredo v svet
Koncem devetnajstega stoletja je bilo v Bad Goisernu več čevljarskih delavnic, kdo naj bi bil resnični izumitelj teh čevljev, pa morda ni več tako jasno. Vsekakor se pojavlja nekaj imen, ne samo tisto, za katero je bil Uran prepričan, da je pravo. Po legendi, zapisani na spletnih straneh Bad Goiserna, naj bi bil to čevljar in gorski vodnik Franz Neubacher, ki je prvi par izdelal leta 1875. Vzrok, da se je poglobil v iskanje novega modela, naj bi bile predvsem nesreče, ki so ljudi na zahtevnem terenu stale zdravja ali življenja, med najpogostejšimi vzroki pa je bil seveda zdrs. Gumijastih podplatov tedaj še niso poznali. Čevlji so imeli debel dvojni usnjeni podplat, prišit z nasmoljeno ali povoskano dreto, da ob šivih ni prepuščal vode. Podplat je bil proti drsenju nakovan s posebnimi žeblji, ki so jih izdelovali v kovačnicah. Vsekakor je bil napredek velik, prvotno so ljudje namreč v gore hodili z nakovanimi lesenimi cokli. Čevlji s tanjšimi usnjenimi podplati pa so bili zelo neprimerni za varno hojo po gozdu ali v gorah in tudi nakovati se jih ni dalo. Med naročniki te obutve iz Bad Goiserna naj bi bil tudi tedaj še mladi cesar Franc Jožef, ki je v bližino Salzburga zahajal na lov. Tako je reklama uspešno segla daleč naokoli.
Mojster iz Bad Goiserna pred svojo delavnico. Za čevlje mu boste odšteli vsaj tisočaka, nanje pa čakali najmanj eno leto. Še dlje, kot smo nekoč čakali na Jugote iz Crvene zastave.
Da se je gojzar kot sinonim za gorniški čevelj tako uspešno razširil, je deloma zaslužna tudi brezbrižnost "izumitelja", ki izdelka ni patentiral, ker mu očitno ni primanjkovalo dela. Dejstvo pa je, da so tudi bližnji in daljni čevljarji tedaj že izdelovali podobno obutev. V tej pripovedi je zato morda nekaj krivice do domačih čevljarjev, ki jim tovrstna izdelava seveda ni bila tuja. Po naročilu so tudi sami izdelovali na enak način narejene kvedrovce, ki so imeli prišit notranji in zunanji usnjen podplat, okovani pa so bili z žeblji kroparji. Velik skok naprej so gojzarji (in tudi domači kvedrovci) doživeli mnogo kasneje, ko so nanje pritrdili rebraste podplate iz gume, ki so še izboljšali varnost in ustvarili udobnejšo hojo (znani Vibram so denimo začeli izdelovati leta 1935, op. a.).
Pravih gojzarjev skoraj ni več, ime pa je ostalo
Trditi, da je pri gojzarjih šlo za izum v čevljarski dejavnosti, je močno pretirano. Čevljarsko znanje se je povsod razvijalo, prenašalo in prilagajalo potrebam trga, le da so imeli čevlji iz Bad Goiserna v nekem obdobju toliko večjo promocijo, da so postali generično ime za ta izdelek. Takih imen imamo pravzaprav celo vrsto, nastajajo pa spontano. Če jih omenim le nekaj, ob katerih običajno niti ne pomislimo več, zakaj jih tako imenujemo. Bili so zgolj prvi tovrstni izdelki na trgu, ali pa so v nekem obdobju postali tako popularni in vseprisotni, da so zapustili svoje ime, ki se prenaša na podobne izdelke (kalodont, cet, vileda, jogi, lučka, vegeta, hanzaplast, mobitel itd.). Edini problem naših planincev na koncu devetnajstega stoletja torej ni bila nesposobnost domačih čevljarjev, temveč dobiti "pravi naslov", na katerem jih je bilo mogoče naročiti.
Čevljarski postopek pritrjevanja notranjega podplata z lesenimi žebljički. V čevljarskem žargonu se je reklo, da je čevelj "nacvikal".
Nato se je nalepila še plast usnja, ki se je ob strani zašila z nasmoljeno čevljarsko dreto, šivi ob straneh pa so bili jasno vidni. Podplat ki je bil tako pritrjen, zlepa ni odstopil.
Morda še nekaj besed o usodi tovrstne čevljarske dejavnosti, ki je do danes praktično izumrla. Prvi udarec po meri in ročno narejenim čevljem je zadala industrijska proizvodnja, ki je proizvajala čevlje po velikostnih številkah. Proti izdelanim po meri so bili slednji res nekaj manj udobni, a imeli so precej nižjo ceno, ki je za večino kupcev že od nekdaj najmočnejši magnet. Nazadnje je v poznih sedemdesetih in osemdesetih letih preplavila trg še cenejša masovna proizvodnja, ki je s poenostavljenimi postopki robotske izdelave in na račun slabših materialov ceno pohodniški obutvi spravila na smešno nizek nivo. A pri tej je v glavnem le še videz tisti, ki spominja na prave gojzarje. Zaradi tega je posledično propadla še celo kakšna klasična tovarna obutve (tudi pri nas), ki je v primerjavi s temi poceni izdelki proizvajala dokaj kakovostno planinsko obutev.
Še vedno jih izdelujejo, a le za potrpežljive petičneže
"Pravi" gojzar naj bi se torej obvezno sešil klasično in po meri, kar je za udobno nošenje zelo pomembno, saj ima vsak človek nekoliko različni nogi. Prav tako se lahko razlikujejo naše noge v višini narta, širini gležnja in podobno, kar ugotavljamo vsakič, ko poizkušamo čevlje med nakupom. Nekateri modeli nam zato nekoliko "bolje ležijo" kot drugi.
Gojzar, narejen na tak način, je nekoč ob ustrezni negi zdržal tudi več desetletij, seveda ob nekajkratni menjavi podplatov. Čevlji za vse življenje, bi lahko rekli. Nekateri med našimi starejšimi bralci se jih gotovo še dobro spomnijo ...
Tradicija se sicer v nekaterih redkih primerih še nadaljuje, vendar če vas mika, da bi si dali narediti "originalen" par, preberite še tole; čakalna doba pri čevljarju, ki vam v Bad Goisernu na tradicionalen način izdela gojzarje, je več kot eno leto. Stali pa vas bodo najmanj tisoč evrov. Vsak par je unikat, v katerega je vloženega okoli 25 ur ročnega dela.
Morda bi bilo vseeno pametneje malo povprašati, če kdo pozna naslov čevljarja, ki še vedno obvlada klasično obrt? Ali pa naj bo to celo ideja kakšnemu mojstru, ki bi lahko s tem zapolnil prazno tržno nišo pri nas. Kajti zagotovo obstajajo ljudje, ki so še vedno pripravljeni odšteti pametno ceno za kakovostno planinsko obutev.
Viri
Franc Uran: Kako se je delala cesta na Vršič, Planinski vestnik 1957, št.3, str 151-163
Miha Potočnik: Kvedrovci in gojzarji, Planinski vestnik 1992, št. 1, str 21
http://magazin.ebners-waldhof.at/schuhmacher-goisern/