Turni.si: ... pretekla GM4O in zmagala!
Pretekli vikend je bila Baška grapa znova preplavljena z gorskimi tekači, tradicionalnemu Gorskemu maratonu štirih občin so se v zadnjih letih pridružili še 100-kilometrski Ultra Pušeljc Trail, 12-kilometrski Graparski trimček in Mini GM4O.
Vendar pa je središče dogajanja še vedno slavni GM4O in tudi tokrat se je na maratonski razdalji zbrala močna konkurenca tekačev in tekačic. Glede same specifike proge ne bi izgubljali besed, vsakdo, ki ga je že kdaj pretekel, se lahko zagotovo prav živo spominja številnih odsekov na progi, če ne že vsakega posameznega metra, ki ga je premagal – s takšno intenzivnostjo namreč sleherni tekač doživlja to znamenito progo, še večji čar pa ji dajo čudoviti tereni z nepopisljivimi razgledi. Čeprav gre za izredno naporno tekmo, na kateri gre lahko marsikaj narobe, lahko iz lastnih izkušenj povem, da je to tekma, na kateri je najtežje odstopiti. Navijači ob progi, predvsem pa prostovoljci na okrepčevalnicah nas vsakič znova ponesejo naprej in tako tudi ob morebitnih težavah vztrajamo in vztrajamo, dokler ne dosežemo cilja. In ob prečkanju te magične črte se vsakemu ob še tako vročem dnevu naježi koža.
Letošnje leto je bilo, kar se vremena tiče, idealno – dokaz za to so odlični časi, ki so jih dosegali tekači. A idealni pogoji niso vse, tekači so znova dokazali tudi to, da so vsako leto močnejši, bolje pripravljeni, pa četudi so izkušnje nabirali drugje. Tokrat smo obeh zmagovalcev še posebej veseli, saj sta to postala debitanta na tej tekmi – Luka Mihelič in Petra Tratnik, slednja celo z novim ženskim rekordom proge 4:28:33.
Prosili smo jo, da za naš portal podoživi tekmo, ki se je bo lahko vedno s ponosom spominjala: »Po uspešnem nastopu na vipavskem trailu sem se odločila, da nastopim tudi na GM4O. Vedela sem, da si progi, predvsem zaradi profila in konfiguracije, nista niti najmanj podobni. Zato me je bilo kar malo strah, predvsem tistega zadnjega vzpona na Porezen, kjer se proga res postavi pokonci, noge pa po dobrih 25 km niso več spočite. Marsikatero koristno informacijo glede proge in nastopa so mi podali brat Marko in prijatelji, ki so se teka v preteklih letih že udeležili.
Po krajšem ogrevanju in srečanju s tekaškimi kolegi smo dočakali start. Prve polovice proge nisem poznala, vedela sem, da moram začeti počasi in lahkotno in ubrati svoj ritem teka, ne glede na vse ostale. Tako sem tudi naredila.
Prve kilometre in vzpon do Črne prsti sem pretekla brez napora. Proga se počasi vzpenja, kar omogoča tek. Tak profil proge mi odgovarja. Po doseženem vrhu je sledil spust. Vedela sem in tudi vsi ostali so mi govorili, da se moram na tem spustu paziti, da se ne »razbijem« preveč. Ko sem videla, kakšen je ta spust, sem ugotovila, da se je temu kar težko izogniti, saj na takem terenu ne moreš teči sproščeno.
Po zahtevnem spustu je sledilo prečenje z majhnimi vzponi in spusti. Od tu naprej sem progo poznala. Prehod v ta tekaški del je »pokazal«, da noge niso več prav spočite. Tu so me počakali tudi moji tekaški kolegi in mi povedali, da tekmovalka pred mano nima veliko prednosti – približno dve minuti. To je potrdila tudi napovedovalka, ko sem prišla v Hudajužno. S tem se nisem obremenjevala, saj sem vedela, da se pri vzponu na Porezen lahko zgodi marsikaj. Prav tega prehoda v strm hrib me je bilo najbolj strah, a so se noge kar dobro odzvale. Počutila sem se dobro in si samo želela, da mi bo šlo tako do vrha. Tik pod Durnikom so me čakali prijatelji, kar mi je dalo še dodatnega zagona.
A čisto brez težav ni šlo. Ko sem se približala in zagledala vodilno tekmovalko, sem začutila krče v nogah. Počutila sem se močno, a ko sem hotela pospešiti, predvsem po delih, kjer bi lahko tekla, mi noge tega niso dopustile. Angležinja mi je na teh delih pobegnila, na strmejših pa sem se ji približala. Po izdatnem hidriranju so me krči popustili in sem na zadnjem ravninskem delu pod Poreznom lahko tekla. Tu sem Angležinjo prehitela in si do vrha nabrala približno dve minuti prednosti, ki sem jo obdržala vse do cilja.
Rečem lahko, da sem bila pred tekmo prepričana, da bom imela na progi več težav, kot se je kasneje izkazalo. Razmere za tek so bile super, pohvale pa seveda tudi organizatorjem.«
Luka Mihelič, ki se je s časom 4:02:56 veselil absolutne zmage, pa je po tekmi za nas zapisal: »Moj prvi nastop na GM4O se je končal na najlepši možni način. Osvojil sem naslov državnega prvaka z zelo vzpodbudnim časom, kar mi daje še večjo motivacijo za nadaljnje delo in je dokaz, da se z voljo in vztrajnostjo da doseči marsikaj.
Zares sem imel svoj dan. Počutje med tekmo je bilo zelo dobro, pogoji za tek so bili odlični, pametno sem razporedil moči, sam potek tekme pa mi je tudi ustrezal. Skratka, poklopilo se mi je vse, kar se za tak nastop mora. Tega dosežka sem res zelo vesel. Čestitke Marku za 2. mesto in Anžetu za 3. ter vsem ostalim tekačem. Zahvalil pa bi se vsem čestitkam, ki jih ni bilo malo in mi zelo veliko pomenijo.«
Drugo mesto je osvojil Petrin brat Marko Tratnik s časom 4:03:42, tretji pa je bil Anže Šenk s časom 4:07:48. Pri dekletih je drugo mesto osvojila Britanka Charlotte Morgan s časom 4:31:53, tretja pa je bila Ajda Radinja s časom 4:49:10.
Na 100-kilometrskem UPT je s časom 13:00:00 zmagal Martin Štendler, drugi je bil Primož Zupan s časom 14:02:36, tretji pa Slovak Marian Priadka s časom 14:10:34. V ženski konkurenci je zmagala Alenka Pavc s časom 16:55:45, sledili pa sta ji Marta Šorli in Marjeta Jerala.
Objavila Špela Zupan
Foto: Fb Kališče in organizator