Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Okrešeljski nokturno

1956, 1971 

1956, št. 12, stran 627–629, dr. M. P.:
         Okrešeljski nocturno
1971, št. 12, str. 575, urednik Tine Orel:
         Zapis ob smrti dr. Marijana Pavšiča
1971, št. 12, str. 575–577, Marijan Pavšič:
         Okrešeljski nokturno


V Planinskem Vestniku 1956 je dr. P. M. zapisal (v »Kazalu PV za desetletje 1951–1960« je sicer nadvse vestni Josip Wester [Vilko Mazi, Splošno kazalo PV 1951–1960, PZS 1961] članek prisodil drugemu avtorju) svojo mehkočutno in globoko, globoko otožno planinsko izpoved, izraz svoje plemenite osebnosti. Prisluhnimo, kako danes zveni dr. Marijana Pavšiča »Okrešeljski nokturno«. (Tine Orel)

Opombe:

1 noktúrno (-a, m. spol) - glasbeni izraz za krajšo skladbo sanjavega, otožnega (lirskega) značaja, navadno izvedeno na klavirju; tudi pripoved s takšnim značajem

2 Pavel Šuman, ponesrečil 1926

3 Miha Plesnik, gorski reševalec in vodnik, ubit 1944

nedelja, 11. junij 2017, ob 05:29, France Malešič, ogledov: 1122

Planinski vestnik: otožna izpoved dr. Marijana Pavšiča izpred šestdesetih let

Okrešeljski nokturno1

Dr. Marijan Pavšič

edaj je to že tako daleč. Godilo se je v desetletju po prvi svetovni vojni, napisano pa je sedaj iz zgoščenih spominov, ki so izgubili davna mladostna občutja; in vendar v vsaki tihi minuti vejejo iz ostarelih možganov.

Okrešelj je lep v jutranji zarji, ki najprej ožari ostenje od Grofičke, Ojstrice in
Planjave, pa prek celega dne, ko se sonce pase po njegovem dnu in ko ga v visokem poletju natanko ob štirih popoldne zagrnejo sence. Potem se zadnja svetloba prelije v Rinke in Mrzlo goro. Dan polagoma dogoreva v noč.

Okrešelj je lep po dnevu, v bajko pa se spremeni šele ob večerih in ponoči.
To je sedaj že tako daleč. In vendar sta se nekoč dan in noč lovila tako kot danes. Nič se skoraj ni spremenilo na strmih stenah in celo dosti ne na poteh. Zaspani hrib, Kamenita zelenica, Pasje, Zabrložno sedlo in Drni – vse je ohranilo svojo višino in širjavo.

Kje je sedaj tisti, ki je nekoč obiskoval prečuden kraj s tako ljubeznijo? Človek, bi dejal, ne odmira samo v smrti; v določenih časovnih presledkih se spremeni, da ni prav nič podoben onemu izpred mnogih let.

Morda mi je oni brat ali sorodnik; dobro se poznava in mnogo si imava pripovedovati. Kdaj naju je le čas presekal na dvoje?

Takrat je bilo vse to tako neznansko lahko: v breztelesnem naporu preteči na Tursko goro v manj kot eni uri, drsati gole podplate po Brinškovem kaminu, Hudem prasku in Rdečem žlebu. Tudi takrat so bila to le za spoznanje bolj zamotana pota, ki jih je hodil vsak turist.

Sedaj tega fanta ni več? Zavriskal je, pomaknil širok klobuk na tilnik in odšel prek slemenov v dolino ...

Okoli mene so potem prišli otroci. Komaj so dobro razločevali besede, ko sem jim ob njihovih majhnih telescih in drobnih ušescih želel prikazati pred oči in srce svoje nekdanje planinske čase. Njim ali sebi? Ali ste kdaj pripovedovali otrokom povesti? Tiste, ki jih pripovedujejo knjige, so pogostoma lepe. Otroci pa želijo, da ob večerih ujameš prav tisti trenutek, prepreden z občutki, ki so se prav takrat ujeli v našo hišo in med nas. Takrat pa mora pravljica privreti iz lastnega studenca in ubrana mora biti na razpoloženje prav tistega večera. Takrat še tako lepo napisana beseda ni za rabo ...

Prav zagotovo vem, da ob tihih večerih in nočeh Mrzla gora spregovori. In kako čudno. Dobro čutiš, da po zraku valovijo glasovi in vendar jih z najbolj tenkim sluhom ne ujameš. Šumi in zvoki pa so take vrste, da jih ne slišiš kot besede, marveč kot misli, ki se lepo vežejo v stavke in pravljice. Prave pravljice pa niso brez čarobnih in vznemirljivih prikazni in celo ne brez duhov ...

Mlad študent se vzpenja iz Matkovega kota na sleme Mrzle gore. Lunini žarki se love v njegovo temno obleko. Široke temne oči so razgledane v belino skalovja in v temo neosvetljenih senc. Njegove oči so vsesale vase goro; ves je predan svetlobi noči, ki ga vleče k sebi v višave. Vse telo je predano čudoviti luči in ne več strmi in nevarni poti. Noga se za hip zgubi v svetlem prostranstvu in mlado telo omahne v prepad. Široka polica ga zadnji čas prestreže in mu s svojo zeleno trato pripravi mehko posteljo.2

(Tudi Plesnikovega Mihe, ki ga je vzdignil iz zelene krste in ponesel v dolino, sedaj ni več ...)3

Potihnili so za hip glasovi ...

Tam pod zelenim vrhom je dorastel kot jelka vitek in vedno nasmejan fant. (Sedaj se nikjer več ne pravi pri Golerju, le kup razbitega kamenja kaže na nekdanji dom.) Mlad in vihrav je rastel v čudoviti prirodi, kot so rastle mlade živali na domačih senožetih. Nekoč v pomladi pa ga je zagledala smrt in zahotelo se ji je mladega fanta. Nekaj ga je pričelo tiščati v prsih, na licih pa mu je pričela zoreti večna rdečica. Z očetovimi ovcami je prišel na Okrešelj iskat zdravja. Tam pod veliko skalo v pastirski koči sva se srečala. Še danes vidim vsako gubo njegovega obraza. Njegovo pametno visoko čelo in mehka govorica solčavskega narečja mi štrlita iz spomina. Ob pogovorih z njim se mi je razgrnila hrapava skorja prečudno zgnetene kmečke duše, ki se sicer sprosti le v pesmi, Francetu pa je bilo dano tudi v mislih in v besedi.
In potem je prišlo sporočilo o njegovi smrti ...

Z maminim šopkom rdečih nageljnov sem od vlaka pešačil in tekel skozi vso dolino k njegovi krsti. Našel pa sem svežo pokrito gomilo pod šiljasto cerkveno streho v Solčavi.

Leto za tem sem prav tole povest poslušal neštetokrat v zvokih in šumih Mrzle gore ... Deset let po drugi svetovni vojni sem s težko sapo zopet na Okrešlju. Moji punčki se vrtita okoli mene. Svetloba bega po konicah vrhov. Brezbrežen mir je razlit okoli nas. Nič ne moti naše zaverovanosti v Mrzlo goro. »Ali slišiš, oče?«

Bil sem ob njih. Na obrazu jima vidim, da v resnici dojemata glasove in jih vežeta v pripovedko. Mali telesci jima trepečeta v slastnem prisluškovanju ... »Mrzla gora je spregovorila. Za gotovo veva, da so besede; pomagaj jih razvozlati.« Že je ena ujela misel, druga jo zveže s prvo in pripovedka se začne. O ponosnem belem konju, ki ni maral belih sten, ne planinskih rož in ne živih voda, ki privro iz nedrij okrešeljskih gora. Njegov gospodar ga je pripeljal med gore iz širnih ravnin, polnih rumenega žitnega klasja in rdečih makovih cvetov. Domotožje za rodnimi poljanami ga je do kraja strlo. Njegovo hrepenenje je bilo tako vroče, da je noč za nočjo stal v najvišjem grušču in poslušal glasove iz doline. Hudemu trpljenju pa je napravila konec Mrzla gora sama. Nekoč je omahnil v visoki steni in gora ga je vzela k sebi.

Sedaj se ob luninih večerih prikazuje na najvišjih slemenih, od koder strmi v dolino. Tako je velik, da z enim samim pogledom nikoli ne objameš njegove veličine. Redko kdo ga vidi v vsej njegovi postavi. Včasih pokaže le belo glavo z grozljivo štrlečo grivo in z ušesi, ki strižejo v noč. »Ali slišiš, kako se plazi po stenah, da mu pod kopiti uhaja skalnati grušč, ki se vali v dolino.« Celo vzdihljaji za žitnimi polji in rdečim makom mu prihajajo iz nepotešenih prsi. »Ali slišiš, oče?«

In jaz? Ne slišim in ne razumem prav nobene besede.

Razločno čutim, kako pada slap na Rinki, slišim, da veter močneje kot sicer nosi šumenje padajoče vode v okrešeljske stene in njihove odmeve. Pravljice so se pa izgubile.

Bil sem žalosten ob zavesti, da mi je mladost odbrzela za deveto goro. Mrzlo goro pa slišijo in razumejo v resnici samo mladi ljudje.

 


Konec septembra 1971 nas je pretresla novica o prerani smrti dr. Marijana Pavšiča, rednega profesorja na veterinarskem oddelku naše biotehniške fakultete. Pri ganljivem slovesu ob njegovem poslednjem počivališču je vrsta njegovih sodelavcev in prijateljev sporočila slovenski javnosti, da smo z njim izgubili delavnega, velikega moža, organizatorja naše moderne veterinarske službe, ki nam je pregnala mnoge, nekoč vsakdanje skrbi zaradi kužnih bolezni, sijajnega akademskega pedagoga, znanstvenika raziskovalca in nenavadno plodnega avtorja znanstvenih publikacij in učbenikov. S svojim obsežnim znanstvenim, pedagoškim in organizacijskim delom se je uvrstil med utemeljitelje slovenske veterinarske znanosti in naše univerze.

Dr. Marijanu Pavšiču moramo zapisati v opombo, da je bil od svojih mladih let ves prevzet od lepote, ki jo je tako rad iskal v gorskem svetu. Kadarkoli sva se srečala, je obrnil besedo na gore, na planinstvo in tudi na naše glasilo. Kako globoko je bila v njegovo srce vsajena ljubezen do rodne grude in posebej do »okamenele muzike«, ki nam jo vsak hip čara naša zemlja, je s pesniško besedo in z zrelo modrostjo spregovoril pred petnajstimi leti. Povedal je, kako misli o življenju, o mladosti, o družini, o žrtvi za velike cilje in o sanjah, ki jim verjame in jih razume samo mladina, ki jim mora verjeti in jih mora razumeti mladost.
Tine Orel    


 

Oznake: PV, ZGO
eXTReMe Tracker