Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Medved in Mary Poppins

NeDelo 27.05.2017 10:00
Medved in Mary Poppins sklenila himalajski krog

Tekma, smrt, vrhovi

Roman Benet je prvi Slovenec, ki je stal na glavnih vrhovih vseh štirinajstih osemtisočakov, njegova žena Nives Meroi tretja ženska na svetu, ki ji je uspel podvig. Vse brez dodatnega kisika, vse brez višinskih nosačev. Bila je kandidatka za prvenstvo, pa se mu je odpovedala, ker je ob prvem naskoku na Kangčendzengo Roman zbolel. Za redko, izredno hudo krvno boleznijo. Dvakrat so mu presadili kostni mozeg (istega darovalca), Za njegovo Preživetje in komaj verjetno vrnitev v gore OBA pravita, da je kot osvojitev 15. osemtisočaka, O tem je Benetova soproga spisala knjigo Ne pustim te čakati, prevedena je v slovenščino. Roman benet ima tudi oba kolka umetna.

Njuni uspešni naskoki
2017 Anapurna
2016 Makalu
2014 Kangčendzenga
2008 Manaslu
2007 Mount Everest
2006 K2
2006 Daulagiri
2004 Lotse
2003 Gašerbrum I, Gašerbrum II in Broad Peak
1999 Čo Oju
1999 Šiša Pangma
1998 Nanga Parbat

nedelja, 28. maj 2017, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 1315

NeDelo - Grega Kališnik: ...  sklenila himalajski krog

Kar sta storila Roman Benet in Meroi, je neponovljivo. Zakonca, ki sta osvojila glavne vrhove vseh osemtisočakov.

Ste se kdaj vprašali, kaj vse lahko mož stori za svojo ženo, izvoljenko? Si predstavljate, da z njo desetletja hodi po hribih? Je copata, je, ker govorimo o strehi sveta, morda gorniški čevelj? Nič od tega, zamejski Slovenec Roman Benet in njegova Nives Meroi, naša zahodna soseda, sta zagazila v zgodovino. Kot prvi zakonski par, ki je osvojil vseh 14 osemtisočakov. Vse njihove glavne vrhove. Prvi in, trdimo, še desetletja edini zakonski par.

Roman, minulo nedeljo sta se z Nives vrnila iz Nepala, v torek ste bili vi že v službi, v trgovini z gorniško opremo Alpstation.
Ja, zjutraj ob pol devetih, da sem pogledal, kaj se je zgodilo v dveh mesecih, kar naju ni bilo.

Delate v trgovini sredi Trbiža ...
Podjetje Montura ima v njej 60 odstotkov delnic, jaz 40.

Žene ni tukaj, vas ne potrebuje več, ko sta osvojila vse osemtisočake?
Ne, ne, kje pa, šla je v Milano, tam ima pogovore, zdaj je to moderno, včasih s filozofi, včasih s pisatelji, o alpinizmu, ki je rdeča nit, pogovori se ponavadi razširijo na globoke teme.

Pravijo vam Medved, zakaj?
Zato, ker sem malo bolj samostojen, malo bolj divji.

Medved, ki tehta ...
Zelo lahek medved, ker se zbudim pozimi, 60, 62 kilogramov, visok pa 175 centimetrov. Medved, ki ima 55 let.

In žena Nives je Mary Poppins?
Ne vem, zakaj, verjetno, ker kot Mary Poppins pazi na vse, ki so v njeni bližini, Mary je imela otroke, Nives ima soplezalce. Hrani jih, skrbi za pijačo, da so zavarovani ...

Kako so vaju sprejeli po vrnitvi z zadnjega osemtisočaka, Anapurne, z 8091 metrov desete najvišje gore na svetu?
Nisva si želela uradnega mestnega sprejema v Trbižu, zdaj, ko sva malo bolj slavna, bi bili vsi zraven, v dvajsetih letih pa nikogar ni brigalo za naju. Bolj sva znana zunaj Trbiža, po Italiji, tudi v tujini, kot doma. Fusine Laghi se imenuje, kjer živiva, med Belopeškimi jezeri in mejo, pri hiši naju je pričakalo 50, 60 prijateljev. Polovica Italijanov, polovica Slovencev, iz Rateč pa iz Ljubljane.

Čestitke iz Slovenije prihajajo?
Veliko, od alpinistov in ljudi, ki z gorami nimajo nič, kar je še lepše.

Od Planinske zveze Slovenije morda?
Uradno ne, mi je pa Tone Škarja napisal zelo lepo pismo. In nisem član PZS.

Kaj pa Viki Grošelj, Slovenec z naše strani meje, z desetimi osvojenimi osemtisočaki?
Ne, Grošelj še ne, ha ha ha.

Ste prvi Slovenec z vsemi osemtisočaki ali ...? 
Ne vem, jaz si ne upam reči. Jaz sem Slovenec, počutim se Slovenca. Starša sta bila Slovenca, imam italijansko državljanstvo, sorodnike, zemljo, vse to imamo še v Sloveniji. V resnici je vseeno, s katere strani meje si.

Z Nives sta vrhove osvajala, no, intimno, precej od oči javnosti. Zdaj, ko sta sklenila podvig, je to vajin osebni ali svetovni uspeh?
Ne, če bi nama šlo za rekorde ... Sklenila sva neki krog, kar je lepo, v nekem trenutku sva mislila, da je konec z najinimi gorami, morda celo z mojim življenjem. Zato je to sreča zame, da sem podvig opravil in da sem zdrav, in za Nives, ki me je počakala, se ustavila v tekmi za prvo žensko z vsemi osemtisočaki. Če me ne bi, bi morda imela precej več sponzorjev ...

Bi na najvišje vrhove hodila sama, drug brez drugega, ste jo vi spremljali?
Primarno da, ampak ona brez mene ne bi šla, to je večkrat rekla, zato, ker se zanese name in sva zmeraj skupaj plezala in imava dober občutek, ko sva skupaj.

Kaj vlada med vama, kakšna vez, ljubezen?
Tudi ljubezen, ampak sva tudi dobra soplezalca. S soplezalcem moraš imeti dober stik, občutek. Dobiš soplezalca za eno smer, potem greš narazen, midva pa se dobro poznava, ni treba govoriti med plezanjem, jaz vem, kaj ona zmore, kar je zame perfektno, ona ve, kaj jaz zmorem, da grem naprej, dokler mislim, da je varno. Malokrat se naveževa, to dobiš z leti prakse.

Kaj je s sponzorji?
Ko sva šla na Anapurno, sva imela pokritih 20 odstotkov stroškov. To je bilo običajno ves čas, razen v tistih treh letih, ko je bila Nives zelo slavna. Takrat je bilo sponzorjev več. Sva mislila, da bova bogata, no, da bova pokrivala vsaj stroške odprav.

Štiri petine pa bodo prišle od kod?
Z delom v trgovini.

Koliko vas je šlo na Anapurno?
Imeli smo dovoljenje za sedem ljudi, za en vrh lahko skupaj vzame dovoljenje več navez. Sprva sva bila v baznem taboru sama, načrtovala sva zgoden naskok, a je bilo vreme zelo slabo, snega veliko že na poti, nosači niso hoteli niti do baznega tabora, zato smo uporabili helikopter. Nato sta prišla še dva Španca in dva Čilenca. Preskusili smo Nemško smer, a je bila zelo razpokana, slabi seraki, nato sva videla, da Francoska smer ni tako slaba in da ne pada dol nič takega, po čemer je znana, plazovi.

Ste bili vsak zase?
Ne, s Špancema se že dolgo poznava iz Himalaje, Čilenca sta bila tam prvič in sta bila prav divja. Navdušena, a nista imela pojma, kako se pleza na višini. Ko sva z Nives iskala pot, sva videla, bilo je ogromno snega. Mogoč je bil le naskok v alpskem slogu, samo nahrbtnik in spalna vreča. Pa da nastopimo kot tim. Za 300, 400 višinskih metrov je bilo ves dan dela. Vsako jutro je bilo lepo, sredi dneva pa je začelo snežiti. Gazili smo najmanj do kolen. Večkrat poskušamo, zaman. In si rečemo, če je ves čas enako, poskusimo vseeno. Navsezgodaj gor, ko začne snežiti, postavimo šotor. In smo šli ...

Kako ste se ujeli?
Prvič se mi je zgodilo v Himalaji, tri različne odprave, a smo delovali kot ena, kot ena mašina. Iz baze do vrha smo porabili pet dni, štirje tabori, bolj bivaki.

Od prihoda v tabor do naskoka pa sta z ženo čakala ...?
Štirideset dni. S poskusi gor-dol, nikdar više kot 5700 metrov. Ves čas po visokem snegu, le zadnji dan, zadnjih 500 višinskih metrov, je bil sneg bolj trd.

Vrh, kdaj, koliko srečnih?
Smo rekli, vsi ali nobeden, vseh šest nas je osvojilo Anapurno 11. maja. 

Pravi vrh, saj vemo, da ste na Kangčendzengi na eni svojih odprav zašli ...
Na ta pravem vrhu sta bili dve špički, z ene se je druga zdela višja in obratno, med njima je bilo petdeset metrov, zato smo šli na obe. Da ne bi kdo imel kaj pripomniti.

Sta na štirinajsti vrh z Nives stopila z roko v roki?
Ne, prvi od vseh sem bil na vrhu jaz, tisti dan sem se najbolje počutil. Gazil sem naprej.

Kaj pa vaša umetna kolka?
Brez problemov ...

Saj ne moreta boleti, če sta umetna.
Ja, razen če se kaj zatakne.

Na vrhu?
Počakal sem Nives. Prve tri ure zadnjega dne je bil tako visok sneg, mislili smo, da nam ne bo uspelo, pa pridemo na spihan sneg, ni bilo slabo, sem vedel, da bo šlo.

Če vama ne bi uspelo, bi šla na Anapurno še enkrat?
Po isti smeri ne več, na Anapurno pa gotovo.

Spust?
Do najvišjega tabora brez težav, nato se je začelo oblačiti, snežiti.

Sta med uradno 37 ljudmi, ki so osvojili vse osemtisočake, in med osemnajstimi, podatki se hitro spreminjajo, ki so jim mero vzeli brez dodatnega kisika. Sta imela kisikove bombe vsaj za skrajne okoliščine?
Ne, nikdar, niti v baznem taboru. Zmeraj sva imela lahke odprave, malo materiala. V baznem taboru dodaten kisik nima pomena, na višini sva bila vedno dva, vedno sva nehala, preden je bilo prepozno. Varnost je bila za naju prva.

Sta po uspehu izpraznjena?
Ne, sklenila sva en krog, kar je lepo, pa da sva ga skupaj, sanje so še, odvisne pa od denarja, volje.

Kolikokrat vama je na osemtisočakih spodletelo?
Mislim, da sva vsega skupaj poskusila dvajsetkrat.

Kaj je v medvedu, da vse to zmore?
Ne vem, zelo dobro se počutim na višini, moje telo ni posebno, testi v hiperbarični komori pa pokažejo, da sem na kritični točki, v ekstremu, sposoben zdržati zelo dolgo in krivulja ne pade. In Nives približno enako.

In kako se počuti Nives, tretja ženska z vsemi najvišjimi vrhovi Himalaje?
Rekla mi je, da je – zelo zmatrana. Bila je silno vesela zame, zadnje tri vzpone, Kangčendzenga, Makalu in Anapurna, sem opravil po premagani bolezni. Nikdar ni bila tekmovalna, bolj srečna je bila zame, da sem zmogel vse te gore. Pa da sva skupaj.

Tudi če bi se dva vrhunska alpinista namensko poročila, da ponovita vajino pot, se to zdi neponovljivo. Kako lahko svoj dosežek unovčita? Vaju slava, bogastvo zanima?
Mene ne, rad pa bi, da bi od tega kaj več imela Nives. Rada piše, predava, morda je to njena pot, da bo iz tega kaj potegnila.

En podvig, ena knjiga, bogastvo?
To se zgodi samo v Ameriki, v Italiji se ne more.

V Sloveniji še manj ...
Tu smo si zelo podobni. Razen če si poudarjeno medijski. Nekateri znajo, pa če osvojijo vrh ali jim spodleti, vse skupaj dobro prodati, kot zgodbo. Meni se to ne ljubi, Nives tudi ne, ona hoče, da pride ven čista resnica, brez olepševanja, dodatkov. Od malega sem mislil, da alpinisti po Himalaji nosijo ogromne nahrbtnike, dvajset kil tukaj, petindvajset tam ... Midva sva letos stehtala, po vrnitvi z vrha, ves material, kar sva ga imela, tudi smeti. Jaz sem imel 18, Nives 15 kilogramov. To je vse, kar sva imela na gori, to je bilo dosti in še preveč. Vsi nekaj dodajajo, vse je ekstremno, napihnjeno ...

In vajina zgodba, nadaljevanje, še naprej skupaj, posamič?
Lepo bi bilo osvojiti še tiste vrhove nad 8000 metrov, ki so stranski. Kangčendzenga ima štiri, pa Broad Peak, Anapurna, govori se o Šiša Pangmi, ki je en kupček, eni hočejo kot samostojni vrh šteti tudi predvrh, ki pa je neizrazit, ne kot Kanč, ki ima samostojne konice. Pa Lotse Šar.

Himalaja še naprej, stranski osemtisočaki, pa Nives ve za te sanje?
Ve, samo ne vem, ali se ji ljubi.

Drug brez drugega?
Ne vem, težko, vsaka odprava je za naju potovanje, ki ga imava rada, težko, da bi eden doma čakal. Morda v baznem taboru, če ne bi bilo volje za vrh.

Alpe?
Kot zmeraj jih obiskujeva, malo je problema z delom, ko si dva meseca okrog, greš težko takoj naprej. V Julijcih sva bila pozimi veliko, zelo lepa zima je bila.

Pri Kangčendzengi sta v drugem naskoku zgrešila glavni vrh, kako je bilo z orientacijo zdaj?
Zato smo na Anapurni oblezli vse, zdaj so v modi polemike za vsako stvar, zelo moraš paziti, da prepričaš ljudi, da si bil na pravem vrhu. Po vrnitvi z Anapurne sva bila pri znameniti kronistki himalajskih odprav v Katmanduju Elizabeth Hawley, ki se je upokojila, prvič na njenem domu, imeli smo lep pogovor, povabila naju je na čaj.

Bo nastala knjiga o vajinem krogu?
O krogu ne verjamem, o Anapurni pa, ker je bila zelo lepa zgodba. Skromen bazni tabor, šest ljudi, ki se tako dobro razumejo.

S Čilencema, ki sta bila nevarna ...
Zase gotovo, eden od Špancev ju je precej zmerjal, opozarjal, če se jima kaj zgodi, se četverica ne bo obrnila. Na koncu odprave sta spoznala, kaj je Himalaja, da to ni Cerro Torre, Fitz Roy, tam je samo tehnično plezanje. Nekaj drugačnega.

Osvajanje osemtisočakov, je to uživanje v najvišjih gorah ali tudi tekmovanje? Bi zdržala brez Anapurne?
Če ne gre, se moraš s tem sprijazniti, za napredek tehnike pa je tekmovanje med alpinisti potrebno, moraš gledati druge, da napreduješ, to je neke vrste tekma. Zdravo tekmovanje. Če bi imela večje sponzorje, bi bila tekmovalnost bolj poudarjena. Kadar sva se vrnila z odprave, nisva nikoli vedela, ali bova spomladi lahko spet šla.

V vseh teh letih – smrtna nevarnost. Sta imela srečo, sta bila previdna, je pomagal bog?
V gorah je vedno nevarno, midva sva bila zmeraj bolj previdna, kot je bilo treba. To nama je morda rešilo življenje ali kdaj preprečilo vzpon na vrh.

Saj vemo, ob poroki se govori, dokler naju smrt ne loči, vidva plezata po robu te zaveze.
Ja, no, res. Edino letos, ob sestopu, sva prekoračila mejo. Megla, slaba orientacija, zelo velika nevarnost plazov. A nismo imeli izbire. Čez noč je zapadlo pol metra snega. Šli smo malo na nos, malo po občutku, našli smo pravo pot in imeli veliko sreče.

Je šlo za nohte?
Moram reči, da, ja. Prvič sva se zavedala, da bi se zadnjih dva tisoč metrov spusta lahko kadarkoli kaj sprožilo, nad nami in pod nami, klože pod nogami. Edino na zelenem ledu si bil varen, če ni od zgoraj letelo. Gor pa smo plezali vsak zase, edino tam, kjer je bilo zelo nevarno, smo se navezali.

Najtežja gora doslej?
K2 in Kangčendzenga.

Na katero bi šli še enkrat?
Na K2 s severa, kjer sva z Nives že plezala, da bi dokončala tisto smer iz leta 1994, nihče je še ni poskusil. Ali pa kakšen zimski vzpon, a to je za naju predrago. Zanimanje za alpinizem v Italiji je pičlo, imamo nogomet, ki vzame 90 odstotkov.

Torej ste odvisni od prodaje v trgovini?
Ja, podjetje mi pomaga in v resnici, če so kakšni problemi, mi pokrije stroške. Če bi bila trgovina samo moja, bi bilo težko vse skupaj. Pomaga pa pri prodaji, če ljudje vedo, kaj sva z Nives dosegla.

                             ...

Na Trbiški ulici v četrtek, ko pijeva kavico, vsak drugi, tretji Romanu seže v roko. Med fotografiranjem mu je nerodno, da bi se najraje v sneg čez glavo ugreznil. Po mučilni seansi beseda nanese na Katmandu, na Benetovega znanca, ki je tam uspešen s picerijo. Zakaj ne bi bil kdo drug s slaščičarno, s sladoledom, s kepico anapurne, s kepico čo oju, s kepico everesta, oblitega s čokolado. Vsakemu krogu, naj bo sklenjen ali ne, lahko sledi drug.

Oznake: ALP, HIM
eXTReMe Tracker