Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Kako na Camino

Kibubazin: Jakobova pot v bolj mednarodnih vodah sliši na ime Camino.  

Ta skrajšana različica imena El Camino de Santiago pomeni zgolj pot, pravzaprav pa gre za več romarskih poti, ki vse vodijo do cerkve sv. Jakoba v Santiagu de Compostela na severozahodu Španije.

Santiago je bil v starih časih poleg Rima in Jeruzalema največje romarsko središče, danes pa Camino, ki je od leta 1985 vključen na Unescov seznam svetovne dediščine, privlači ljudi z vsega sveta zaradi kulturnih, zgodovinskih, športnih ali takih in drugačnih duhovnih in verskih vzgibov. Število obiskovalcev vsako leto narašča. Od slabih 6000 ljudi, ki so ga prehodili leta 1989, je do leta 2009 poskočilo na skoraj 146.000. Mnogi si pot olajšajo s kolesom, mi pa smo informacije o tem, kako se ga lotiti peš, dobili iz prve roke.

Francoska pot

Študentka Lucija Slemenšek je Camino prehodila dvakrat. Obakrat je izbrala klasično Francosko pot (Camino Francés). Začela je v Saint-Jean-Pied-de-Portu na francosko-španski meji, od tam pa jo je čakalo 780 kilometrov hoje po severni Španiji. Njen prvi, poletni obisk je bil bolj vroč kot drugi, septembrski. Takrat je bilo proti koncu meseca že hladno, v Galiciji je tudi večkrat deževalo. Za pot je prvič potrebovala 24 dni, drugič pa več kot en mesec, saj si je vmes ogledovala znamenitosti v lepših mestih in pot podaljšala še do morja (Camino Finisterre).

Spanje in higiena

Vsak romar oz. pohodnik ima romarski potni list, s katerim lahko prenočuje v poceni zatočiščih (t. i. albergue ali refugio) po poti. Večinoma gre za skupna ležišča. V cerkvenih prenočiščih pobirajo prostovoljne prispevke, v javnih stane spanje 5-7 evrov na noč, v zasebnih pa 10-17 evrov.

V vsakem prenočišču imajo tuše in kopalnice. Ponavadi jih je dovolj, tako da kljub gneči ne čakaš dolgo. Marsikje so na voljo tudi pralni in sušilni stroji. Ker celega stroja v tako kratkem času sam ne napolniš, se pametni pohodniki zberejo in skupaj vložijo po tri evre za pranje perila.

Pohodniška oprema

"Še vsakdo, ki je imel visoke čevlje, je obžaloval," je Lucija komentirala tiste, ki so Camino začeli v visokih gojzarjih in spotoma iskali udobnejše rešitve. Sama je nosila nizke pohodniške čevlje, za popoldanske počitke pa je s sabo tovorila opanke. Kak dan je prehodila tudi v njih. Njena prijateljica je s tevicami hodila tri četrt poti. "Motil jo je pretanek podplat, ni pa imela žuljev." Tej nadlogi se noben pohodnik ne izogne, zato so obvezen del prtljage obliži in igla. Lucija ob tem priporoča tudi nit: "Z iglo žulj preluknjaš, notri pa nekaj časa pustiš nit, da se ti luknja ne zadela in da steče vsa tekočina ven. Potem pa še nit ven potegneš čez nekaj ur ali celo čez kak dan."

Kar se tiče pohodniških palic, jih Lucija ni pogrešala. Sicer jih je opazila pri veliko ljudeh: "Za vzpone in spuste so rekli, da so jim zelo prav prišle. Je pa veliko ravnine in so jim bile malo v napoto in težke."

Nahrbtnik in oblačila

Pri tako dolgi hoji mora biti nahrbtnik čim lažji, to je jasno. Lucija je prvič na hrbtu prenašala dobrih deset kilogramov, drugič pa sedem kil in hrano za sproti. "Na poti mečeš stran gramske stvari. Ljudje veliko stvari s pošto pošiljajo nazaj domov ali naprej v Santiago ali pa jih kar pustijo tam." Nahrbtnik je možno tudi poslati naprej, v naslednje prenočišče.

Od oblačil je Lucija s sabo imela klobuk, dve majici s kratkimi rokavi, dvoje spodnjih hlač, troje nogavic, kratke in dolge hlače, pulover in pelerino. Majic brez rokavov ne priporoča, saj te nahrbtnik odgrne. Ko je popoldne zaključila s hojo, se je stuširala in si oprala obleke, ki se hitro posušijo. Majica za spanje je priporočljiva, a Lucija je svojo že na začetku izgubila in se znašla tudi brez nje. Vesela pa je bila oblekice, kajti na koncu dneva se je po tuširanju prijetno malo lepše obleči. Poleg spalne vreče, brisače in stvari za osebno higieno je bila njena sopotnica tudi žlica oz. žvilica za jogurt. Nič hudega pa ni, če kaj pozabiš ali izgubiš, saj se da spotoma vse kupiti.

Prehrana in stroški

Kosila po poti stanejo okoli deset evrov, Lucija pa je izbrala najcenejšo varianto in hrano kupovala v trgovinah, ki so v vsaki vasici. V skoraj vsakem naselju so kavarne, kjer se da kupiti paelle, tortilje, sendviče, kolače in druge priboljške. V večini prenočišč so kuhinje, če si želiš sam pripraviti hrano, Lucija pa si je za nagrado na vsakih sto kilometrov privoščila kosilo.

In finančni rezultat? S prevozom in vsem ostalim je porabila okoli 700 evrov. Zlahka se porabi veliko več, s štopanjem do tja, kar je menda priljubljeno, in spanjem zunaj, ki sicer ni dovoljeno, pa tudi manj.

Najboljše in najslabše

Najslabše seveda pozabiš. "Ni lahko, priznam. Boleče kosti, otečene mišice, žulji, veliko jih jemlje tablete proti bolečini." Ampak čez leto in dan ostanejo samo dobre stvari. Pa ne le potrdilo o opravljenem romanju, ki ga dobiš, če v romarski potni list zbereš žige z vsaj stotih kilometrov Camina. Lucija je kot najdragocenejše navedla: "Ljudje z vsega sveta, ki jih kar malo pogrešaš, sploh tiste, na katere si se bolj navezal. Lepa pokrajina, mesta, hribi, morje na koncu, občutek zmage, sangria, sončni vzhodi ... Jaz bom še velikokrat šla na Camino."

01.06.2017
Matej Sitar | Kaj in kako na Caminu | "Kibubazin"



Lucija in del prehojene poti



Katedrala v Santiagu, za marsikoga cilj poti
 

Lucijini čevlji
 


Žulji so obvezni spremljevalci na poti
 


Camino

Kategorije:
Novosti Tuje TUJ Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti