Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Izpoved noseče hribomanke

Kibubazin: O prvi in drugi nosečnosti ter tistem vmes.

O tem, zakaj je bilo prvič toliko lažje, zakaj je drugič precej bolj zagamano in zakaj srečen konec ni čisto zanesljiv.

Prvič

Prvič je šlo brez težav.
Turnosmučarska sezona je bila skoraj neokrnjena - po eni od preiskav sem se sicer morala odreči velikonočnemu vikendu na Tirolskem, ampak ker je deževalo, me ni preveč žrlo. V četrtem mesecu nosečnosti sem še zadnjič smučala. Menda je najdražji, ki je moral do vrha Plazja pritovoriti dva para smuči (nekaj ugodnosti nosečnice pač imamo), takrat še bolj sopihal kot jaz ...

V petem mesecu sem se še navezala na vrv (ker je šlo samo za prečenje kratkega, strmega snežišča, smo se privezali kar okrog pasu, tako da me je čakala nerodna odločitev, ali naj vrv namestim nad ali pod rastočim trebuhom).

Slab mesec kasneje sem še prišla iz Logarske doline na Krofičko (nekoliko počasneje kot običajno, pa vseeno), v sedmem mesecu pa sem - priznam, ne najbolj pametno - za vzpon na karnijski Gartnerkofel še raje izbrala z rahlo plezarijo navdahnjeni zahodni greben kot pa divje oblegano normalko na vrh.

Z bližino datuma poroda sva izbiro ciljev umirila in se v tednih, ko se stvar menda lahko zgodi vsak hip, držala izletov, na katerih sva bila ves čas v bližini kakšne ceste. Ampak mala od sebe ni dala nobenega znaka, da se ji mudi ven, in ker zdravniki kot sredstvo za pospeševanje poroda priporočajo vzpenjanje po stopnicah, je bila to zame zelena luč tudi za kaj napornejšega od sprehoda v Tamar. Zaleglo tako ali tako ni ...

Vmes

Ko smo bili srečno trije, smo hitro spet začeli (oz. nadaljevali). Kako hitro, si ne drznem napisati, da me ne bo krucifiksal kateri od medicinsko strožjih bralcev. Šlo nam je pa res gladko. Malo sva si spakirala v culico na trebuh, jo toplo zadekala še s svojo bundo in privoščili smo si lahko tri- ali celo štiriurne pohode. Preko culice in kengurujčka smo tako v naslednjih mesecih prilezli do nahrbtnika za nošnjo otroka.

Toda obratnosorazmerno s hčerkinim rastočim (samo)zavedanjem so se izleti začeli zapletati.
"Sama bi šla!" In jo dava iz nahrbtnika.
"Noge me bolijo." In jo neseva.
"V naročju me nesi." In sledi prepir, ki se konča z (njenim) kričanjem, jokom in (najinim) tolaženjem, potem pa se cikel ponovi.

Skratka, nekje po prvem letu sva morala resno ustaviti konje in začeti bolj poglobljeno spoznavati najnižje gričke.

Drugič

Potem pa je prišla druga nosečnost. Že znane nevšečnosti so se ponovile, vključno s slabostmi, zaradi katerih sem pobliže spoznala marsikateri obpotni grm. Hitro pa sem videla, da bo zdaj položaj še precej drugačen. V tretjem mesecu sem sicer še prilezla do vhodne dvorane svoje najljubše visokogorske jame in zimo mi je še uspelo zvoziti s svojo običajno bundo, vse ostalo bo pa bistveno težje!

Malo zaradi upoštevanja potreb (zaenkrat še) najšibkejšega člena družine, dvoletnice v fazi najbolj vreščeče trme.

Malo zaradi moje slabše fizične pripravljenosti - če hočeš čas kakovostno preživljati z že rojenim otrokom, ga ne moreš vsak dan posvečati športu, ob devetih zvečer pa motivacija za miganje vsaj meni drastično upade.

Malo zaradi projekta, ki marsikoga doleti v tem življenjskem obdobju. Prenova hiše je najdražjemu kar nekajkrat načela fizično blagostanje; tako so mu denimo med jesenskimi počitnicami v Bovcu morali zdravniki za silo pokrpati razboleli hrbet, da smo lahko v božanskem vremenu vsaj šepali po dolini in hrepeneče zrli navzgor …

Malo zaradi bolezni, ki si jih družina z majhnim otrokom podaja naokoli kot gnilo jajce. Da nosečnice nismo dosti bolj odporne od hormonsko manj obremenjenih oseb, sem ugotovila, ko je preostanek družine že ozdravel, in potem sem ju komaj napodila iz hiše, da sem imela nekaj ur miru, ki se v bolezenskem stanju tako prileže.

Skratka. Tokrat sem bila zadnjič na kakem malo bolj pravem hribu v petem mesecu nosečnosti, od takrat pa sopiham po hribčkih kot lokomotiva, komaj pridem po stopnicah do vrtca in težko čakam, da vse skupaj mine.

Dragi sine, pridi že ven, jaz bi šla spet rada v hribe!

Čeprav vem, da ne smem pričakovati takojšnjega hepienda. Še to mi ni jasno, kako bomo celotno ekipo s prtljago vred sploh pritovorili v breg!

15.06.2017
Mojca Stritar Kučuk | "Kibubazin"

 

 
 


Ena od predporodnih: Slavnik



S hčerkinim rastočim (samo)zavedanjem so se izleti začeli zapletati.

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti