Danijel Žagar: Ljudje imamo različne cilje v življenju. Nekomu je cilj priti na Triglav, nekomu pa na najvišji vrh Južne Amerike, Aconcaguo.

In Aconcagua, z njenimi 6962 m nadmorske višine, je bila cilj tokratne odprave. Odpravo sva sestavljala Danijel Žagar (AO Celje Matica) in Dejan Kuserbanj (AO Kamnik).

Sam vrh tehnično ni zahteven, je pa zanimiv zaradi višine in vremenskih pogojev, ki so včasih »kičasti«, včasih pa zelo kruti. Poseben čar pa je tudi to, ko moraš celotno odpravo načrtovati sam. Uhhh… kako lažje bi bilo, če bi vse za naju opravila agencija, ampak je bilo vredno truda. Navsezadnje sva kar nekaj privarčevala, pridobila določene izkušnje, tudi na napakah.

26. januarja 2017 sva odpotovala iz letališča v Benetkah do Madrida, od tam do Santiaga (Čile). Let je bil dolg malce manj kot 14 ur. Z letališča sva morala priti na avtobusni terminal s katerega vozijo avtobusi do Mendoze (Argentina). Ker je bil avtobus poln, drugega pa tisti dan ni bilo, sva morala najti alternativo in to je bil minibus z odhodom ob 21. uri.
Imela sva še celo popoldne, zato sva šla malce po mestu. Pot naju je vodila … v »oštarijo«, ki bi jo slovenski inšpektorji zaprli že ob vstopu. Hmm  … se zamisliva, pa vseeno naročiva pivo. Če smo Slovenci navajeni, da ob naročilo prejmemo pol litra piva, sva dobila v tem primeru kar liter. Ja nič, si rečeva in spijeva. Ker postaneva še lačna, naročiva še hrano. Nič posebnega, a okusna … pa še lepe punce so nama postregle. 
Nato greva še malce po mestu, misliva sva da sva v centru mesta, vendar ni bilo nič posebnega, niti ni bilo tako čisto. Mesto nama ni bilo všeč.

Ponoči sva se odpeljala proti Argentini. Ker smo odpeljali z zamudo, je voznik peljal kot nor. Poleg voznih sposobnosti je imel očitno tudi zelo dobre pogajalske pa še kakšne druge sposobnosti. Ob prečkanju čilensko argentinske meje smo bili mimo kot mi mignil. Imel sem občutek, da so samo za nas odprli poseben pas za preverbo dokumentov in prtljage. Je pa res, da smo pobirali »prispevke« za prijaznost. Ja tako se to dela … tudi v Južni Ameriki.

Po osmih urah vožnje sva prispela v Mendozo, se nastaniva v hostlu. Nato pa v akcijo. Potrebno je bilo urediti dovoljenje za vstop v Nacionalni park, nakupiti hrano, plin in ostalo manjkajočo opremo. Ostalo je še nekaj časa, zato sva si ogledava mesto in - opravila prvo »aklimatizacijo«: vzpon na tisoč metrov visok vrh Cerro de la Gloria, ki je za Argentince posebnega pomena.

30. janujarja sva se odpravila v Los Penitentes, majhno vas, kjer je še možno kolikor toliko solidno prespati in, kjer sva predala prtljago agenciji, ki nama je uredila transport prtljage z mulo do baznega tabora. Naslednji dan sva opravila vzpon na Koto 3850.
Bilo je vroče in povsod so bile majhne rastlinice s semeni, katera so imela bodice, in so se prijela povsod kjer je bilo možno. Neprijeten občutek zbadanja teh »pikecov« sva trpela vso pot.

Pogled na Aconcaguo iz doline Horcones   

1. februarja naju je agencija odpeljala iz Los Penitentesa v Horcones, kjer sva vstopila v park.
Občutki so bili mešani … Sedaj pa gre zares. Kmalu sva dosegla prvo kontrolno točko, to je Confluencia (3390 m), kjer sva se morala javiti uradnikom parka, obvezen je bil tudi pregled pri zdravniku. V kolikor bi bilo najino zdravstveno stanje slabo, bi morala počakati tam.
No, midva sva lahko nadaljevala. A nadaljevanje je bilo mučno. Bila je neznosna vročina, s sabo sva imela premalo tekočine. Pot pa je bila zelo, zelo dolga. Pričakovala sva manj hoje. Govorila sva si za tem ovinku pa bo … Za tem ovinkom pa res bo …

Pozno popoldne sva celo premišljevala, da bi bivakirala, ker se je pripravljajo k slabemu vremenu; zelo se je shladilo, začelo je grmeti in snežiti.
Na koncu pa sva vseeno vztrajala in prispela do baznega tabora Plaza de Mulas (4300 m). Postavila sva šotor in se zvalila vanj.
Pot je bila res ubijalska. Sonce, veter, prah … prava puščava.

2. februarja je bil dan za počitek. Šla sva na pregled zdravnici, ki nama svetuje, da počivava še kakšen dan, saj sva imela premalo kisika v krvi. Razlog dolga pot. Popoldne je ponovno snežilo. Slabo vreme se je nadaljevalo še naslednji dan, zato sva počitek zavlekla še za en dan.

4. februarja je bil dan za aklimatizacijo. Štartava ob 9.45 proti taboru Plaza Canada (5050 m). Pihalo in snežilo je. Do Plaza Canada sva hodiva nekako tri ure. Dejan pri 5095 m obrne, jaz sem šel še sto metrov višje, vendar sem se tudi obrnil zaradi premočnega vetra, ki mi je v obraz metal sneg. Ko sem šel dol sem imel občutek da se bom izgubil (megla), k sreči se je vmes vedno toliko odprlo, da sem obdržal smer.

Ko sva se vrnila v bazni tabor sva ugotovila kaj je to ko ti nekdo skuha, ko te povabi v topel prostor… Tako pa morava mokra z robo v šotor in jo tam posušiti. K sreči sva lahko odvečno prtljago hranila v shrambi od agencije, v najinem šotoru ni bilo prostora.
Dejan pa je imel tudi rojstni dan. Kot se spodobi, sva nazdravila s pivom.

5. februaarja se zbudiva v mrzlo, ampak jasno jutro. To je bil dan, ko sva si pripravila opremo za vrh ter si pripravila bolj kalorično hrano … Makaroni s papriko, kajti v trgovini sva kupila namesto mezge kar papriko v kosih.

6. februarja se ponovno odpraviva proti Plaza Canada, kjer sva postavila šotor in nadaljevala z aklimatizacijo z vzponom do kampa Nido de Condores (5560 m) in potem nazaj do Canade, kjer sva prespala. Naslednji dan sva se povzpela ponovno na Nido de Condores, kjer sva postavila šotor, tik ob poti na Plaza Colera. Še isti dan jaz nadaljujem z aklimatizacijo do kampa Plaza Colera (6000 m).
8.2. sem počival cel dan na Nido de Condores, Dejan pa je šel do Colere in še 100 m višje. Doseže višino 6100 m. Ponoči se je Dejan odločil, da se vrne v bazni tabor, saj je čutil posledice višinske bolezni. Jaz sem ostal.

9. februarja sem se opolnoči odpravil proti vrhu. Po nekaj sto metrih hoje sem se počutil nelagodno. Preveč so me ovirala oblačila, zeblo me je v prste na nogah. Po poldrugi ure hoje sem se obrnil, ker me preveč zeblo v prste na nogi in rokah.
Odločil sem se, da bom znova krenil ko bo vzšlo sonce.
In sem štartal ob 8.05.
Ob 9. uri je začelo sijati sonce in ogrelo moje prste na nogah. Od Colere dalje sem se počutil udobno, bilo je prijetno toplo. S hojo sem nadaljeval do bivaka Independecia, nato je sledilo prečenje v desno na sedlo in po traverzi do Canalete. Do Independencie hodiš po skali, nato se začne prečenje po snežni podlagi. V Canaleti so bile razmere mešane. Pretežno sem hodil po skali.

Ob 14.02 sem dosegel vrh. Na vrhu je bilo mrzlo, jasno, rahlo je pihalo. Napoved je bila -21 stopinj. Naredil sem nekaj fotografij, izmenjal nekaj besed z gorskima policistoma in se odpravil do Nido de Condores, kjer sem pospravil šotor in ostalo opremo ter se odpravil v bazni tabor Plaza de Mulas, tja sem prispel ob 19.19.

Dejan je v baznem taboru obiskal zdravnico, kjer je dobil dozo kisika in zdravilo. Kisik ga je ponovno spravil v pogon. Zjutraj se je odločil, da ne bo počival v baznem taboru in da bo šel na Cerro Bonete (5004 m), kjer je lep razgled na okoliške gore.
Ta gora je tudi dobra izbira za aklimatizacijo. Od Plaza de Mulas pa do vrha je tri ure in pol hoje.
Zvečer sva se odločila, da bova sestopila naslednji dan v dolino. Posledično je bilo potrebno pri uradnikih parka predati vrečko s človeškim blatom in vreče za smeti. V parku je namreč pravilo, da je potrebno človeško blato od baznega tabora dalje shranjevati v posebej določeno vrečko, ki jo dobiš ob vstopu v park. Če vrneš prazno vrečko ali jo izgubiš, ti kazen ne uide. Prav tako dobiš ob vstopu v park vrečko za komunalne odpadke, ki jo predaš ob koncu odprave agenciji, pri kateri sva najela mulo. Njihov podpis ob predaji smeti je dovolj, da te uradniki parka izpustijo iz parka.

10. februarja sva se odpravila v dolino. Hoja nazaj je k sreči trajala le pet ur, pa tudi vroče ni bilo tako kot ob prihodu. Pri izhodu parka sva uredila vse potrebno za izpust in odšla v Los Penitentes, kjer sva si v gostišču Refugio Aconcagua uredila spanje.
Vmes sva prosila šoferja, da naju je ustavil v Puente del Incas, da sva si na hitro pogledala naravno znamenitost (prevod Most Inkov), kjer so vrelci tople vode. Včasih so tam imeli toplice, sedaj so jih zaradi plazov zaprli.

Kot se spodobi za zaključek ture, sva šla na večerjo v Aylene hotel, kjer sva si privoščila res dober goveji zrezek v omaki z gobicami s pečenim krompirjem z olupom. Zraven pa še kapljico žlahtnega Malbeca, Sladica pa je tako ali tako bila pika na i. » Njami… še bi mami« … bi rekli v reklami.

Naslednji dan sva prevzela torbe in odšla na avtobus za Mendozo. Prespala sva v istem hostlu kot pred odhodom na Aconcaguo. Nekaj dni sva preživela v Mendozi, kjer sva si ogledala muzeje, opazovala in poslušala ulične plesalce in glasbenike. Dogajanje na ulicah se pri njih začne namreč šele zvečer, ko postane življenje bolj znosnejše. Srečala sva tudi Slovence, ki su naju povabili v Slovenski dom v Mendozi, midva pa sva jim v zameno podarila slovensko zastavo, ki je bila na vrhu Aconcague. Obiskala sva tudi pridelovalce grozdja in njihove kleti. Seveda je bila degustacija obvezna … ampak smo dobili vina le za vzorec, tako da se vina pri njih ne moreš napiti.

Poleg Mendoze sva si ogledala še San Rafel, nato pa sva se odločila, da odideva še v Santiago, malce sva že bila naveličana Argentine.
Tokrat sva res videla pravi center Santiaga. Mogočne zgradbe, urejena okolica in parki, urejen javni promet … Precej bolj evropsko kot v Argentini. Pa še lažje je bilo komunicirati. Ljudje govorijo tudi angleško.
Obiskala sva še mesti Valparaíso, ki je znano po pisanih hišah in Viña del Mar, kjer bi naj bila najlepša oziroma najbolj popularna plaža v državi.

22. februarja sva letela iz Santiaga nazaj v Madrid in nato v Benetke.

To bi bilo na kratko lahko vse.
Tako sva dva »loleka« preživela v krutem španskem svetu, kjer je angleščina bolj izjema kot pravilo. Bilo je lepo, zanimiva izkušnja. Misli pa so že usmerjene drugim ciljem.

Danijel Žagar in Dejan Kuserbanj