Delo - Grega Kališnik: ... na en mah
Primorska ima nekaj, česar Gorenjska nima, niti zadnje čase Prekmurje – morje. Imata pa prvi dve skupne skale.
Ko nalagamo o Primorski, ne mislimo Bovškega, ampak razpon od tržaških razgledišč, po pravici povedano v Italiji, do burjaste Vipavske doline. Kadar piha. Če bi na Gorenjskem poskušali ta čas uživati na feratah, bi za odkopavanje potrebovali cepin ali pa bi se nam, če so že kopne, na planem – na Gorenjskem ali bolj proti Štajerski, kjer je feratam naklonjeni človek tudi že grobo ranil naravo – zanohtalo.
Na nesevernem delu Primorske je drugače, kadar sončni moči namerijo prek 10 stopinj Celzija, si zna človek ob naporu kar nazaj zimski hlad zaželeti. Če si Gorenjec in se ti zdi do Primorske predrago potovati, pač čakaš na maj, no, prej drugo polovico junija. Sicer lahko greš z nami, nama, menoj in kolegom, ki se ob skale tiščiva predvsem ob športnem plezanju. Kjer se kakovostno razlikujeva tako zelo, kot se po prijaznosti Ilka Štuhec in upokojenka Tina Maze. Jaz sem glede tega Mazejeva, sem pa še pred petimi leti kar pogosto ferataril, kamerad, zelo dober plezalec, je zajle, vsaj športno speljane, srečal prvič. In za uvajalno turo, bog mu pomagaj, naslovil mene.
Res, v zadnjih letih v Sloveniji športne ferate rastejo kot glive po sušnem obdobju, kar je lepo. Za nekatere. Drugim, celo plešastim, gredo ob tem lasje pokonci. Ferati, no, ferate, ki sva jih obiskala pred dnevi, so tam že dolgo nabite.
Za začetek vožnja proti Kozini, dol z avtoceste in čez mejo k drugim najljubšim sosedom, kjer pa so na tablah poleg nerazumljivih tudi slovenski napisi. Zavreva v vasi, imenovani Jezero, na parkirišču tik razglednice na kičasto dolino Glinščice, po njihovo je to Val Rosandra. Tam je, pravijo, slap, pa neprepirljiv sprehod za družine, na koncu oštarija, po bregovih pa eno najbolj razvejenih športnih plezališč v južnem delu naše domovine in tik za mejo. Pogled na največje slovensko mesto, kamor smo ali še hodimo po kavbojke in včasih še po brukline, na vasice, kot je Boljunec, pa prek rame, na skalovje, ki se konča s Kraškim robom, s planoto. Tik pod robom je feratarski trojček.
Že splezano
Po namestitvi vsaj trikilogramske opreme, začenši od vzhoda, vstopiva v zavarovano plezalno pot po imenu Bruno Biondi, prevoda ne poznam. Ferato sem pred leti preprijemal vsaj osemkrat, prvič v dvoje, ko ob izstopu nisem čutil rok, večkrat pozneje sam, celo zarana, pred delovnimi obveznostmi, ob najboljšem počutju dvakrat zapored. Čas se je z dveh kalvaričnih ur to pot skrajšal na eno prijetno.
Ferata je dolga prečka, včasih decimetre nad tlemi, spet drugič ročni izteg do ravne strehe, planote. S štirimi, petimi zahtevnejšimi navzgornimi vertikalami, dvema, morda tremi resnimi spusti. Včasih dovolj skalnih oprijemov, redko plezarjenje po klinih, skobah, skratka, naravi je bilo dovolj prihranjenega. Lepo, logično speljano, v prečkah in najzagatnejših detajlih pa vklesani stopki, ki pa so opazni z razdalje desetih metrov, meni, zelo slabovidnemu, komaj z dveh metrov. Onim, ki se spoznate na težavnostne koordinate, namenim občutek, primerjaje s feratami drugod, da je na nekaterih mestih težavnost D, okej, frajerji, C/D. Je pa za nevajene, nevplezane, gotovo krepak zajtrk, če ne glavna jed. Nikakor vredna podcenjevanja, po takih, ki jih srečate nevarovane, se ne zgledujte. Zgledi lahko vlečejo v nesrečo.
Po desetih minutah sem soplezalca, ki je plitko dihal za menoj, vprašal, kako se mu zdi. Bil je nasmejan. Tako nasmejan, da sem ga krivih ust kaj kmalu in do konca gledal v hrbet. Časa nisva merila, ja, človek včasih ne sledi svojim tumpastim načelom tekmovalnosti, vmes sva počila, se celo obrnila in pogledala proti rafinerijam in slutenim prodajalnam džinsa in kavic, in Biondi je bil za nama. Sledijo minutke do vstopa v drugo ferato, imenovano Nos, po slovensko. Ta je sila kratka, a kisla, ne sladka, z morda najtežjim detajlom, pa še hip nad njim je treba telesce okoli nosu v varžet spraviti, par sekund pa je feratar, kakor se temu reče, v sila izpostavljenem položaju. Na konici nosu, kjer jeklenica prebada skalo, tak pirsing se zdi. Slišal sem, da je blizu še tretja izzivalka, Zimska roža, morda celo v množinski obliki, kjer pa se za konec menda spustiš po lojtri ali nekaj takšnega. Nak, sva šla navzgor in bila kmalu na summitu. Občutki so bili, kako bi rekel, veli..., no, še kar v redu. Kot pred leti tudi tokrat nisem čutil rok. Ampak zato, ker sem tako močan. Vsako desetletje, v vsakem trenutku, se vse bolj krepim, če malo Štimca parafraziram.
Cool Tura
Ker sva imela bencin in avto zastonj, sva oddivjala na avtocesto, proti Nanosu, kar ni prevod za Nos, pa ajdi proti zahodu, v Vipavo. Nad njo je kamp Tura, športni center na pogled, nad celotno dolino se vlečejo Nanos, Hrušica in rob Trnovskega gozda. Bog ve, kateri del je nad mestecem. Je pa nepreštevno skalnih otočkov z več sto športnoplezalnimi smermi. In kajpada ferata, Gradiška tura. S približno 20-minutnim dostopom. Sonce je že neprijetno grelo, tri četrt jeklene poti je bilo v senci, od spodaj vse skupaj videti kot v hrib zadrt trikotnik, z eno, kot rezilom ostro izpostavljeno stranico. Gradiška je tehnično lažja od Glinščice, tudi krajša, verjetno slabe pol ure v dvoje z malo fotkanja. Vem, da so zadnja leta Vipavci plezališče opremili z usmerjevalnimi tablami, ograjami, klopmi, zdi se, da so nekoliko zlišpali tudi ferato. Morda se motim. Tik pred vršnim naskokom je balkon, s katerega, če si le drznemo nanj stopiti, je še kar čudovit razgled na dolino in nasproti dremajoče griče z vasicami, verskimi objekti, celotno sliko pa dela doživljajsko raznovrstnejšo pogosto mirnodobno streljanje z vojaškega vadišča. Mislim, da tarče niso v ostenjih, tako da si v ferati največja nevarnost le sam sebi. Ali pa ti grozi oni nad teboj, ako prehitro za njim rineš in ne pustiš varnostne praznine med dvema klinoma. Torej, z balkona na par skob in nato tisti finale, beseda je, poudarjam, moškega spola. Iz doline, iz kampa se zdi, da je skalna ostrina nepreplezljiva. Pa je z gorami tako, kot je oziroma bi moralo biti z ljudmi, preden se je resneje lotiš oziroma si o njej mnenje ustvariš, se ji približaj in jo spoznaj. Gora ni impresionistična packmalarija, ki jo občuduješ z razdalje. Ostrina britve od blizu postane srednje strm greben, na eni strani zabeljeno prepeden. Kogar je kdaj pičila kača, bi imel tu težave z višino. A varovanje je zgledno, razu sledi še par skokcev in vrh križišče, kjer jo lahko ubereš, če ne greš po ferati tudi nizdol, desno, na izhodišče, ali po pešpoti naprej po turi.
Ker že en teden pazim na prehrano, no, nisem si kupil rotvajlca in ga privezal ob vrata hladilnika, sem stisnjenih ustnic gledal R. P., ki si je rezal kolute klobase in režnje sira. Saj je tudi meni ponudil, a sem možak načel, zelo visokega čela, in sem si mastno hrano privoščil šele pozno zvečer doma, ko so vsi že spali.
Tehnično gledano, morda pa zaradi višine, bi bila Gradiška ocenjena s težavnostjo C. Hoja navzdol zahteva previdnost, sem ter tja je zdrsljiva, tja ter sem izpostavljena, tudi jeklenice nekajkrat v pomoč.
Približno ob 13. uri sva bila v kampu, prebudili so se tudi že gostinci, tu ne bi šel v podrobnosti. Če že vipavska govorica ni tekoča, je pa kaj drugega, kajne?
Ročno, nožno spretnemu in nabitemu človeku ne ona onkraj meje ne nadvipavska ne pomenita pretiranega izziva. Gotovo pa, razbirajoč s sovoznikovega obraza, veselje. Doživetje. Gibanje v naravi tistega lepega, čudovitega dne, prelepega za ... Lahko je feratarstvo samo sebi namen, lahko edina oblika lotevanja gorniških izzivov, pa naj se salamarskemu visenju na zajlah posmehujemo ali ne. Lahko je, ne nazadnje, trening za zahtevnejše možnosti, ko si bo vreme pustilo blizu, lahko pa relativno zdrava različica fitnesa. Ki se ga je, kot skoraj vseh zadevščin, razen golfa in šaha, treba lotevati po pameti. Ta je ponavadi očeladena, pa rokavice ima in opremo za samovarovanje. Frajerji naj, prosim, prejšnji stavek preskočijo.
A kdor želi radosti sončave uživati na Primorskem, v skalovju, naj pohiti. Pomlad že kaže zobe.