Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Elbrus – na strehi Evrope

NaStrehi/G-L, 05.01.2017: Na strehi Afrike


G-L, 29.05.2017: Elbrus 2016




Zgoraj: Damijan Zorko, Lisa, Lea Vrban, Metka Carli, Roman Kaisersberger in Mitja Letonja, spodaj: Janko Kirbiš, Peter Jeromel in Miran Baklan 

 

četrtek, 2. marec 2017, ob 05:28, Metka Carli, ogledov: 2337

Metka Carli: Ko so se po dobrem letu našega nepozabnega doživetja ob osvojitvi najvišjega vrha Afrike, 5895 metrov visokega Kilija,

... (Kilimanjara) naše finančne zmožnosti spet nekoliko okrepile, smo se člani nadvse pestre skupinice, ki nas je združila predvsem ljubezen do gibanja in gora, pričeli resneje pogovarjati, kam pa zdaj.

Možnosti je najmanj toliko, kolikor je gora. Večino je vlekla Južna Amerika, mikale so nas gore v Peruju, malo drznejši smo sanjarili o Aconcagui, nakar nam je Janko, ki je, kot načitana oseba, ki pomisli na vsako malenkost, v naši skupinici prevzel obveščanje in seznanjanje z zanimivimi dogodki, poslal vabilo o potopisnem predavanju o Elbrusu.
Udeležili smo se ga vsi in po odličnem predavanju soglasno sprejeli odločitev, da gremo.

Elbrus torej. Pogovarjali smo se o Južni Ameriki, gremo pa v Rusijo. Ne tako zelo nenavadna poteza za tiste, ki nas poznajo. Naši ustaljeni druščini se je poleg vodiča Petra (Peter Jeromel), ki se je čez celotno odpravo izkazal kot nadvse strokoven, zanesljiv, morda nekoliko strog, vendar odgovoren vodnik, pridružil še Damijan. Damijan se je izkazal kot prava faca, vsekakor oseba iz pravega testa za tovrstni podvig.

Sledile so priprave. Čeprav je Elbrus s svojimi 5642 metri, nekoliko nižji od Kilimanjara, gre za vzpon v zimskih razmerah, poleg tega je vsebnost kisika v zraku nižja, kolikor bolj je gora oddaljena od Ekvatorja. Skratka vedeli smo, da se bo potrebno nadvse dobro pripraviti.
Zame osebno pravzaprav odlična novica. Obožujem priprave, dolgotrajno hojo, vzpone, nepozabne razglede. Sploh naše gore so prekrasne, še posebej simpatične so mi Kamniške Alpe, ki poleg vseh lepot niso pretirano oblegane.

Teden pred odhodom, smo se odločili še za skupne turo, predvsem aklimatizacijske narave. Mahnili smo ga v gorovje Grossglocknerja, preživeli čudovit dan, obdani s fascinantno naravo. To je pa res en košček sveta, kjer je narava bila še posebej velikodušna. Se mi je porodila misel, da če je kje raj, je gotovo takšen.
Oblečeni v prekrasne rdeče majčke z izvezenim slovenskim grbom, hvala Suzana - Promovez iz Ptuja, smo se podali na pot, z Münchenskega letališča v Moskvo, se malce zabavali ob Romanovih dogodivščinah, kot posledici strahu pred letenjem, nato še Mineralnye Vody, od koder smo s kombijem nadaljevali pot ob vznožje Kavkaza, v dolino Baskan, kjer smo se nastanili v simpatičnem družinskem in na pol praznem hotelu.

Majhen kraj, ki je več kot očitno obstajal predvsem zaradi nas pohodnikov, smučarjev, skratka turistov in ni niti malo spominjal na luksuzno smučarsko središče, ki ga je v tem delu Kavkaza imel namen postaviti nekdanji ruski predsednik Medvedjev, je sestavljalo nekaj manjših hotelov, gostilnic, tržnica in kupi gradbenega materiala, ki obrasli z grmičevjem in koprivami dajejo vtis, da so tam že od nekdaj. Pred vsako gostilno je stala pečka z dimnikom, še najbolj podobna naši alfi, kjer se je ves dan, neglede na povpraševanje kurilo in kadilo ter po potrebi peklo meso, kurika ali jagnjetina in šašlike, ki so precej spominjale na ražnjiče.
Prebivalci vasi pod Elbrusom se pretežno ukvarjajo s prodajo spominkov, predvsem raznoraznih umetnin iz volne. Mi smo se prav gotovo izkazali z nakupi zavidljivih količin kož ovc, koz, copatov in predvsem neverjetnih pletenih kap v na prvi pogled nemogočih, vendar navkljub temu prekrasnih barvnih kombinacijah.

Naslednji dan smo se odpravili na prvo aklimatizacijsko turo in sicer do astronomskega observatorija, ki je nudil fantastičen razgled na dolino, na zasneženo gorovje Elbrusa in nenazadnje na drugi strani prostrano gruzijsko gorovje.
Pogorje Kavkaza se razteza okoli 1100 kilometrov v dolžino in skoraj 160 v širino.
Nepopisljivo, koliko lepot se združi v enem samem pogledu in kako majhno in neznatno pa vendar čudovito, ker sem del vsega tega, sem se počutila.

Naslednja dva dneva sta bila prav tako aklimatizacijske narave. Zapustili smo udobje hotela ter se nastanili v znamenitih sodčkih na nadmorski višini 3730 metrov in spoznali našo prikupno kuharico, ki nas je razvajala v prihajajočih se dnevih. Kuharica s hrano, naša Leika pa s svojo nalezljivo dobro voljo.
Ob vzponu do Pastuhovih skal, ki se nahajajo na višini ok. 4700 metrov, so se pojavile prve težave v povezavi z visoko nadmorsko višino; nič resnega, le nekoliko slabosti, omotice in splošne izčrpanosti. Malce sem zavidala Mitji, dohtarju, ki se je edini med nami na aklimatizacijo podal s turnimi smučmi, še posebej tisti del, ko je do Sodčkov odsmučal po pršiču v katerem je bilo videti, kot da dobesedno plava.

Elbrus ima dva vrhova, zahodni vrh Zapadnaja, za katerega predvidevajo, da je tudi starejši ter je zaradi svoje zvenečega naziva, kot najvišji vrh Evrope tudi neprimerno bolj obiskan, ter vzhodnega Vostochnaja, katerega višina je 5.621 metrov in so na njem še vedno vidne sledi vulkanskih aktivnosti. Nekoliko smo bili v skrbeh za Hanza (Miran). Vročinskim mehurčkom, ki so njegove ustnice spremenili v potencialni model za silikonsko lepotno industrijo, se je pridružila še visoka temperatura.
Sledil je dan počitka, ki smo ga pod budnim Petrovim očesom izkoristili za pregled opreme, dorekli smo način vpenjanja, pripravili vrvi za samovarovanje, dereze in se preizkusili v padcih s cepinom.

Čeprav velja vzpon na Elbrus za tehnično nezahteven, je vendarle na določenih predelih do 40% naklonine na ledeni podlagi, kar pomeni, da nas ob morebitnem padcu lahko preprosto odnese. Najhitrejša pot z Elbrusa ali Elbrus expres, če se izrazim malce groteskno. In zato je v takih trenutkih odločilnega pomena, da znamo pravilno uporabiti cepin in se z njim zaustaviti odločno in takoj.
Navdušenje ob pričakovanju trenutka, ko se bomo končno podali proti vrhu nam je kratila ne obetavna vremenska napoved, približevala se je snežna nevihta. Po tistem najbolj črnem scenariju je obstajala možnost, da vzpon sploh ne bo mogoč.
Na zaskrbljenem Petrovem obrazu, nisem razbrala nič obetavnega, ko je mrko opazoval igre vetrov in gibanje tlaka na satelitskem posnetku. Njegovi predhodni skupini vzpon zaradi neugodnih vremenskih razmer ni uspel.

Brez navdušenja ter velikih besed smo poskušali zaspati, upajoč, da se bo do zgodnjih jutranjih ur vreme izboljšalo. Ko nam je Peter v delu noči, ki se je že nagibala v jutro, po tem, ko je ničkolikokrat tekom noči preverjal vreme, dal vedeti, da je zračni tlak pričel rasti in da torej obstaja velika možnost, da bi vzpon lahko izvedli, sem se počutila vzneseno kot otrok. Niti najmanj se nisem želela vrniti domov, brez da vsaj poskusim osvojiti vrh in zraven doživim vse občutke, ki se porodijo le v ekstremnih razmerah. Neredko se najde kdo, ki mi reče: »Kaj ti je tega treba«?
Kako rada bi z njimi, v takih trenutkih, delila vsaj delček strasti in pričakovanja, ki so ga v meni vzbudile gore in ki me nenazadnje v težkih trenutkih opomnijo, kako lepo je lahko življenje.

Po lahkotnem okrepčilu, smo se z vso potrebno opremo podali na pot. Začetni, položni del poti, ki smo ga prehodili že na aklimatizacijski turi, smo se dali prepeljati s snežnimi sanmi, nakar smo z derezami na nogah gazili dolge ure v ledeno mrzlem jutru. Razgleda na Gruzijsko gorovje v katerem smo lahko uživali prejšnje dni, žal zaradi goste megle, ni bilo.
Med potjo nas je nekoliko razvedril v snegu zapuščeni ratrak. Raznorazna ugibanja, le zakaj in kako se je znašel na taki višini, so nam privabljala nasmeške na prezebla lica. So ga baje kasneje poskusili odstraniti, vendar jim zaradi ekstremnih višinskih razmer ni uspelo. Ostaja tam, kot še nič koliko kupov železja, raznih odsluženih stebrov in daljnovodov po sicer prekrasnem pobočju Elbrusa.
In zanimivo, poleg vseh daljnovodov, ki grdo kazijo naravo, v znamenitih sodčkih, kjer smo prebivali zadnjih nekaj dni, ni elektrike. Ni elektrike in ni gretja! V praksi se je temperatura povzpela nekje do 14 stopinj celzija in to šele, ko smo že nekaj časa bili vsi prisotni v sodčku in ga ogrevali z lastno toploto. Z ustrezno spalno vrečo, primernimi oblačili in zavedanjem, zakaj smo tam, je pravzaprav vse to le omembe vredno.

V časovni stiski pred naslednjo snežno nevihto, ki se je neizbežno približevala, nas je Peter neusmiljeno priganjal. Ustavili smo se le za kak požirek. Pitje je v izogib višinski bolezni brezizhodno pomembno. Za namenček smo med potjo še izvedeli, da je kak mesec pred našim vzponom skupina Rusov dobesedno odletela z gore po zaledeneli strmini. Ta podatek nas ni mogel ravno vzpodbuditi, je pa prispeval k največji možni pazljivosti pri vzpenjanju. Zaradi goste megle smo pot označevali z zastavicami z namenom, da jo najdemo tudi nazaj. V širnem prostranstvu čiste beline, obdane z gosto meglo, ne manjka prav dosti, da se izgubi orientacija in posledično zgreši prava smer.
Mraz je neusmiljeno prodiral do prstov na nogah, kljub primerni obutvi. Vedno znova opažam, da je glede dojemanja temperature še ena velika razlika, med moškimi in ženskami, tokrat v prid moškim.
Misli sem namenoma usmerjala v prijetne doživljaje povezane s toploto, na tople kraje, na dopust z družino, v moje veselje z vrtičkanjem; cel načrt sem si naredila v tistih uricah, kje bom posadila kakšna zelišča, poskušala zbezljati iz spomina kombinacije, kakšno rastišče ustreza določeni rastlin.
Hanzu očitno težave z visoko temperaturo niso prišle do živega, nekako je zbral vso potrebno moč in kljuboval sebi, razmeram ... Dejansko se to da, sem že na svoji koži nekajkrat doživela, da smo sposobni in trpežni veliko bolj, kot si mislimo.

Z nekoliko manjših težav se nas je večina po sedmih urah vzpenjanja po strahotnem mrazu in vetru, ki je neusmiljeno bičal v naša sicer z oblačili dobro zaščitena telesa, prebila do vrha.
Občutki zmagoslavja, zadovoljstva in sreče me popolnoma preplavijo v takih trenutkih. Ob pogledu na ostale sem prav začutila, da smo si čist enotni v občutkih, vsepovprek smo se smejali ob pogledu na zamrznjene oprave, zamrznjeno slino ob kotičkih ust, zamrznjene svečke iz nosu in v takih trenutkih se vse to tretira tako zelo naravno, kot dejansko je. Zanimivo, kako blizu smo si vedno ob nečem izredno težkem, ekstremnem. Blizu eden drugemu in predvsem blizu samemu sebi.

Povratek nikakor ni bil težak kot vzpon, prav lahek pa prav tako ne, glavobol zaradi ekstremne višine, še vztraja ure po vzponu, prav tako se pri sestopu prehodi ista razdalja kot pri vzponu. V varni objem sodčkov smo se vrnili tik pred ponovnim sneženjem. Vsa zadovoljna in polna novih vtisov ter občutkov sem razmišljala, kako srečna sem lahko, da sem nekoč zdavnaj spoznala ta svet, svet gora in prostranstev ter gibanja, ki mi zdaj nudi toliko neizmerno lepega.
Morda mučenje za nekoga, vendar, kot je tako lepo napisala Ruth Westheimer: »Naša pot ne vodi po mehki travi, to je gorska steza s številnimi skalami. Vendar pa vodi navzgor; naprej proti soncu.«

Metka Carli  

Oznake: VTG
eXTReMe Tracker