Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Vodniško zadovoljstvo

21.02.2017 22:31

Pravila o enotni kategorizaciji vodnikov PZS (PDF 1,2 MB)

 


Najprej so bili mladinski planinski vodniki, zatem so se jim pridružili še planinski vodniki. (Fotografija: Milan Jazbec)


Gre za zahtevno, odgovorno in strokovno delo, ki vodenim zagotavlja kakovostno znanje o gorah in najvišjo raven varnosti. (Fotografija: Mateja Peršolja)


Vodniki Planinske zveze Slovenije vodimo organizirane skupine in jim posredujemo gorniško znanje, veščine in izkušnje.(Fotografija: Borut Peršolja)

petek, 24. februar 2017, ob 05:28, Franci Savenc, ogledov: 755

Razgledi - Borut Peršolja: 21. februarja pred petindvajsetimi leti (1992) je upravni odbor Planinske zveze Slovenije sprejel Pravila ...

... o enotni kategorizaciji vodnikov Planinske zveze Slovenije.
Dogodek, ki je sam po sebi zgolj eden od številnih podobnih, ko se sprejemajo bolj ali manj pomembne odločitve. A po četrt stoletja lahko rečem, da gre za odločitev, ki je sprožila v vseh pogledih obsežno dogajanje in ki je tudi precej spremenila celotno Planinsko zvezo Slovenije. Predvsem pa dogajanje v slovenskih gorah.

Mineva tudi petindvajset let, odkar je bil uveden enoten naziv vodnik Planinske zveze Slovenije, lani je minilo dvajset let, odkar je bil sprejet nov učni program vodniškega usposabljanja. Ta je izpolnil tudi standarde Gorniške komisije Mednarodne zveze planinskih organizacij (15.–16. 9. 2000), kasneje pa ga je potrdil še Strokovni svet Republike Slovenije za šport (17. 1. 2001).

Obsežne spremembe v prostovoljnem vodništvu so bile neposreden odgovor na strahovito nesrečo, ki se je zgodila na vodenem izletu PD Ljubljana-Matica 1. junija 1988 na Košutnikovem turnu (2133 m, Karavanke).

Komisija za vzgojo in izobraževanje, ki jo je takrat vodil Tomaž Vrhovec, je tedanja hotenja planinske organizacije strnila v tele »cilje kategorizacije« (povzeto iz pisma Tomaža Vrhovca članom KVIZ, 28. 11. 1990):
- Planinska zveza in planinska društva želijo, da so izleti in ture organizirani in izvedeni varno, strokovno in odgovorno.
- V okviru PZS različne komisije in odbori izobražujejo različne vrste vodnikov. Programi so sorodni, v nekaterih pogledih pa različni in se dopolnjujejo. Vodniki imajo različne nazive.
- Vodnik ni le strokovnjak za varno vodenje izletov, pač pa tudi društveni delavec.
- Tehnična zahtevnost tur je različna. PZS in društva potrebujejo različne vrste vodnikov.
- Vodništvo je treba uskladiti in sicer tako, da bi se ne glede na različen naziv vedelo, kakšnega vodenja je vodnik sposoben. Kategorije bi zajemale le tehnično plat vodenja.
- Kategorizacija naj izhaja iz obstoječega sistema, hkrati pa naj omogoča razvoj in rast.
- Kategorizacija je mogoča le brez vsiljevanja in ob soglasju vseh.
- Vodniška služba je sestavni del turistične ponudbe alpskih držav, zato naj kategorizacija upošteva možnost profesionalne ponudbe.
- Kategorizacija naj ščiti vodnike tako, da natančno ve, kaj sme voditi, ščiti naj ga pred nekvalificirano konkurenco, ščiti naj tudi vodene, ki bi vedeli, kaj lahko od vodnika pričakujejo.
- Kategorizacija naj zajame tudi alpiniste in gorske reševalce, ki sicer sodelujejo pri vodenju.
- Enotna kategorizacija omogoča preglednost, razmejene pristojnosti, specializacijo vodnikov, koordinacijo programov usposabljanja, izdajanje enotnih učbenikov ter dogradnjo obstoječih in razvoj novih vodniških programov.
- Predlog predvideva osem kategorij vodenja, ohranitev različnih izobraževalcev (MK, OPLV, KA, OGV), imenovanje kategorizacijskega odbora v okviru KVIZ PZS in vnovično potrditev posamezne kategorije po desetih letih.

Po zapiskih iz mojega arhiva sem zbral imena (po abecednem vrstnem redu) tistih, ki so strokovno sodelovali v začetnem delu projekta:
Tone Golnar, Božo Jordan (†), Marinka Koželj Stepic, dr. Silvo Kristan, Franjo Krpač, Uroš Kunaver, France Malešič, Klemen Medja, Dragan Miklavčič, Miha Mulej (†), Borut Peršolja, Stanko Pinter, Bojan Pollak, Tone Sazonov, Rudolf Skobe, Marko Štremfelj, Tomaž Vrhovec (†) in Brane Žorž.
Upam, da nisem koga pozabil. Če sem, se mu iskreno opravičujem.

Ta in nekaj prihodnjih člankov, v katerih se bom(o) spomnil(i) celotnega dogajanja, namenjam spominu Borisa Mlekuža, dr. Tomaža Vrhovca, Boža Jordana in Mihe Muleja.

S pomočjo kolegice in kolegov bom skušal poiskati odgovore na naslednja vprašanja:
  1. Kaj so trije glavni dosežki takrat uvedene kategorizacije?
  2. Kakšno je slovensko prostovoljno vodništvo videti petindvajset let kasneje?
  3. Kako je potekal proces uveljavitve in izvedbe kategorizacije, kje so bile največje težave in napake?
  4. Po meni znanih podatkih se na vodenih turah v vsem tem obdobju ni primerila niti ena nesreča s smrtnim izidom, ki bi bila posledica slabe usposobljenosti ali malomarnosti vodnika/vodnice PZS. Komentar?
  5. Katere so prednosti in slabosti sedanjega sistema usposabljanja vodnikov PZS (tečaj, izpit, pripravništvo, nadaljnje usposabljanje)?
  6. Je vodnik PZS tudi danes še društveni delavec, ki za to delo pridobi znanje na tečaju za vodnike PZS?
  7. Kaj pomenijo vodniški standardi UIAA za slovensko prostovoljno vodništvo?
  8. Novi zakon o športu ukinja licenciranje. Komentar?
  9. Kakšno je razmerje med prostovoljnim in poklicnim vodništvom danes?
10. Kakšno bo prostovoljno vodništvo čez 25 let?

Žalosti pa me, da se tega pomembnega jubileja ni spomnila niti Vodniška komisija, niti njena mati Planinska zveza Slovenije. Verjetno imajo dovolj pomembnejšega dela.
(Se nadaljuje.)
Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba. 
eXTReMe Tracker