Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Zajzera

22.02.2017
Zajzera, La Bella Furlana

Fotografije: Luka Murn

petek, 24. februar 2017, ob 05:28, Franci Savenc, ogledov: 1164

blog.zluftan.si: Sredi tedna me kontaktira Polona z motivacijskim vprašanjem, če se gre za vikend kam v led. Pravi, da so loški alpinisti dobili informacijo,

... da so slapovi v Zajzeri še dobro narejeni.
Hitro napišem pritrdilen odgovor, in v petek se dorečejo detajli: gremo v dveh navezah, destinacija pa je Lepa Furlanka/La Bella Furlana (WI4+, 210 m). Z navdušenjem nahrbtnik znova napolnim s še ne povsem posušeno opremo – slap Lepo Furlanko sem namreč želel že nekaj let splezati, pa sem bil že kar dodobra prepričan, da sem letos zamudil priložnost.

Tokrat je štart bolj human – ob 6. zjutraj iz Škofje Loke. Zberemo se štirje korenjaki, jaz, Polona, Uroš in Matjaž, spotoma pa ob avtocesti poberemo še Iztoka. Ko parkiramo na velikem parkirišču ob koncu ceste v Zajzeri, se vsi razveselimo – mraz dobro stiska (-4 stopinje), o kakšnem drugem lednem plezalcu pa tudi ni ne duha ne sluha.

Tako se v miru opremimo ter pojemo nekaj Merci čokoladic, preden zakorakamo proti slapovom. Tekaška proga je trda kot beton, tako da jo brez slabe vesti uporabimo za dostop do slapov.
Lepa Furlanka je izredno lep slap, ki je s ceste nekoliko skrit (nahaja se v globoki grapi), ko pa prideš pod steno, je linija naravnost očitna.

Pod slapom se dogovorimo, da bomo plezali “v vlakcu” – Uroša tako doleti čast, da na pas nameče kar 20 lednih vijakov, da bo imel dovolj materiala za dva raztežaja. Po prvih nekaj metrih nas navdušeno obvesti, da je led odličen, in prav suvereno odpleza prvi raztežaj. Matjaž in Polona se zapodita v led, kmalu za njima pa Iztok, ki ima olajšano delo, saj so svedri za prvo navezo ostali v ledu, tako da samo vpenja. Zadnji sem na vrsti jaz, in res po nekaj metrih tudi meni srce zaigra, saj nihče ni pričakoval tako dobrih lednih razmer po tisti klavrni vremenski otoplitvi.

Za štart v drugi raztežaj moram malo počakati, da prva naveza spleza čezenj, vendar relativno kmalu zaplezam v kratek pokončen odsek, nato pa v lepem, strmem lednem plezanju prispem na široko izravnavo, kjer pred nami zazija zadnji raztežaj – 60 metrov visok curek zamrznjene vode, ki samo čisto na vrhu deluje nekoliko izsušen, sicer pa vsi komaj čakamo, da ga pobliže spoznamo.
Na tem sidrišču se sam kar konkretno namrazim, saj moram počakati, da štirje plezalci opravijo z raztežajem, preden sem na vrsti jaz. Na srečo sem s seboj vzel puhovko. Čas si kratkočasim s pogledi proti soncu na drugi strani doline, ter s preučevanjem povsem ohranjenega trupelca miške, ki je prav na sidrišču končala svojo življenjsko pot. Vse skupaj kar malo spominja na tisto veverico iz Ice Age-a …

Na vrhu, pod zadnjim sidriščem, je slapu dejansko zmanjkalo, tako da je potrebno narediti nekaj miks gibov po skali, da dosežeš sidrišče za spust po vrvi.
Sam urejam prvi abzajl, in prav nestrpno zabrišem polovico vrvi navzdol, brez da bi jo prej premetal. Za nagrado me čaka debelih deset minut odmotavanja povsem namočene vrvi, preden se lahko spustim. Najbolj grdo me gleda Uroš, ki je na vrhu že debelo uro, in ga je mraz dosegel tudi skozi toplo puhovko.

Da ne bi bilo vse prelahko, se nam na drugem abzajlu zatakne vrv, in Uroš mora splezati kakih 10m nazaj navzgor, da osvobodi vrv. Zadnji spust po vrvi ni problematičen, in ker nam že pošteno kruli v želodcih, se prav lakotno zapodimo proti avtu. Rešitev doživimo šele v Martinu v Kranjski Gori, kjer nihče ne ostane lačen, žejen pa še manj. Domov prispem prav dobre volje, saj sem spoznal še nekaj ljubiteljev vertikale iz domačih logov, hkrati pa splezal čudovit slap. Lepa Furlanka je ena lepših “štirk”, kar sem jih splezal!

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker