Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Severozahodni

Freeapproved - Vasja Bočko: ... greben Begunjščice

V petek je optimizem je naznanjal, da je muhasto vreme, ki smo ga bili deležni prejšnji teden, ojačalo snežno odejo v visokogorju.
Blaž je zato želel lastnoročno preveriti snežne razmere. Da pa bo inšpekcija bolj zanimiva, je zraven povabil še nekaj manj izkušenih, da mu krajšajo (ali pa daljšajo) pot. Marta, Barbara in jaz, siti centralnomeščanske megle in žejni redkejšega zraka, smo bili primerni kompanjoni.
Na zgodnje sobotno jutro smo zato na parkirišču na Ljubelju pakirali rukzake z namenom, da prečimo severozahodni greben Begunjščice. Ob pol osmih zjutraj je bilo parkirišče bolj drsališče in nekateri so že na trdem asfaltu zapenjali dereze. Mi smo se z derezami še trdno spravljenimi na naših hrbtih odpravili proti domu na Zelenici in bili hvaležni, da smo budilke nastavili na rano uro. Z izjemo dveh skupinic po dva in nekaj zagrizenih smučarjev, ki so se že vračali proti izhodišču, smo bili večino poti sami. Luksuz, ki ga že nekaj ur kasneje ni bilo več moč dobiti, četudi je bil kdo pripravljen zanj plačati.

V spodnjem delu sedaj že dodobra razpadajočega smučišča je bil sneg pomrznjen. Višje pa se nam je zazdelo, da stopamo po nekaj centimetrih pršiča, ki je verjetno naletaval prejšnji večer, ko je v Ljubljani deževalo. Do koče je bil sprehod nadvse prijeten, v nadaljevanju pa smo zapadli v mehak sneh, ki je včasih pogoltnil nogo do kolen, pogosto pa kar do pasu in kobacanje ven ni šlo prav hitro. Na srečo (tistih, ki smo bili zadnje tedne malce leni in zato v nenajboljši psihofizični koncdiciji) je vodstvo prevzel Blaž in z močjo pluga in elegantnostjo baletke utiral gaz proti grebenu. Med počasnim napredovanjem skozi globok sneg smo ugotovili, da je začetek grebena preveč kopen za naš okus in se odločili, da prvi del prešpricamo z vzponom po (meni) neimenovani grapi.

Globok sneg ni želel popustiti, zato smo z gumijastimi podplati in s pomočjo cepinov prišli precej visoko, v vstopu v grapo pa se naposled le oborožili še z derezami. Proti vrhu grape se je podlaga spremenila v več deset centimetrov napihanega snega, ki je hitro zbežal izpod nog in dereza je tako neoptimalno večkrat pristala na trdi skali.

Na grebenu nas je pričakal močan veter, brez katerega bi sicer še bolj uživali v še kar sončnem vremenu sobotnega jutra. Na hitro smo nase navlekli toplotne ojačitve, pasove in ostali del obvezne opreme, če se bo kje treba navezati, in po grebenu krenili proti vrhu Begunjščice. Po zadnjem naletavanju snega smo bili zagotovo pionirji grebena in pogledi nazaj na sveže vrezane stopinje so prijetno greli srce, četudi so bili prsti na rokah in nogah precej ozebli. Od tu naprej je bil greben lepo zalit in z izjemo dveh malce bolj kamnitih skokov (na enem smo se varovali), smo brez težavl nabirali višince. Na vrhu nas je pričakala barvita druščina, tako po oblačilih kot prevoznih sredstvih. Mi smo malce posedeli, pogledovali proti Bledu in ugotavljali, ali je še zmrznjeno, nato pa se po centralni grapi vrnili nazaj. Grape (Y in centralna) in pobočja nad Zelenico so v tem času doživljale vrhunec prometne konice in zato smo se še enkrat zahvalili budilki, ki nas je zgodaj vrgla iz postelje. Sneg je bil tudi nazaj grede precej nepredvidljiv in večkrat se je zgodilo, da je kdo od nas prebil podlago do pasu. Hvaležni za lepe razglede in potrpežljivo vreme smo bili zgodaj popoldan že nazaj v Ljubljani.

Do naslednjič!

22.02.2017
Severozahodni greben Begunjščice

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti