Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Še vedno sem

23.02.2017
Še vedno sem čisto nora na plezanje



 

četrtek, 23. februar 2017, ob 05:28, Urednik G-L, ogledov: 1140

DeloOna - Manca Čujež: ... čisto nora na plezanje - Martina Čufar Potard

Nekdaj prva dama slovenskega športnega plezanja, leta 2001 tudi svetovna prvakinja, danes mama z jeklenimi prsti in še vedno neustavljivo strastjo do elegantnega gibanja v navpičnici. Martina Čufar Potard, ki jo je ljubezen izpod vznožja Triglava odpeljala v preddverje Mont Blanca, materinstvo pa naučilo biti učinkovitejša, bo 23. februarja na 11. festivalu gorniškega filma v ljubljanskem Cankarjevem domu odpeljala občinstvo v velike stene, poči in previsne kapnike, razložila, kako je biti plezalna mama, in podelila svojo brezmejno naklonjenost skali.

Odraščali ste v Mojstrani, nedaleč od vznožja mogočne Triglavske severne stene. Vam je bilo plezanje položeno v zibelko?
Ne vem, ali mi je bilo položeno v zibelko, a poleg tega, da sem imela gore in stene pred vrati, sem res rojena tudi v znamenju kozoroga. Mogoče mi je mešanica okoliščin dala »plezalni gen«. Oče je bil reševalec, alpinist in plezalec, že pri devetih letih sem bila na Triglavu, kmalu potem tudi čez Triglavsko severno steno, a me to ni toliko potegnilo, kot ko sem na planinskem taboru v Avstriji odkrila pravo športno plezanje v plezališčih in na umetnih stenah, kjer te ni strah, da ti bo oprimek ostal v roki ali da ti bo kamen padel na glavo.

Oče je tudi pozneje igral pomembno vlogo na vaši športni poti. Kako vas je zaznamovala njegova izguba, ko se je pred štirinajstimi leti smrtno ponesrečil med reševanjem v gorah?
Ko sem prišla s tega planinskega tabora, sem hotela samo še plezati. Očetu je bilo všeč - mami malo manj - in me je vozil po slovenskih plezališčih, me varoval, ko sem plezala gor, dol in počez po umetni steni na Jesenicah, mi v sobi postavil umetno steno in me spremljal na tekmovanja. Tam je bil bolj živčen kot jaz in me ni mogel gledati. Njegova smrt je bila šok... Ko reševalci in policisti ponoči pozvonijo in ti povejo, da očeta ni več, te zaznamuje za vse življenje. Izgubila sem motivacijo za tekmovanja, za dobrega pol leta nehala in šla plezat v skalo, na Sardinijo, v Francijo. Nato sem se vrnila na tekmovanja, bila še nekajkrat na stopničkah, a nikoli nisem imela več prave motivacije za tekme, veliko bolj me je vleklo v skalo. Leta 2006 sem končala tekmovalno kariero, še prej pa si kupila letalsko vozovnico za ZDA, kjer sem si želela preplezati steno El Capitana v Yosemitih... in sredi katere sem spoznala tudi Nica, svojega moža.

Plezanje je bilo vaša ljubezen na prvi gib in je pred nekaj leti rodilo tudi partnersko ljubezen, kot ste že omenili.
Moža sem srečala sredi stene El Capitana, ostala sva v stiku in dve leti pozneje me je povabil v Chamonix plezat v granitne poči masiva Mont Blanc. Ugotovila sva, da sva zelo dobra naveza v dolgih smereh in prej kot dve leti pozneje se nama je že pridružil Tommy ter tri leta in pol za njim še rdečelasi Paco. Ko z nekom med plezalnimi potovanji bivaš po nekaj tednov v kombiju in si v velikih stenah deliš le dobra dva kvadratna metra »porta legda« (majhen viseči šotor za prenočevanje v velikih stenah, op. a.), ko si z njim več dni navezan na isto vrv, ko v steni pride do večjih težav, kot si jih pričakoval, ga hitro zelo dobro spoznaš, saj se izrazi pravi značaj, ki je v udobnosti življenja v dolini lahko drugačen.

Še preden ste spoznali Nicolasa, je bila Francija vaša druga domovina, saj ste vsa poletja preživeli v tamkajšnjih plezališčih. Kako danes utripa vaše življenje v Chamonixu? Kakšno je v primerjavi s tem na sončni strani Alp?
V Mojstrani živim pod Triglavom, tu pod Mont Blancom – na prvem sem bila že mnogokrat, na drugem še ne … Življenje je podobno, le da je tukaj vsega več, včasih preveč: preveč turistov na primer, previsoke cene nepremičnin, tako da smo v majhnem stanovanju – vsaj ni treba toliko pospravljati. Je pa lepo imeti vse na enem mestu in z gondolami zagotovljen hiter dostop do višin; poleti do kakovostnih granitnih sten in pozimi do visokogorskih smučišč. Ritem življenja trenutno narekujejo otroci, šola, vrtec, aktivnosti. Do julija sem bila zaposlena kot vrhunska športnica – plezalka pri Slovenski vojski, kar mi je omogočalo, da sem kljub materinstvu lahko še vedno dosegala dobre rezultate tako na vojaških tekmah kot v skali, septembra sem preplezala svojo drugo smer z oceno 8c. Zdaj je čas za kaj novega, vleče me v masažo. Izobražujem se v tej smeri, prijatelji so veseli, da so moji poskusni zajčki, med njimi je pogosto tudi moja stara tekmica Liv Sansoz, ki je bila trikrat svetovna prvakinja, zdaj bolj smučarka in alpinistka. Da so svetovni prvaki zadovoljni z mano, mi daje samozavest na novi poti.

Kakšne so podobnosti in razlike med Martino plezalko in Martino plezalno mamo?
Še vedno sem čisto nora na plezanje, le da ni več na prvem mestu. Na vrsto pride, ko se vse izide, ko je za otroke poskrbljeno, ko nimam drugih obveznosti. Kakovosten čas z družino je na prvem mestu.
Ko sem enkrat v elementu, v steni, sem še vedno Martina plezalka, kot prej, le da malo večkrat pogledam na uro, koliko časa mi še ostaja, ali da moram kdaj sredi smeri obrniti, ker so iz vrtca klicali, da ima najmlajši Paco drisko, na primer.

Več v aktualni Oni, ki je izšla 21. 2. 2017 

Oznake: PLE
eXTReMe Tracker