Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Štirje junaki - štirje bedaki

7-8/2015

Kazalo objav v vseh letnikih PV

Arhiv PV: objava celotnih številk (PDF) 


 

sreda, 22. februar 2017, ob 05:30, Dušan Škodič, ogledov: 1646

Planinski vestnik: Ledeno mrzla humoreska 

Vsi imamo zgodbe, ki jih povemo le ob redkih priložnostih. In še to le, če je družba sproščena, prej pa preverimo zbrane obraze, če so vredni pripovedi, v kateri ne nastopamo kot junaki. Eh kakšni junaki, navadni bedaki smo bili takrat. Ampak kaj zato, zgodba je tako zanimiva in poučna, da jo je težko tiščati pod kožo.
Od nje je preteklo že trideset let. Ko se je dogajala, se mi je še zdelo, da je trideset let tako zelo dolga doba, da so bili tedaj odtisi mamuta, izkopanega v Nevljah pri Kamniku še sveža potka do njegovega dnevnega napajalnika. Pa sem se zmotil, kajti po tolikem času je zgodba v meni še vedno živa. In zakaj bi je ne delil, saj izkušnje drugega osla na ledu niso nikoli odveč.

Načrtovan je bil dokaj lahek zimski izlet

Bilo je 6. decembra 1985. Dan sem si brez težav zapomnil, ker je bilo ravno na Miklavža. Štirje odrasli fantje smo bili. Ne morem reči mulci, saj smo vsi že odslužili tedanjo jugoslovansko vojsko, kar še dandanes velja za zelo soliden primer kaljenja moškega karakterja. Vsi smo izhajali iz nekoč cvetočega planinskega društva Litostroj, ki ga žal že nekaj let ni več med živimi. In v svoji družbi smo imeli še dekle, ki pa se je z nami na avtobusu proti Idriji znašlo popolnoma slučajno, čeprav smo jo na videz poznali iz društvenih izletov. Prišla je, ker je potrebovala žig točke Slovenske planinske poti (SPP), na Hlevišah.
Tako nas je bilo skupaj pet, ki smo se tistega hladnega decemberskega jutra znašli na avtobusni postaji sredi Idrije. Zima je šele prihajala, v dolini je bilo pusto in malo je rosilo, zgoraj na Trnovskem gozdu pa je že ležal sneg. Namenjeni smo bili čez Hleviško planino na Vojsko, nato pa do Iztokove koče pod Golaki in v Predmejo, kjer bi počakali na avtobus. Prespali naj bi v tedanjem planinskem domu Rudar na Vojskem, v katerem je danes Center šolskih in obšolskih dejavnosti. Idejo za dvodnevni zimski izlet je dal nekdo iz družbe, ki je zbiral žige za SPP. Na ta način bi zbral kar tri in to na področju, ki prej nekako nikoli ni prišel na vrsto. Poleti je bilo pa škoda časa za te oddaljene "kuclje". Pa smo se zmenili.

Punca nam pobegne v dolino

V bifeju na avtobusni postaji smo še spili kavo, nato pa stopili proti Hleviški planini. Nekje na pol poti smo že hodili po snegu in po kakšnih dveh urah stopili pred zaprto kočo. Slabe volje vseeno ni bilo, saj smo si glavni postanek obetali v planinskem domu na Vojskem, za katerega smo vedeli, da je odprt.

Punca nam pobegne v dolino

Naša pridružena članica je udarila v knjižico svoj žig in se poslovila. Kljub družnemu prepričevanju, naj izlet raztegne na dva dni, nam je lepo dala vedeti, da smo štirje tipi zanjo prevelika družba in jo podurhala nazaj v dolino.
Vreme je bilo žalostno. Spodaj je rosilo, tu pa je seveda naletaval sneg in ni se imelo smisla obirati. Takoj za kočo je postalo tudi jasno, da do Vojskega ne bo ravno sprehod, saj gazi naprej ni bilo. Vendar snega ni bilo veliko, morda dvajset centimetrov, kar nam je, juncem polnim moči, predstavljalo zgolj popestritev.
Po kakšnih treh urah, bilo je okoli ene popoldne, smo že dobre volje sedli k mizi v zakurjenem planinskem domu, si naročili čaja z rumom in zraven prigriznili malico, ki je po petih urah hoje lepo teknila. Premočene majice in srajce smo zamenjali s suhimi, naročili še en čaj z rumom in tako siti, suhi in na toplem kar kipeli od dobrega razpoloženja. Še našo znanko, ki nam je pobegnila s Hleviške planine smo imeli čas opravljati. Kar naj ji bo žal - verjetno se že guga na avtobusu skozi tiste ovinke proti Ljubljani, mi pa smo vendar tako luštna in vesela družba ...
Nepremišljena sprememba načrtovane poti
Velika težava zimskih dni je pomanjkanje sončne svetlobe, sploh če je slabo vreme. Že kmalu po tretji uri se začne mračiti. Večer se zna hudo vleči in lahko postane dolgočasen, tudi vicev in štosov se človek počasi naveliča, ob sedmih pa vendar tudi še ne moreš v posteljo!
In se je zgodilo, da je nekdo predlagal, da bi šli kar naprej. Do Iztokove koče, ki je bila takrat še odprto, neoskrbovano zavetišče, naj bi menda prišli v kakšnih dveh urah, je rekel. Pravzaprav zanesljivo tega ni vedel nihče, saj smo bili vsi prvič na tej poti in tudi pobudnik izleta, je doma le bežno pogledal na zemljevid.
Ampak kaj po tem? Dva sta imela menda s seboj baterijski svetilki, pobudnik je imel tisti idrijsko-cerkljanski zemljevid, vsi pa smo bili obenem tako prepričani vase, da smo naenkrat komaj čakali odhoda. Bo vsaj zanimivo, namesto da bi tu za mizo do onemoglosti metali tarok karte. Prenočevanje v neoskrbovanem zavetišču bo super, peč je notri in drva tudi. Pa še zastonj je ...
Nobenih pomislekov nismo imeli. In da ne pozabim še nečesa - kar trije od štirih smo imeli opravljen tečaj za mladinske planinske vodnike. Pravzaprav, če danes pomislim, smo kar nalašč iskali težave, da bi jih lahko nato reševali.

V bivaku vedno prav pridejo sveče

Že takoj bi odšli, pa mi je padlo na pamet, da kar tako pa tudi ne moremo v zavetišče. S čim bomo pa svetili? Ker je možno, da ne bo v zavetišču niti koščka sveče, bi lahko bilo precej nerodno z razsvetljavo. Zato smo poslali Robija, ker je bil najmlajši, da iz trgovine prinese škatlo parafinskih sveč.

Robija, ki je bil najmlajši, smo poslali po sveče.

Odšel je in se vrnil šele čez petnajst minut, čeprav je bila trgovina v sosednji hiši. Na mizo je postavil steklenico žganja in čakal na odziv. "Lepo Robi. Kje so pa sveče?" Šele tedaj se je udaril po čelu in povedal, kaj se je zgodilo. V trgovini imajo danes inventuro in je zaprta, ampak ker je videl notri prodajalke, je toliko časa sitnaril, da so se ga usmilile in spustile notri. Je bil tudi čeden fant, toda ko je končno stal pred pultom, je zaradi vsega prepričevanja in razlaganja, da nam gre za nohte, pozabil po kaj je bil poslan. In je pokazal na polico z alkoholnimi pijačami. Seveda je moral še enkrat nazaj in tokrat je res prinesel škatlo sveč.
Kakšno uro naprej od Vojskega je bila pot skoraj idealna, saj je šla lepo po cesti, ki je bila do Mrzle Rupe lepo splužena in bili smo prav zadovoljni, ker smo nadaljevali. Naslednjo uro do Hudega polja smo pa že spet gazili celec, ki ga je bilo z višino že nekoliko več kot na Vojskem. Sneženje se je sedaj okrepilo in šlo je zelo po vetru, toda videlo se je kje je spodaj cesta, zato ni bilo težav. A to ni trajalo dolgo.

Ko ti sneg in veter ukradeta markacije

Gozdna cesta je imela sem in tja svoje odcepe, vsi so bili enake širine in kar naenkrat smo imeli težavo določiti, po katerem odcepu naprej. Sneg, ki je šel po vetru se je vedno bolj oprijemal bukev in markacije so počasi a zanesljivo izginile pod tem snežnim "ometom".
Ni preostalo drugega, kot za vsakim odcepom pregledati nekaj dreves še z zadnje strani, saj sem se na srečo spomnil, da markacisti na drevesa po večini narišejo markacije za obe smeri hoje. Dvakrat ali trikrat nam je uspelo to "obratno orientiranje", po tem pa naenkrat nismo bili več prepričani, če smo še na poti. Vrnili smo se kakšne četrt ure do zadnjega odcepa, kjer smo videli oznake. Med tem se je stemnilo, zaradi snega tema na srečo ni bila črna, vendar za iskanje markacij vseeno nepredirna.

Ko naletiš na lastne sledi

Zahteval sem svetilko. Oba, ki sta se prej hvalila, da ju imata, sta ju izbrskala iz nahrbtnikov. Takoj se je izkazalo, da imamo pravzaprav le eno samo. Druga je namreč komajda brlela. Prijatelj se je le kislo izgovarjal, da je že vsaj leto dni ni rabil, vložek pa se je očitno od tedaj sam izpraznil.
Raztegnili smo še zemljevid in nato družno buljili v tisto karto v merilu 1:50.000. Razen čudnih imen kot so: Hudo polje, Poslušanje, Kurje brdo, Medvedji vrh in podobno, nismo razbrali prav ničesar koristnega. Saj nismo niti vedeli kje smo, razen da se nahajamo med Vojskim in Golakom, preko katerega pa smo se še morali povzpeti, saj je zavetišče očitno na drugi strani hriba. Po dolžini odseka sodeč, je moralo biti do tja vsaj dvakrat toliko, kot "je bilo rečeno" za mizo. In ta Mali Golak, ta hrib ima vendar kar 1495 m, kar je v danih zimskih razmerah že prava gora! Ni čudno, da smo že lep čas gazili sneg do kolen. Kako bo šele višje?

Ko naletiš na sled, ki te navda s strahom

Z edino svetilko smo šli ponovno v akcijo in končno našli pravi odcep. Hoja pa je bila vedno počasnejša. Od napora in tudi zaradi sneženja smo bili že popolnoma premočeni, a gnala nas je misel, da moramo biti že prav blizu varnega zavetja. Topel planinski dom je bil le še oddaljen spomin in na tihem smo že vsi prekleli eden drugega, ker se nismo uprli neumni ideji po nadaljevanju poti. Mar bi lepo prespali na Vojskem kot je bilo rečeno! Zdajle bi verjetno že prav spokojno drnjohali pod dekami in jutri bi se v miru odločili ali naprej ali pa, če bi še snežilo, lepo po isti poti, po kateri nam je pametno ušla tista deklina. Naenkrat smo ji bili za to prav hvaležni. Le kdo bi jo sedaj poslušal, ko bi nam držala litanije?
Naporno gaženje celca in iskanje vsake markacije posebej, ki smo jo po čudežu uspeli odkriti s praskanjem snega s kakšne bukve, je trajalo skoraj v nedogled. In nato sem s svetilko posvetil neko drevo z markacijo, bilo je le nekaj metrov pred nami. Mimo njega je šla delno zapihana, a še vedno lepo vidna gaz. Kar zatulili smo od veselja. Končno smo na pravi poti, sedaj bo šlo lažje naprej, kot bi mignil bomo pri zavetišču. In nič več ne bo iskanja poti, ki nam je na vsakih nekaj minut hoje vzelo še dvakrat toliko časa za iskanje. Oddahnili smo se. In čez nekaj trenutkov, ko smo se približali markaciji - ponovno zgrozili.
Nihče ni nič rekel, kot bi ne verjeli, da se nam lahko zgodi kaj takega. Na drevesu se je namreč še vedno videlo, da je nekdo z roko spraskal sneg z markacije. In tista gaz, je bila le sled naših korakov izpred, kdo bi vedel. Pol ure ali eno uro nazaj? Hodili smo torej v krogu. Verjetno smo bili do tedaj vsi štirje prepričani, da se lahko takšna neumnost zgodi le v filmu in še tam samo največjim cepcem.

Sprijaznimo se. Noč bomo preživeli tu, v snegu!

Ponovno sem hotel karto in skupaj smo buljili vanjo. Potrebovali smo čas za razmislek. Kaj še lahko storimo? Ne moremo namreč ugotoviti kje smo. Ugibanje je tako varljivo, ves čas nas je gnala misel, da je le še nekaj minut do zavetišča, sedaj pa naenkrat grozno razočaranje.
Tudi druga svetilka, ki jo prižigam le še po potrebi, sveti že presneto slabo. In nato še pogled na uro: saj je vendar že devet zvečer. Torej od Vojskega lomastimo po tem gozdnem labirintu že celih sedem ur. In po vsem tem trudu niti ne vemo več, kje smo!?
Gledamo se brez besed. Robi mi da misliti, kajti roki mu visita ob telesu kot kemblja in očitno le še popolnoma brez volje čaka, kaj se bomo odločili ostali. Tudi druga dva me pričakujoče gledata. Ne vem zakaj, mogoče zato ker sem bil najbolj aktiven pri iskanju markacij ali ker sem se spomnil, da jih lahko iščemo tudi na zadnji strani dreves, a očitno so me priznali za neformalnega vodjo in sedaj pričakujejo mojo odločitev. Glas imam hripav in skoraj neprepoznaven, ko razglasim preprosto dejstvo, da smo v riti in da bomo nekje tu v snegu, hočeš nočeš pričakali naslednji dan.
Nato buljimo okoli sebe in se sprašujemo, kako vendar prav tu. Kdor je že hodil po teh gozdovih ve, da so po vrhovih le nizke, od vetrov popolnoma skrivenčene bukve, kje v zavetnih predelih pa naletimo na redke smreke, ki nudijo vsaj nekoliko strehe pod svojimi vejami.

Priprava zasilnega bivaka z golimi rokami

Bivakiranje v zimskem gozdu brez potrebne opreme je skrajno neprijetno početje, četudi nisi v visokogorju. To prav kmalu spoznamo in pobere nam veliko časa. Kakšne pol ure traja, da v neki večji kotanji končno najdemo par smrek, od katerih ima vsaj ena veje zelo blizu tal. Nato skušam razmišljati nekoliko po taborniško. Treba bo pripraviti in nekako izolirati tla, na katerih bomo sedeli. Vendar tako vodniško kot taborniško znanje za pripravo bivaka terja neko orodje, mi pa smo vendar goloroki. Kaj vse bi v tistem trenutku dal za malo sekirico! Na hitro bi odbil več tankih smrekovih vej, ki bi jih položili na debelo pod drevo in bi na njih kolikor toliko spodobno presedeli prihajajočo dolgo noč.
Nato bi z njo nasekali še kakšnih suhih vej, saj se jih najde v gozdu, čeprav je videti vse mokro, ampak ni vrag, da ne bi prižgali ognja. Če bi se upiral, bi za netivo razlomili še nekaj sveč za začetek, po tem pa, ko postane ogenj že dovolj vroč, na njem gori vse kar naložiš. Vendar, sekirica je zgolj pobožna želja, mi pa se premočeni in ponovno ohlajeni že tresemo kot cucki. Vsa suha oblačila smo si preoblekli na Vojskem, še preden je nekdo sprožil tisto neumno idejo in v nahrbtnikih imamo vse mokro ...

Znajdi se, kakor veš in znaš!

Z golimi rokami se trije mučimo in lomimo smrekove veje ter jih znašamo na kup poleg smreke, četrti pa jih lepo zlaga, da bi bila plast čim debelejša in mehkejša za sedenje. Premražene roke so trde in prsti otrdeli, koža pa občutljiva in kljub oblačilom smo kmalu popraskani do komolcev. Presneto veliko jih moramo nalomiti, preden jih je vsaj za deset centimetrov debelo plast.

Nato družno gledamo našo "streho", boljša je kot nič, vendar del snežink vseeno prinese tudi skozi ne prav goste veje. Tisti, ki je nosil s seboj izpraznjeno baterijsko svetilko nenadoma predlaga, če bi dali na tla kos polivinila, pa ga le neumno pogledamo. Boš šel domov ponj? Resno odkima in z dna nahrbtnika dejansko izvleče kakšnih 2x3 m velik kos polivinila. Zakaj ga ima sploh notri? Jeseni je nekje taboril in ga je imel podloženega pod šotorom zaradi vlage.
Bog naj mu tokrat pozlati pozabljivost! Po kratkem pomenku ugotovimo, da lahko iz vseh nahrbtnikov izvlečemo vrvice za zavezovanje ter z njimi privežemo polivinilno plahto na veje, tako da nastane še kar spodobna streha.
Predlagam še natančen pregled nahrbtnikov in iz njih zložimo vse, kar bi bilo lahko še uporabnega. Žal najdemo bore malo. Vžigalice, škatla sveč, ki bodo dajale nekaj svetlobe za moralo in trije zložljivi dežniki so ves izplen. V kotanji, kjer smo si postlali, na srečo ni tako vetrovno, vendar je vseeno bolje, ko si za hrbti odpremo dežnike, ki nekoliko pripomorejo k zavetju. Ko nase navlečemo še vsa mokra oblačila iz nahrbtnikov (četudi so mokra, več plasti ko je, vseeno greje bolje kot manj), je ura že skoraj enajst.
Prišlo je tudi dodatno spoznanje, da ko si delno podhlajen, ne funkcioniraš kot običajno. Težava je bila že pri hrani. Zaradi pomanjkanja sline, se je vsak grižljaj sendviča spremenil v nekaj minutno, mukotrpno žvečenje. Pojesti navaden kreker, je bilo skoraj nemogoče. Poskusili smo tudi s tistim žganjem, vendar se je želodec že pri prvem malem požirku odločno uprl. Ko bi vsaj imeli vroč čaj, a tisti ki smo ga prinesli s seboj, se je že zdavnaj ohladil. Do dnevne svetlobe pa manjka še doooolgih osem ur!

Čakanje dneva

Noč smo predrgetali v medsebojnem suvanju. Sneženje je ponehalo in preden se je pričelo daniti, je bilo že jasno. Kakšno uro prej smo začeli razpravljati kako dalje in zdelo se nam je najbolj pametno, da se čim prej prebijemo do zavetišča, tam lepo zakurimo in nekoliko posušimo cunje, vmes pa še kakšno urico oddremamo pod toplimi dekami in nato sestopimo do Predmeje, ki ni daleč.
Okoli pol osmih, ko je jutranje sonce vendarle obliznilo greben nad našo kotanjo, smo mu šli po lastnih včerajšnjih sledeh naproti. A tudi načrt, ki smo si ga zamislili še pred zajtrkom, se je izkazal za neuresničljiv. Hoja po lastnih sledeh je postala zamudno in mučno početje. Moči niso bile več prave in tudi celonočno bedenje je pustilo posledice. Sonce nas ni pregrelo, še manj hoja po vseh mogočih ovinkih in okljukih, ki smo jih v sneg zarisali med nočnim tavanjem.
Drevesa so bila še vedno obdana s snegom in pri Mrzli Rupi smo imeli vsega dovolj. Kakšen Golak in Predmeja neki? Po prvi možni cesti navzdol v Idrijo. Prvi odcep je bil že kilometer naprej, s tem pa smo se izognili tudi Vojskemu in se lepo pretihotapili mimo toplega planinskega doma, ki smo ga prejšnji večer ignorirali. Gospe ki je stregla, bi s svojimi izpitimi obrazi lahko povedali prav poučno zgodbo - če nas ne bi bilo sram.

Končno v dolini, ponižni in bogatejši za izkušnjo

Tudi asfaltna cesta z Vojskega do Idrije se utrujenemu vleče kot kurja čreva. Šele ob kakšnih dveh popoldne smo se ožuljeni in dobro odrgnjeni zaradi hoje v mokrih oblačilih, privlekli v tedanjo socialistično Idrijo, kjer sta v nedeljo popoldne obratovala le vsak dan odprta slaščičarna in ena ali dve gostilni.
Najprej smo se temeljito najedli sladkih tortic, da nas je začudeni Albanec komaj sproti stregel, nato pa smo šli še v gostilno in se dve uri do odhoda avtobusa tam greli in pili čaj z rumom. To smo počeli skoraj do zadnje minute, saj se nam ni dalo ven na mraz, zato smo za končno popestritev stali vse do Ljubljane. Nismo namreč pomislili, da bo avtobus že na začetni postaji poln, ker se bodo peljali na njem vsi dijaki in študentje, ki so prišli za vikend domov.
Vseeno lahko rečem, da je bila izkušnja koristna. Naredili smo lahkomiselen prvi korak, ki je na glavo postavil sicer lahek zimski izlet, napake pa so se zaradi pomanjkljive opreme in nepoznavanja terena v spremenjenih pogojih kasneje kar same od sebe dopolnjevale.
Doma smo o dogodku seveda lepo molčali in tudi sicer smo jo vsi štirje odnesli brez večjih posledic, le dva sta si privoščila nekaj dni bolniške zaradi prehlada. Prav tako do danes tega ni izvedela deklina, ki nam je tedaj ušla s Hleviške planine. Ko bi le vedela, kako smo ji bili zaradi tega hvaležni!

Dušan Škodič
Ilustracije: Milan Plužarev 
 

Oznake: PV

Komentiraj (1):

Marjan Bradeško, petek, 24. februar 2017, ob 15:57

Odlično, Dušan. Tudi sam imam podobno prigodo, iz leta 1982, ko niti zemljevida še ni bilo, vse, kar sva takrat z Mojco imela, je bil transverzalni vodniček z malo skico. In bil je 1. maj in Golaki so ležali pod globokim snegom. Pa še prejšnje dni ga je namedlo, da ni bilo nobene gazi. Midva nisva bila nespametna, saj je bilo vreme lepo, le dolžina poti (začela sva ob prvomajski budnici v Idriji, s prvim avtobusom iz Ljubljane) naju je ker presenetila. Kmalu po Mrzli Rupi se je začelo, severne strani so bile tako zalite, da ceste s Hudega polja gor do cestnega križišča por Škrbino sploh ni bilo videti, le po pomanjkanju drevja sva ugotavljala, da verjetno tam cesta je. O iskanju markacij (mislim, da je moralo biti ponekod še po 2 m snega) ne bom govoril, o "vrtenju" med Poslušanjem in Velikim Golakom tudi ne, ampak - ko sem potem prvič šel v kopnem tam čez, je najina pot skoraj sovpadla z označeno. Le nekoliko predolgo sva šla po "cesti" nazaj proti V proti Poslušanju. Vsekakor se je, ko sem že gledal, pod katerim rušjem kasneje na grebenu bova prenočevala (spalke sva imela puhaste), sva dojela, da sva pa res že na grebenu in le gor in dol do malega Golaka, potem pa samo še dol. Ravno se je nočilo, ko so naju veseli ajdovski mladinci sprejeli, že dodobra zdelana, v zavetišči pod Golaki - s potico, vinom, vse živo so imeli s seboj. Ja, tisti konci so čudoviti, ampak kar skrajno resni, posebej v snegu in megli. Pa tudi višina vse malo preseneti - kolega, ki je pilot, je z motornim letalom delal nek krog in mi je rekel: "A veš, tam nekje na Primorskem, kar naenkrat je bil pred mano en ogromen hrib. Bili so Golaki." Skratka, pri nama je bilo to impozantno prvo srečanje in kar predstavljam si, kako vas je dajalo. Ah, bilo je nekoč!

eXTReMe Tracker