Silvo Baznik: Vremenska napoved napoveduje oblačno vreme, a
kljub temu se odpraviva v Selško dolino.
Načrtujeva smučanje s Porezna in zato pri Zgagi odvijeva na strmo cesto v Zgornjo Davčo in peljeva proti Jurežu. Ko prideva do makadama, pa se kolesi zavrtita na poledenelem cestišču in ker speljevanje ne uspe, se obrneva in odpeljeva navzdol v dolino in nato na Petrovo Brdo. Severno gozdnato pobočje proti Hoču je brez snega in tako smučanje s Porezna odpade. Nadaljujeva vožnjo na Soriško planino, kjer je dovolj snega in veliko smučarjev.
Pripraviva turnosmučarsko opremo in pričneva s hojo. Stopiva do sankaške proge, kjer hodiva ob njej, ko mimo hitro pripeljejo sanke z ekipo in že jih ni več na vidiku. Nadaljujeva do konca proge in v gozd, kjer je že veliko smučin. Sneg je trd in zato romajo na smuči še srenači za lažji vzpon. Korak za korakom se vzpenjava po pobočju Dravha in na vrhu narediva odmor ob pogledu na okolico. Vrh Porezna gleda iz meglenega oblaka, prav tako je s Črnim vrhom in Blegošom. Nad Soriško planino je venec vrhov lepo viden, prav tako pa tudi oddaljeni vrhovi južnobohinjskih gora z Julijci v ozadju in nad meglo se razkrivajo Karavanke. Še pogled na Ratitovec in zavrtel sem se v krogu. S sedla med Lajnarjem in Dravhom se povzpneta na vrh smučar in bordaš in pogovor steče o razmerah v gorah in turnem smučanju.
Brez fotografiranja ne gre in že je čas za odhod. Pripraviva smuči in pričneva smučanje. Nekaj zavojev proti zahodu, nato pa po severni strani Dravha, kjer je sneg različen, od trdega zbitega, skorjastega in mehkega pršiča, ki nama je najbolj pogodu. Nižje se usmeriva proti smučišču in po njem se spustiva do Litostrojske koče, kjer ponovno pritrdiva kože in srenače na smuči in pričneva današnji drugi pohod. Slediva smučinam in se počasi vzpenjava preko hribčkov in dolinic. Vseskozi paziva, da se vzpenjava in ne spuščava in tako korak za korakom pridobivava na višini. Povzpneva se na neznan vrh, s katerega uzreva na severu najin drugi cilj, Možica.
Veter nič kaj prijazno ne pihlja in zato se toplo oblečeva. Z vrha se je potrebno spustiti, a ker se nama ne da sneti kož, previdno smučava kar se da položno in z več spremembami smeri prideva do sedelca, kjer gre navzdol pot v dolino pod Šavnikom, navzgor pa proti Možicu. Podava se navzgor. Pred zadnjim vzponom z vrha priteče pes in za njim še dva, a na klic gospodaric se vrnejo na vrh, midva pa mirno nadaljujeva do vrha, s katerega pričneta turni smučarki s psi smučanje navzdol. Opazujeva, kjer se spuščata, sprva proti vzhodu in nato ju izgubiva izpred oči, ko zavijeta proti severu.
Mrzel veter veje in naju vzpodbuja, da hitreje opraviva zahtevana dela, od priprave smuči in čevljev za smučanje, fotografiranja in seveda okrepčila. Potem pa se odločiva, da bova sledila spustu predhodnic v upanju, da naju bodo smučine privedle nazaj na smučišče. Narediva nekaj lepih zavojev po dobrem mehkem snegu na severovzhodno stran gore, se spustiva na rob strmega gozda in kakor predhodnice tudi midva lepo po gozdu počasi navzdol. S prečenjem pobočja in spusti vedno bolj smučava proti vzhodu, kar je dober pokazatelj, da se nama bo želja uresničila. Pohvaliti morava predhodnici, ki sta nama olajšali smer spusta. Vedno bolj se približujeva smučišču. Sprva le slišiva delovanje naprav v daljavi, a bližje sva, bolj živahno je. Preko manjših gričkov in dolinic prismučava nazaj na Soriško planino.
Medtem se je nebo proti severu zjasnilo, pod planino pa kraljuje megla. Pospraviva opremo, še nekaj požirkov iz termovke in že sem za volanom in s prijateljem se odpeljeva proti domu.