Silvo Baznik: Četverica željnih turnosmučarskih užitkov pripelje
v jutranjih urah na že dodobra zasedeno parkirišče pred mostom čez Pišnico v Kranjski Gori.
Že prvi pogled na sicer skromno zasneženo makadamsko cesto proti Krnici je dal vedeti, da bomo odšli in prišli na smučeh. Peter bo danes prvič turno smučal, Matej bo preizkusil novo turno opremo, midva z Radom pa bova uporabila stare smuči, ki nosijo posledice skromnih snežnih razmer zadnjih tur.
Že nekaj metrov od glavne ceste stopimo na smuči in pričnemo hojo ob desnem bregu reke Pišnice. Nekaj odsekov ceste ima že zelo skromno snežno ali ledeno podlago, a nas to ne moti, ko stopamo počasi po dolini Velike Pišnice in okoli sebe opazujemo hirbovita in skalnata pobočja gora. Predvsem izstopata Prisojnik in Razor. Struga Pišnice je brez snega, a ko voda izgine s površja, sneg zapolni dolino. Mimo odbrzijo snežne sanke z dodatnimi sanmi, ko prečimo suho strugo. Še nekaj korakov in že smo na planini V klinu, kjer se združijo kraki doline, ki vodijo na Vršič, Kranjsko goro in Krnico in od koder lahko vidimo visoko Škrlatico s sosedi. Na planini je osamljena koča in manjši spominski park Mali Tamar. Nadaljujemo po ratrakiranem kolovozu skozi gozd do koče v Krnici, kjer se vije dim iz dimnika.
Ko stopimo v gozd, ima snežna podlaga že nekaj centimetrov svežega snega. Pred nami so prvi obiskovalci, ki jih višje prehitimo in stopimo iz gozda na prostran kotanjast in gruščast svet, ki so ga oblikovala neurja iz okoliških grap. Pred nami je precej turnih smučarjev, nekaj pa že smuča v dolino. Sprva stopamo po že nadelani gazi, ki pa vodi v desno dolinico, gledano navzgor, mi pa gaz zapustimo in pričnemo gaziti prečno proti levem ostenju Mizice. Iščemo prehode med ruševjem, kotanjami in skalami, da dosežemo levo dolinico in pričnemo strm vzpon. Iz dolinice se povzpnem na greben med dolinicama, prijatelji pa zaradi težavnega vzpona ostanejo v dolinici in premagujejo strmino v cik caku. Na grebenu je že kakšen decimeter novozapadlega snega, ki se ni sprijel s podlago in mi zato povzroča občasno drsenje, kar pomeni večjo porabo energije pri vzponu. Kljub temu vztrajam in ko se dolinica in greben združita, se pridružim tovarišem. Naredimo kratek odmor za okrepčilo in nato nadaljujemo proti vrhu prvega platoja, kjer se odpre še širše zasneženo področje, ki vodi na drugi plato z vrtačo. Venomer nam spodrsuje, ko delamo novo gaz in tudi, ko hodimo po sledeh predhodnikov. Suh sneg na trdi podlagi z nekaj območji, kjer so skale in kamenje tik pod površjem, pač ne dopušča brezskrbnega in lahkega prečenja in vzpona. Ko že utrujeni stopimo na rob zgornje vrtače v zatrebu Krnice, imenovane V Kotu, se usmerimo levo navzgor pod ostenje Kriške stene, kjer se pridružimo že prispelim smučarjem.
Zapiha veter in v hipu se ohladi. Tako načrtovani daljši odmor odpade. Hitro nekaj pojemo, se odžejamo in že pripravimo vse potrebno za smučanje. Še posnetek ali dva in startam. Naredim nekaj zavojem, se ustavim in fotografiram prijatelje, ki prično smučanje, nato nadaljujemo skupaj v lepih veleslalomskih zavojih, izogibajoči se področjem z malo snega in lepo prismučamo na področje, kjer je vrh grebena in dolinice, po katerih smo prišli zjutraj. Odločimo se za smučanje v sedaj desno dolinico, gledano navzdol, in v kratkih zavojih, srečajoči turne smučarje, gremo vedno bolj navzdol, dokler ne pridemo iz dolinice, kjer je zopet velika širjava. Ta nas popelje pod Gruntovnico in dalje na Tarmanov žlef, kjer je veliko ruševja, ki gleda iz snega. Poiščemo prehode do hudournikove struge in pričnemo spust med balvani in skalami. Nekajkrat se poslužim spusta z večje skale po zadnji plati s smučmi na nogah, prijatelj sname smuči, medtem ko druga dva ob prvi priliki zapustita strugo in se skozi gozd podata na ratrakirano gozdno pot. Pri običajnem izhodu iz struge pa je tudi nama dovolj in greva do stičišča s potjo, kjer se naša skupinica zopet združi. Snega je v strugi občutno premalo za sicer lepo vijuganje, ki bi nas pripeljalo do planine.
Mimo nas sankajo obiskovalci koče v Krnici in kmalu se za njimi spustimo tudi mi in jih dohitimo na planini V klinu, kjer nastanejo skupinski posnetki. S planine odsmučamo preko struge na cesto, kjer se spuščamo in hodimo, ko je to potrebno, vse do našega izhodišča.
Po slabih šestih urah, prehojenih in odsmučanih dobrih petnajstih kilometrih z nekaj več kot tisoč višinskimi metri vzpona in seveda kasneje tudi spusta snamemo smuči in odkorakamo do avtomobilov, kjer utrujeni pospravimo smučarsko opremo in se poslovimo.
Skromna snežna odeja nam je omogočila še vedno lepo turnosmučarsko dogodivščino in upamo, da jih bo v naslednjih tednih še nekaj.