Silvo Baznik: Gost promet na ljubljanska obvoznici in nato prijetna
vožnja proti Ljubelju v lepem sončnem vremenu turni smuki naproti.
Na Ljubelju je parkiranih že nekaj avtomobilov, ko ustavim in izstopim iz avtomobila. Zamenjam obutev, oprtam nahrbtnik in na smučeh stopim na sneg. Stopam v senci po nekdanjem smučišču, srečam sprehajalko štirih psov in mimo že prismuča prvi smučar. Ni kaj, nekateri so zgodnji. Korak za korakom se vzpenjam, obsije me sonce, a le za kratko. Ko stopim na oskrbovalno cesto, sem zopet v senci in tako grem naprej. Dva majhna plazova sta prišla do poti kakšen dan prej, drugače pa je videti pobočje stabilno. Nadaljujem in si ogledujem Šentanski plaz, pa centralni in že sem nad kočo na Zelenici, ki je v senci. Kratek spust in grem okoli koče na pobočje z otroško vlečnico. Vrhovi Na Možeh, Spodnji in Zgornji plot so obsijani s soncem, pobočja pa so še v senci. Malce navzgor in sem na ravnici z lepim razgledom na Srednji vrh in Stol v ozadju. Vrtača pa je že nekaj časa v dosegu mojih oči. Snega na vrhovih pa je le za vzorec.
Stopim na gaz, ki me popelje skozi gozd. Snega tudi tu ni veliko, še najmanj ga je pri prečenju melišča in nekaj kamenja je lepo vidno in seveda nič prijazno do smuči. Kmalu zapustim markirano pot in se usmerim po smučinah proti severu v dolino Suhega ruševja. Veliki balvan je skoraj v celoti brez snega. Nadaljujem po dolinici in pričnem vzpon. Snega je tu dovolj in brez posebnosti pridem na visoki rob, kjer se odpre pogled na slabo s snegom pokrito dolino. Nekaj predhodnikov je naredilo smučarsko gaz po dnu doline in drugi po običajni poti pod pobočjem Vrtače. Odločim se za slednjo pot in prečim prvo pobočje, se povzpnem med ruševjem in kamenjem na naslednjo pobočje in tako napredujem v zatreb doline, kjer je več snega na pobočju pod Vrtačo kot pod Palcem. Med skalovjem poiščem prehode in nato po ravno odpuščenem snegu navzgor do žleba pod strmo Vrtačo, kjer zaključim vzpon. Pokukam malce na avstrijsko stran, a ni videti veliko. Naredim kratek odmor, fotografiram in se pripravim na smučanje.
Prvi zavoji so uživaški, nato prečenje med skalovjem na drugi breg in lepo navzdol, kjer srečam turnega smučarja, ki se vzpenja. Od tu dalje pa previdno, da ne bo preveč novih zarez na smučeh. Ne da se mi čisto v dno doline, ker bi potem moral pešačiti navzgor in zato iskajoč s snegom prekrito pobočje prečim. Smučam med ruševjem in kljub pazljivosti slišim in nato vidim, da grem preko kamenja. Škoda. Naprej gre tekoče in že sem na robu ali previsu pobočja. Tu je snega še dovolj za brezskrbno zavijanje in tako sem hitro pri balvanu.
Ustavim in se odžejam, nato pa nadaljujem v gozd in na markirano pot, kjer srečam še enega turaša. Oba sva mnenja, da bi bil nov meter snega še kako dobrodošel. Morda ga nekaj zapade jutri, bomo videli. Smučam do melišča, kjer z nekaj prestopanja navzdol najdem primerno mesto, preko katerega odsmučam na Zelenico, kjer se nekaj smučarjev spušča s Triangla. Koča je opoldne še vedno v senci in zato grem naprej, le še anorak oblečem pred smučanjem. Več pohodnikov prihaja na Zelenico, nekaj pa jih gre po centralnem plazu na Begunjščico, jaz pa mirno vijugam po ratrakirani poti in nato zavijem na široko snežno pobočje plazu pod Begunjščico. Smuka je odlična. Levo, desno in navzdol in že smučam mimo koče na Vrtači. Sneg je trd, a ne leden in gre kot po maslu navzdol vse do parkirišča na Ljubelju, kjer po štirih urah in dvajset minutah zaključim današnjo turo.
Skočim iz smučarskih v treking čevlje, pospravim opremo in se zapeljem z Ljubelja proti Ljubljani.