Nedeljski dnevnik - Katja Petrovec: Jasno in glasno o udobju v slovenskih kočah, slovanski miselnosti in gneči ...

TOMAŽ JAKOFČIČ, GORSKI VODNIK IN ALPINIST
Jote in ričeta imaš kmalu dovolj

Jasno in glasno o udobju v slovenskih kočah, slovanski miselnosti in gneči v gorah, o lepih slikah z gora ter nevidnem delu teh lepot, tudi izgorelosti - »Upam, da si ljudje predstavljajo, da ko gredo z vodnikom, se bodo vrnili celi in živi.«

Tomaž Jakofčič je slovenskemu alpinističnemu in planinskemu svetu poznan kot vrhunski alpinist in eden bolj dejavnih gorskih vodnikov. Toda ena njegovih vrlin je tudi jasno in artikulirano mnenje, ki ga je lahko izoblikoval le z leti izkušenj v alpinizmu ter tako postal eden najboljših poznavalcev te dejavnosti pri nas. Premalo je kritičnega pisanja in poročanja o alpinizmu, je prepričan. »Danes lahko piše vsak o sebi, a ta informacija je subjektivna. Tako kot pri vsakem športu je tudi v alpinizmu potreben nekdo, ki zna vrednotiti vzpone in reči, to je plevel in to so pridelki,« pravi danes, ko ima za sabo več let tovrstnega pisanja, s katerim se je komu kdaj tudi zameril.

A tokrat z njim nismo govorili o superlativih alpinizma, temveč o stvareh, ki se skrivajo za vsemi lepimi fotografijami gorskih pokrajin, ki nas dražijo v dneh, ko skozi službena okna zremo v jasno nebo.

Zadnja leta bolj kot doma preživljate v francoskem Chamonixu, kako to?
»Ker je to evropska prestolnica alpinizma in je tam dela za gorske vodnike neomejeno, predvsem kontinuiranega dela. Tam je najvišja gora Evrope Mont Blanc, velika trofeja za vsakega resnejšega gornika, poleg nje pa vsi najvišji vrhovi Alp. Do Zermatta z Matterhornom je tri ure vožnje. Za gorske vodnike in alpiniste je Chamonix kraj, kjer je treba biti.«

Kakšen je vodniški kruh? Ko gledamo vse te lepe fotografije gora, se zdi prav sanjski.
»Tudi meni se je zdelo tako do pred kratkim in še vedno ne nameravam menjati vodniškega poklica. Učitelj tehničnega pouka sem bil sedem let in v gorah se kljub vsemu bolje počutim. A ni vse zlato, kar se sveti, in to doživljam zdaj zaradi poškodbe kolena bolj kot kadar koli prej. Če hočem opravljati delo gorskega vodnika, moram biti stoodstotno zdrav. Vsi kažemo fotografije z našega dela, ko je vreme lepo in smo na vrhu ter uporabljamo angleški izraz 'just another day in the office' (samo še en dan 'v pisarni'). Res je, ko je vreme lepo in sem zdrav, ni boljšega poklica, toda ni vedno tako.«

Slovani hočemo vse sami

Kakšna je komunikacija med vami in strankami? Je težko reči »danes ne gremo na vrh«?
»To je naslednje, kar doživljam kot dokaj težavno in zapleteno. Ocenim, da je neko pobočje nevarno za plaz, obenem pa je prelep dan in nov sneg, mi pa ne bomo smučali po tem pobočju, zaradi katerega smo prišli na vrh. Biti močan v tej odločitvi je ključno v gorskem vodništvu in le tako lahko ostaneš dolgo živ. Ko začneš delati, se grebeš in bi naredil vse, da ustrežeš strankam, kajti one gredo s tabo zato, da bodo dobro smučale, in če bodo, bodo tudi naslednjič šle s tabo. A starejši, ko sem, lažje ohranjam ravnotežje med željami in pravimi odločitvami.«

Si ljudje napačno predstavljajo, da če gredo v gore z gorskim vodnikom, jim je vrh zagotovljen?
»Upam, da si ljudje predstavljajo, da ko gredo z vodnikom, se bodo vrnili celi in živi ter bodo dobili od tega, kar se bo dogajalo na gori, največ. Torej več kot bi sami, ker bi se mogoče izgubili, ker mogoče kakšen dan ne bi šli naprej, z mano pa bodo šli, če bo le varno. To obvladovanje nevarnih situacij, 'risk management', največ odtehta plačilo gorskemu vodniku.«

Kakšna je razlika med dojemanjem vodenja pri nas in v tujini?
»Velika. Pri nas je še ostanek socialistične miselnosti, ki je velela ljudem, naj gredo sami v hribe, ker je najemanje vodnikov nekaj visokega. V tujini je vodništvo poklic, obrt kot katera koli druga in zato je tam miselnost, da na Matterhorn pač ne greš sam, razen če si ambiciozen alpinist in se gradiš sam kot športnik. Ko sva ravno pri Matterhornu, tam se pri tistih, ki niso z gorskim vodnikom, tura skoraj po pravilu zaplete, ali bodo spali v bivaku Solvay ali kaj drugega. Slovani hočemo vse sami. To 'tiščanje' je v alpinizmu vrlina, ki pomaga, a na Matterhornu se velikokrat znajdejo samostojne naveze, ki jim vzpon predstavlja prevelik zalogaj. Seveda, saj je od daleč res lepa gora.«

Ste eden tistih, ki večkrat na glas izrazi svoje mnenje, tudi kritike. Nekatere so v preteklosti letele tudi na naše koče. Kakšna je bistvena razlika, ko vstopiš v slovensko kočo in kočo drugje v Alpah? »Ko vstopiš v visokogorsko kočo v tujini, naprej ne greš v čevljih, za to imaš copate. Tam v jedilnici tudi ni nahrbtnikov. Marsikdo bi rekel, da je to zelo kapitalistično, da ne smeš jesti svoje hrane, toda tudi ljudje, ki delajo v koči, morajo od nečesa živeti, zato lahko svojo hrano poješ zunaj, notri pa naj bi jedel njihovo. Največja razlika, ki jo opažam pri sebi, pa je udobje. Za primer: v avstrijskih tumosmučarskih kočah so povsod tuši, vodniki pa imamo svoje sobe. To sicer izhaja še iz časov, ko gostje niso hoteli biti z vodniki, ker so bili ti manjvredni, delavci pač. Sedaj se je to obrnilo nam v prid in so naše sobe lepe in udobne.«

In opažanja glede hrane?
»Pri nas je vse super, če greš enkrat ali dvakrat na leto v hribe, jote in ričeta si ne kuhaš vsak dan doma. Toda jaz preživim po kočah približno 80 dni in če bi 80 dni jedel le joto in ričet ... Veste, v tujini ni velikega kompliciranja, pa kdo pri nas misli, da je. Do treh popoldne lahko dobiš jedi po naročilu, lokalne jedi, kot bi bila pri nas jota, po tretji pa samo še sendvič in pijačo. Ob sedmih sledi velika večerja, nič prej in nič kasneje, a takrat jo pripravijo za sto ljudi, za vse enako. Juho, glavno jed, sestavljeno iz mesa in priloge, sladico, velikokrat solato, in to na 3200 metrih. Hrana je raznolika in v naslednji koči zagotovo ne boš dobil enake, saj se oskrbniki med seboj uskladijo.«

Zakaj je pri nas tako?
»To je posledica morda socialistične miselnosti, da moramo biti v gorah skromni in preprosti, kar se je govorilo v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja. A vse zgoraj našteto v resnici ni razvrat, to je normalna stvar, če si dolgo v hribih. Pri nas bi takšne menije lahko imele triglavske koče. Razlika bi torej morala biti med kočami, ki so bolj izletniške, in visokogorskimi kočami, kjer ljudje veliko spijo. Res je namreč, da tam, kjer ljudje ne spijo, koče nimajo takih prihodkov in so odvisne le od tistega, kar prodajo skozi dan. A bolj kot hrana me moti to, da je večina visokogorskih koč pozimi oziroma spomladi zaprtih. Ob vseh danostih za odlično turno smuko.«

Pa je dovolj zanimanja, predvsem tujcev, po odkrivanju naših gora pozimi?
»Zanimanje je, toda ljudje, ki smučajo vse življenje v tujini, bodo morali biti res že na koncu z izbiro, da bi prišli k nam z gorilnikom in spalnimi vrečami. No, saj nekateri se odločijo tudi za to, a če bi hoteli delati posel iz tega, kar bi najbrž lahko, bi morali odpreti več koč in glas bi se razširil.«

Lani poleti so bile polemike o gneči na Triglav in plačilu Triglavskega narodnega parka.
»Tudi meni gre gneča na živce, Triglava se poleti izogibam in tudi Mont Blanca bi se rad, a sliši se zelo čudno, da bi bilo treba vstop v TNP plačati. Nikjer v Alpah ni tako. Nekaj se sicer govori, da bo mogoče treba imeti za Mont Blanc dovoljenje, a tam je res kaotično. Gre za težji vzpon, kjer več ljudi pomeni večjo nevarnost. Toda pri Mont Blancu se stvari vsaj regulirajo s kočami, v zgornjo kočo Gouter ne gre več kot 120 ljudi, in če nimaš rezervirane postelje, te ne spustijo v kočo. Lahko se stisneš na klop v prostoru, kjer so čevlji, a boš za to plačal polno ceno ali še več.«

Pretreniranost in izgorelost

Od vrhunskega alpinizma ste se malce umaknili, a ga še spremljate. Kako ga ocenjujete?
»Trenutno ga res bolj spremljam, ker imam težave s kolenom. Upam pa, da še nisem rekel zadnje v alpinizmu. Resda ne več v tistem alpinizmu na nož, ampak v takem, kakršnega sem se oprijemal že zadnjih nekaj let. Tehnično težje smeri v varnejših, a strmejših stenah. Sam imam za najžlahtnejši alpinizem alpinizem v najvišjih hribih sveta, torej v Himalaji, in v alpskem slogu, kamor pa se nagiba zelo malo ljudi.
Veliko jih pleza težko, a pri tem gre za vprašanje giba, to ni pomikanje alpinističnih meja, to ni alpinistična negotovost. Tega je manj povsod po svetu, a nekaj posameznikov vendarle štrli ven, najbolj trenutno Luka Lindič.«

To je najbrž tudi odraz današnje vame dražbe?
»Ljudje smo na splošno bolj prestrašeni. Kdaj smo imeli nekoč čelade na kolesih ali so bili otroci privezani v avtobusih, kje si vedel koga smučati s čelado z Dovške Babe nad Mojstrano, na nekih položnih turnih smukih? Še ekstremno smučanje je bilo brez čelad, zdaj pa je čelada povsod, le da stopiš z markirane poti. S čimer ni nič narobe, a je marsikdaj ta plašnost pretirana in to se odraža v vsem, tudi v vrhunskem alpinizmu, ko ljudje ne gredo več na nož, kot so šli v 80. letih, ko so se meje res pomikale naprej.«

Na začetku intervjuja sva govorila o tem, da mora biti gorski vodnik zdrav. Vi ste pred več kot letom dni celo izgoreli. Težko si je predstavljati, da lahko izgori nekdo, ki preživi praktično ves čas v naravi.
»Tudi sam sem si to težko predstavljal, zato je bila moja izkušnja na začetku tako dramatična. Nekaj sem slišal o pretreniranosti, a si misliš, malce bom počival in bo vse v redu. Grozno je, ker si pri vsem tem povsem nemočen, zgodi se ti takrat, ko si najmočnejši, nato pa traja mesece, pri nekaterih celo leto ali dve, da se pozdravijo. Jaz sem šele po enem letu začutil, da sem spet dobro, da lahko grem hitro in se mi ne bo nič zgodilo.«

Ste imeli klasične znake izgorelosti?
»Nekateri znaki so bili zelo klasični, šibkost, tresenje, zjutraj se počutiš slabše kot zvečer in slabo spiš. Preden se mi je to zgodilo, se mi je zdelo, da če dva dni ne bom plezal, bo moja forma samo padla, kar seveda ni res, a ti si obseden s tem. Ko pa je prišlo do izgorelosti, nisem plezal eno leto, deset minut sem hodil in sem bil utrujen. To je verižna reakcija, ko se ti sesuva vse, ker ne moreš delati tistega, kar imaš rad in imaš v podzavesti, da je nujno. Vsi, s katerimi sem govoril in so doživeli podobno, so mi rekli, da se jim je začelo izboljševati takrat, ko so si rekli, naj gre vse k vragu, bo že in so se sprostiti* Zdaj vem, da sam sebe ne smem obremenjevati, da lahko kakšno stvar spustim iz rok in da ne bo naredil tega in tega. To mi je bila šola, da je treba življenje jemati bolj enostavno in včasih spustiti kofije, kar pa je seveda lažje reči kot narediti.«

Katja Petrovec