Nedeljski dnevnik - Tone Fornezzi: ... cilj je doma!
VSESLOVENSKA AKCIJA »OČISTIMO NAŠE GORE« ZAVAROVALNICE TRIGLAV IN NEDELJSKEGA DNEVNIKA
Cilj ni na vrhu, cilj je doma!
Legendarni starosta slovenskih gorskih reševalcev je vse življenje posvetil goram - Več kot četrt stoletja je bil načelnik GRS Mojstrana - Tudi prvi letalski inštruktor
Sredi oktobra lani, na finalu zdaj že tradicionalne vseslovenske akcije Zavarovalnice Triglav Očistimo naše gore smo se na Pokljuki spet srečali z Janezom Brojanom. Srečujemo se že skoraj pol stoletja. Pretežno v hribih, največkrat na Triglavu in tam naokrog. Skupaj smo izpeljali prvo čistilno akcijo v Sloveniji. In to na Triglavu. Sedaj že davnega leta 1972. Konec avgusta se je ob vse množičnejšem obisku naše najvišje gore, okrog Aljaževega stolpa in v njem, nabralo še za en stolp nesnage. Konzerve, steklenice, papir, cunje ... Sramota!
Že takrat smo radi razglašali, da je Triglav naš nacionalni ponos. Objavil sem razpis, da iščemo sto triglavskih smetarjev. Prijavilo se jih je več kot sedemsto, z žrebom smo jih izbrali sto. Seveda smo računali na pomoč alpinistov in gorskih reševalcev iz Mojstrane. Z Janezom Brojanom na čelu, ki je kmalu potem postal načelnik postaje GRS v Mojstrani. Prosili smo ga za pomoč. Pripeljal je svoje fantine, poznane tudi kot mojstranske veverice, in bognedaj, da jih ne bi bilo, saj je bila večina naših »smetarjev« nevajena triglavskih strmin. V velike črne plastične vreče, kakšnih petdeset jih je bilo, smo stlačili vso nesnago, triglavski vrh dodobra počistili in jih s pomočjo Mojstrančanov previdno odnesli do Planike ter potem na ramenih v Krmo. Takrat še nismo imeli helikopterjev. »Spomnim se, da ste s seboj prinesli tudi metle,« sva prejšnji teden obujala spomine pri Janezu doma, v Mojstrani.
»Saj ste naročili, naj prinesemo tudi metle, da bomo počistili triglavske poti. Ni se še zgodilo, da bi kdo po Triglavu pometal.«
Ja, res, kar naprej smo se vrteli okrog Triglava. Sto žensk na Triglav, sto gostincev, slovenski vrh na slovenskem vrhu Zavarovalnice Triglav pa akcije s čiščenjem triglavskih poti, tudi Severne triglavske stene. Tetraplegiku Jošku Globokarju smo pred dobrih četrt stoletja izpolnili življenjsko željo in ga nesli prav do Aljaževega stolpa, leta 1974 pa smo imeli avanturo, zaradi katere se mi še danes tresejo hlače.
»Saj to je bila vaša ideja. Jaz pa sem bil takoj za!«
Smučanje s Triglava
Sredi marca smo se s smučmi na ramenih odpravili iz Krme na Kredarico. Smučarski učitelj Franci Mrak iz Kranjske Gore, alpinist Mitja Košir z Jesenic, Janez Brojan in še dva mlada alpinista, ki sta v navezi skrbela zame. S seboj sem imel 16-milimetrsko kamero, izjemen podvig smo posneli za TV Slovenija.
Prvo smučanje z vrha Triglava. Noro! Na vrhu je bilo še toliko snega, da je iz zameta molela le zvezda, ki je bila tiste čase pritrjena na vrh Aljaževega stolpa. Za napeto, skoraj misteriozno vzdušje pa še gosta megla. Takoj ko so se vsi trije spustili strmo navzdol mimo Staničevega zavetišča proti prepadnemu grebenu, ki je peljal na Mali Triglav, mi je bilo na smrt žal. S tresočim glasom sem jih prosil, da bi šli vsaj do Malega Triglava peš, pa me nihče še poslušal ni. Živo pa se spominjam, kako so se takrat prav »seštevale sreče«, da smo se vsi, živi in zdravi, sešli na Kredarici.
V mladostnejših letih svojega novinarstva sem se kar naprej vrtel okrog Triglava. V nekdanji skupni državi je imel še večji simbol slovenstva, čeprav je tudi dandanašnji še vedno najbolj spoštovana gora, da ne rečem sveta. V začetku sedemdesetih let so zagnani srbski planinci iznenada izmerili, da je Korab 12 metrov višji, in ves jugoslovanski tisk je objavljal mastne naslove v slogu »Triglav ni več najvišji vrh Jugoslavije«. Takrat ni bilo preveč zaželeno ugovarjati modrostim, ki so priletele iz Beograda. Mi pa smo se na svoj način ponorčevali iz napihnjene traparije in smo na vrh Triglava odnesli 12 metrov dolgo lestev. Še danes se baham, da imam slovenski višinski rekord 2876 metrov.
Kolikokrat sva bila z Janezom Brojanom skupaj na Triglavu, bi težko rekel. Tudi on ne ve, ker tudi on svojih vzponov ni nikoli štel. Prav tako ne njegov oče, ki je prvič splezal na Triglav kot pastirček v lesenih coklah. Po tistem se je na našega očaka povzpel skoraj tisočkrat. Brojanova družina je bila zapisana goram, oče Janez je bil eden prvih gorskih reševalcev. Svojega sina je na reševalno akcijo vzel s seboj, ko je bilo temu šele šestnajst let Češki alpinist se je ponesrečil v Brojanovem razu v severni steni Stenarja. Kakšno naključje, v smeri, ki jo je prvi preplezal prav Brojan starejši.
Svoje prve reševalne akcije se spomnite, kaj pa vseh drugih?
»Vsaka mi je po svoje ostala v spominu, vseh pa se seveda ne spomnim, saj jih je bilo več kot sedemsto. Ni lepšega kot iz stene utrgati človeka in ga vrniti nazaj v normalno življenje.«
Janez Brojan je za požrtvovalnost in nesebičnost prejel precej priznanj, najponosnejši pa je na plaketo in kipec civilne zaščite za življenjsko delo. Kolegi iz Italije so mu v Pinzzolu podelili izjemno trofejo za solidarnost targa d'argento, ki ji rečejo tudi Nobelova nagrada gorskih reševalcev. Prejel jo je kot prvi tujec.
Janez Brojan mlajši je bil polnih 26 let načelnik Gorske reševalne službe, postaja Mojstrana, in kmalu potem, ko so se pojavili helikopterji, ki so bili gorskim reševalcem v veliko pomoč pri reševanju v gorah. Brojan je postal prvi inštruktor letalskega reševanja in potem tudi načelnik letalske podkomisije pri GRS.
Najprej pamet šele potem oprema
Ko so se pojavili helikopterji, je bilo reševanje v gorah precej olajšano, kajne?
»Seveda, danes si gorsko reševanje brez helikopterja kar težko zamišljam, čeprav se tudi dogaja, da morajo fantje v primeru slabega vremena reševati še na klasični način.«
Kako družba sprejema gorske reševalce?
»Izredno lepo, razumevajoče, zelo spoštljivo, kar ne bi mogel trditi tudi za oblast. Spomnim se, da smo v mojih prvih letih pri GRS dobili en čevelj zastonj, drugega smo morali pa plačati. Tudi to se je dogajalo.«
Kaj menite o profesionalizaciji gorske reševalne službe?
»Samo tega ne! Denar je še vsakega pokvaril. Reševati je treba s srcem! Res je, smo amaterji, pri svojem delu pa smo profesionalci.«
Vas še zamika, da bi šli na kakšno reševalno akcijo?
»Zamika že, ampak ne grem. Za gorsko reševanje moraš biti izredno fizično in psihično pripravljen.«
Se pa še kar srečujemo na akcijah Očistimo naše gore.
»To je ena izmed najlepših in najkoristnejših akcij, kar jih poznam. Zavedati se moramo, da dandanašnji vse množičneje hodijo v gore ljudje, ki po srcu niso planinci in jim je malo mar za nedotaknjeno naravo. Takšnih je vse več, saj so naše pravljične gore še kako vabljive. Toliko tujcev, kot je zadnja leta v naših Julijcih, ne pomnim. Zato je prav, da nenehno skrbimo za red in čistočo. Triglav, zasvinjan, kakršen je bil pred skoraj pol stoletja, se ne sme več zgoditi. Zavarovalnici Triglav in vsem vam, ki peljete to akcijo, vsa čast!«
Zaradi množičnega zahajanja v hribe pa je tudi vse več nesreč?
»Tukaj imam pa svoje mnenje. Močno se je povečalo število gorskih nesreč na Bovškem in Tolminskem. Vendar to niso klasične gorske nesreče, to so vse številnejše nezgode zmajarjev in padalcev, ki ne sodijo v kategorijo planincev. A ker so nesreče čestokrat zelo zapletene in nenavadne, morajo pomagati gorski reševalci, ki so usposobljeni tudi za takšna reševanja. Klasičnih gorskih nesreč po mojem mnenju ni dosti več.«
Smrtni greh bi bil, če vas ob koncu najinega klepeta ne bi vprašal za nasvet, kako varno v hribe. Še posebno sedaj, ko je zima.
»Vse smo že povedali. Zimske ture so dosti zahtevnejše od poletnih. Cepin, dereze, lavinski trojček, a kaj ti pomaga, če jih ne znaš uporabljati. In predvsem pametni telefon, ki zdaj že za nekaj dni dokaj natančno napove vreme. V gorah smo največkrat reševali v slabem vremenu, viharju, pri podhladitvah, v snežnih neurjih. Najprej pamet, šele potem oprema. In še nekaj enkrat za vselej: cilj vsakršne ture ni vrh, ampak dom! Ko smo na vrhu, smo šele na pol poti! Spust je čestokrat zahtevnejši kot vzpon.«
Letos se bomo še srečali v Mojstrani. Janez Brojan bo jeseni praznoval izjemni življenjski jubilej. Čestitamo med prvimi!
Tone Fornezzi