Jutro (24.01.1937): Glasen klic v planinah je v stanju sprožiti lavino
Pravila za čim varnejše smučanje — Pomen prisebnosti v zimskem športu — Smučar, ki odhaja v nevarne terene, naj si priskrbi rdečo vrvico
V zadnjih dneh smo poročali ponovno o nesrečah, ki so se zgodile zavoljo plazov v zasneženem alpskem gorovju. Te nesreče so zahtevale življenja celo vrsto zdravih, mladih ljudi, planincev in smučarjev. Če bi vsi tisti. ki zahajajo pozimi v gore, poznali in upoštevali pravila previdnosti, bi se mnogo teh nesreč ne bilo zgodilo.
Nevarnost plazov nastaja po raznih okoliščinah, zavisi od sestave snega. vremena in terenskih prilik. Nov sneg, posebno vlažen nov sneg, ki se še ni mogel zvezati s talmi, preti stalno s tem da se utrga. Južno vreme zrahlja zvezo snega s talmi in ga spravi v drsenje. Če se je na strmih pobočjih nabralo veliko snega, se utegne zavoljo svoje teže utrgati v globino.
Posebno nevarno je, če so recimo smučarji, ki prečkajo zasneženo pobočje, pretresli snežno odejo ali, če prične kakšno kamenje drčati po snegu. Kakor znano, zadostuje včasih tudi samo glasen klic, da sproži plaz. Zvočni valovi potresejo namreč rahli sneg tako, da se prične pomikati navzdol.
So pa še mnogi drugi vzroki plazov, toda ti, ki smo jih omenili, so najbolj pogosti. Plazovi drevijo s silnim bobnenjem, ki ga je slišati daleč naokrog doline. Vsak odpor je tu zaman. Snežne mase ruvajo drevesa s koreninami vred in podirajo hiše. Pomoč je samo ena: da človek ostro pazi na to, kaj se dogaja okoli njega in da pobegne, če ima še toliko časa. Zimski gorski turisti morajo v zasneženih, nagnjenih ozemljih vedno računati s plazovi, v sumljivih krajih morajo po možnosti izračunati že v naprej, kje se bo plaz utrgal in kani bo zdrčal.
Značaj snega je treba preiskovati vedno znova s palico. Pobočja, ki so posebno sumljiva je prečkati čim višje, kajti običajno je zgornji del pobočja, ki se utrga in zdrevi kot plaz navzdol. Na kraju nevarnosti je treba smuči sneti in stopati v smeri strmine peš navzgor ali navzdol. Tako se izognemo nevarnosti, da bi dolge smuči pretresle sneg. Če že obdržimo smuči na nogah, tedaj moramo zrahljati vsaj vezi in držati palice tako, da jih moremo po potrebi zagnati stran in da dobimo proste roke.
Zimski športnik, ki je vzlic vsej previdnosti zašel v plaz, pa naj v takšnih trenutkih misli samo na eno: da si obdrži prisebnost. Če je še časa dovolj, naj se hitro osvobodi smuči. Če smo v bližini stranskega roba plazu, tedaj se utegnemo rešiti morda z najhitrejšim smukom. Če nas pa plaz dohiti in prevrne, tedaj moramo gibati roke in noge, delati moramo plavalne gibe, da se obdržimo na površju snega, kajti če nas zagrne tedaj je vsaka rešitev običajno zaman.
Vsak planinec ali smučar bi moral imeti v ogroženih ozemljih vrvico za plazove s seboj. To je 20 do 25 m dolga, rdeča vrvica, ki je z enim koncem privezana na človeka, drugi konec pa moli običajno iz snega, tudi če je sneg človeka zasul. Ta vrvica omogoča reševalcem, da pridejo čim prej do ponesrečenca.
Če se je kakšnemu spremljevalcu ponesrečenca posrečilo, da se je rešil, tedaj mora pred vsem označiti obe točki, med katerima bo mogoče ponesrečenca najti.
Kako pa naj se vede človek, ki ga je sneženi plaz zasul in še živi v svojem mrzlem grobu? Če ga sneg preveč ne teži, kar se sicer dogaja le poredkoma, tedaj mora poskušati, da se reši sami. V nobenem primeru pa se naj ne smatra že v naprej za izgubljenega. Volja do življenja je rešila že mnogim žrtvam plazov življenje. Kajti čim popusti ta volja do življenja, zapade žrtev onemoglosti, ki se končuje z belo smrtjo.
Starega smučarskega mojstra Zdarskega je med vojno nekoč na koroški fronti zasul ogromen plaz. Skoraj dva dni je bil ujetnik velikanskih snežnih mas, ki so ga odnesle s seboj. Dušilo ga je, polomilo mu je kakšna dva ducata kosti in se ni mogel niti ganiti. Toda z brezprimerno žilavostjo se je v svojem snežnem grobu upiral bolečinam, obupu in utrujenosti — pa so ga rešili še živega!