Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Glorija na Rjavini

sreda, 20. januar 1937, ob 22:59, Urednik G-L, ogledov: 916

Jutro (20.01.1937): Na gori Brocken (1142 m ), ki je najvišja v gorovju Harz v Nemčiji, so prvič opazovali nenavaden pojav, ...

Na gori Brocken (1142 m), ki je najvišja v gorovju Harz v Nemčiji, so prvič opazovali nenavaden pojav, ki se po gori sami imenuje Brocken. Ta prikazen je senčna slika visoko stoječega opazovalca, ki jo vrže nizko stoječe sonce na megleno steno. Eden izmed takih pojavov je pri nas na glasu kot glorija, ki jo kdaj pa kdaj opazujejo turisti na Rjavini. V prvi številki letošnjega letnika Planinskega vestnika opisuje ta pojav inž. Rihard Sever takole:

Oblaki so se podili po nebu; tu ki tam je pokukalo sonce izza triglavskih obrisov, veter se je sukal okoli vogalov, skal in stebrov, padal po grapah in zagatah. Rjavina pa je bila zastrta z megleno peno, ki jo je vzhodnik metal na njo s Krme. Le v redkih trenutkih se je raztrgala ta pena, tako da nas je ogoljufala za razgled na vrhuncu; toda na poti nazaj nam je darovala redek pojav, ki je vreden, da ga opišem.

Bilo je na povratku, okrog 18. ure, ko smo stali v zaseki škrbine, kjer se cepita grebenska pot proti Staničevi koči in plezalna pot doli v Pekel. Posvetovali smo se, kam naj jo uberemo, kar nas je zmotil čudovit pojav: megla na strani Krme je tvorila globoko steno, ki je valovila, se zvijala, redčila in se zgoščevala, se krotovočila in plastila, se bližala in oddaljevala. Nalikovala je živemu vodnemu toku, v katerem se zdi, da vidiš gladino liki zrcalu, ki pa le ni zrcalo, ker — no — ker je pač voda globoko prozorna in se ti oko ne ustavi na nemirni površini. Ta megleni vodni tok nas je obdajal srednje gost, zmešal je vse razdalje in zverižil vso perspektivo. Bil je globok in brez dna in obenem kakor filmsko platno.

In na tem živem filmskem platnu sem zdajci zagledal mavrico, lepo, kakršne še nisem nikdar videl. Bila je okrogla, popolnoma lep zaključen krog — v razdalji, da, v kateri razdalji? En meter, dvajset metrov? Bila je daleč in blizu, kakor hočeš. Globoka brezdanja megla jo je nosila; v vsaki točki presečne ploskve si jo našel, v vsaki razdalji, na kateri se je ustavilo oko. Le premer mavrice je bil bolje ocenljiv. Mogoče je bilo 5 metrov, mogoče 4, toda večji ni bil od zornega kota: oko in glava sta bila mirna in sta mavričin krog v celoti dojemala, ta krog in še drug medlejši in slabejši mavrični krog, ki se je dotikal glavnega kroga. Naglo sem se okrenil. Sonce je stalo že nizko in je le zelo motno sijalo skozi meglene valove, ki so se redčili in zgoščevali, prelivali, dvigali in padali. Toda mavrica je stala mirno in ostro na svojem živem platnu, v krogu pa sem zagledal živo sliko, črno silhuetno risbo, črno rezanko s škarjami, ki pa je bila živa. Kakor film samih senc se mi je zdela. Iztegnil sem roko — Slika jo je iztegnila. Megleni črni jaz je delal isto kakor jaz, ki sem stal na meji dveh meglenih morij, sam v morju. Toda oni jaz je stal v mavričnem krogu nad brezdanjo globino, jaz pa na trdni skali.

V mavričnem okviru sem videl še oba svoja tovariša, ne, njuni sliki, ki pa nista bili tako ostro rezani. Sončne škarje so menda otopele in se skrhale na neštetih drobcenih vodnih delcih. Čim bolj je bil rob slike oddaljen od središča kroga, tem medlejši je bil, vendar pa nikakor ni bil razmazan. Prav lepo bi to ponazoril s sliko, kakršno naredi debela steklena leča, ki v sredini vrže še kolikor točno sliko, na robeh pa jo zveriži. Sebe sem videl ostro, tovariša pa tem slabše, čim bolj sta se oddaljevala od mene. Onadva sta videla isto tako vsak sebe, popolnoma ostro, sosedove sence so se pa nekako razpršile. Nemo smo stali in občudovali. Nato sta zaropotala fotografska aparata mojih tovarišev. Upanja ni bilo nič — slik pa seveda tudi ne. Izgovorita se, da so slike prehitro izginile in da sta pač fotografirala le meglo. Vendar je sončni žarek čaral najmanj dve do tri minute; časa bi bilo torej dovolj. Končno se je slika počasi razblinila, se razlegla in izginila. Ostala je le megla in te vrstice kot spomin na redek dar boga Sonca in boginje Megle.

eXTReMe Tracker