Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Tomaževe ekstremne ferate

Plezanje ekstremnih ferat zahteva poleg opreme tudi trening. Vanje se nikoli ne podajajmo lahkotno kot v stare "železne klasike". 

V zanimivem članku (Planinski vestnik 12/2016) je Celjan Tomaž Oprešnik (tačas zagotovo najboljši ekstremni feratar pri nas) v svoji značilni skromnosti, saj svojih izjemnih uspehov ne obeša na veliki zvon, predstavil splošne značilnosti ekstremih ferat onstran meja naše domovine in na kratko opisal njegovo pot in priprave do priznanega statusa, ko ga je kot enakovrednega sprejela medse skupina skoraj profesionalnih feratarjev v Avstriji. Na koncu članka je kot najpomembnejši cilj v letošnjem letu izpostavil plezanje tačas najtežje ferate Extraplomix.

Skupaj s Tomažem smo člani neformalne feratarske skupine »Uličarji« preplezali kar nekaj najzahtevnejših ferat in ga pobliže spoznali. Po dolgih letih se živo spominjamo našega skupnega plezanja na Cjajnik. Menda so bili trije mladeniči z njegovega konca. Pod vršnim stolpom (težavnost D) je Tomaž ukazal, da gredo brez počivanja samo na roke. In so ga zmogli hitro in tekoče. Zato smo bili čez čas zelo presenečeni, ko smo ga na ferati HTL v pogorju Hohewand opazovali, kako se muči na gladkih vertikalah in previsih. Klub izjemni pripravljenosti tisti dan ni bil povsem v njegovem stilu in načinu plezanja. Sodimo, da si zasluži še nekoliko razširjen prikaz vloženega truda, ki ga je v nekaj letih pripeljal na sam vrh te gorniške zvrsti.

Brez preteklosti ni sedanjosti

Strokovni pionir zavarovanih plezalnih poti pri nas je znani gornik dr. Andrej Mašera. Čeprav smo brez varovalne opreme in z velikimi nahrbtniki plezali po najtežjih tovrstnih poteh v Julijcih, Kamniških Alpah in Karavankah, nas je 1996 leta osrečil s planinskim vodnikom 50 zavarovanih plezalnih poti, ki ga je izdala Sidarta. Z natančno predstavitvijo zahtevnih ferat čez mejo v Zahodnih Julijcih je marsikomu postavil prvo stopnico v svet poznejših najtežjih športnih ferat. Skoraj ga ni bilo med nami, ki ne bi imel svojega bolj ali manj oguljenega izvoda, v njem pa vidno odkljukane osvojene ture z datumi in osebnimi zaznamki.

Toplo postane pri srcu ob spominih, kako smo različno doživljali opise posameznih »prepadnih globin« in »izjemno izpostavljenih prečnic«. Ko je leta 2000 izšla druga, popravljena izdaja, je bil v prvem izvodu odkljukan skoraj celoten seznam, mnoge ture pa že mnogokrat ponovljene. Na jeklenicah pa vsako leto množice tistih, ki so iskali nekaj več od zahtevnejših gorniških vzponov, o alpinizmu pa nikoli niso razmišljali ali v njem našli izziva. Spominjamo se tudi polemike, ki jo je izzval z znamenitim uvodnikom v Planinskem vestniku, ko je okrcal severne sosede, da bo kmalu vsak birt v turističnih krajih imel svojo ferato, nas takratne »ekstremiste« pa označil, da živimo v lažni iluziji, da smo enakovredni alpinistom, čeprav je naše početje le golo vlečenje z rokami po jeklenicah. Pozneje smo znova našli skupni jezik, saj je novi čas v tujini prinašal spremembe, ki jih ni bilo moč zaustaviti.

V tujini so zelene zime vzpodbudile nadelavo velikega števila novega tipa ferat – športnih ferat. Značilno zanje je bila lažja dostopnost in naraščanje stopnje težavnosti. Pri nas je bilo že razmišljanje o prvi pravi ferati na domačih tleh skrajno bogokletno, tačas pa so nas severni sosedi na veliko prehitevali. Pomembna prelomnica je bil »učni poligon« v steni Gonžarjeva peč nad Vinsko goro. Zahvaljujoč entuziastoma Milanu Domitroviču in Miju Kovačeviču smo dobili prvo zahtevnejšo ferato (težavnost D/E), čeprav se zaradi toge miselnosti in obstoječih predpisov ni smela tako poimenovati. Oba navedena znana gornika sta nesporno zaslužna za uspešni prehod v novo obdobje zahtevnejših in ekstremnih ferat. Takrat edina sta izvajala teoretično in praktično usposabljanje ter vodila na izjemne ture v tujino.

Tudi Tomaž Oprešnik se je skupaj z nami kalil pod strokovnim vodstvom obeh priznanih inštruktorjev. Gonžarjeva peč je bila merilo in obenem odskočna deska za tiste najtežje čez mejo. Kmalu po otvoritvi se je izoblikovalo v praksi potrjeno pravilo vsaj sedmih zaporednih ponovitev, ki je bilo garancija, da bomo v tujini zmogli tudi tiste ekstremne vse tja do 700 in več metrov izjemnih gladkih vertikal in previsov.

Leta 2011 je pri Sidarti izšla lična, tretja dopolnjena in razširjena izdaja planinskega vodnika 55 zavarovanih plezalnih poti. V njem je našla svoje mesto tudi Gonžarjeva peč z uradno oznako kot prva ekstremna ferata v Sloveniji. Znova smo bili posebneži, saj tuja strokovna literatura o ekstremnih feratah eksplicitno navaja, da se njihova težavnost prične s čistim E-jem. Na lični naslovnici je slika nasmejane plezalke, v tekstu pa opis »v previsnem delu superferate na Turško glavo / Türkenkopf.« Mi smo do izida vodnika imeli posamezno že preko 30 ponovitev te zanimive in lepe ferate, pogosto pa smo tam srečevali dva Kranjčana, ki sta se specializirala posebej zanjo in jo vsako sezono preplezala vsaj 50 krat. Kljub vse bolj dostopni literaturi in izjemni količini podatkov o opremi in tehniki tovrstnega plezanja pa smo na domačih zavarovanih plezalnih poteh še pogosto srečevali »feratarje«, ki zaradi neupoštevanja varnostih zahtev tja zagotovo niso spadali. V tujini je varnostni dejavnik vedno na prvem mestu, zato je kljub množičnosti sorazmerno malo usodnih poškodb.

Kaj dela Tomaža tako posebnega?

Iz nabora osnovnih pogojev oz. zahtev za varno plezanje ekstremnih ferat bomo izpostavili le tiste najpomembnejše:

  • Veselje do te gorniške zvrsti. Tako kot vse vrhunske športnike tudi njega krasi pravcata ljubezen do te športne panoge. Povsem se je posvetil njej in najzahtevnejšim ciljem prilagodil življenjski slog s postavitvijo prioritet. Prevzel je tudi tisto znano pravilo, da vaja dela mojstra, če seveda mojster dela vajo! V človeški naravi je, da ima človek vedno neke ideale in vzore, ki jih s pravilnim pristopom in vztrajnostjo v določenem časovnem obdobju tudi doseže. Potem pa je logična želja mnogih posameznikov, da v nadaljevanju dejavnosti tudi presežejo svoje vzornike, ki so se v oddaljeni preteklosti zdeli skoraj nedosegljivi.
     
  • Primerna psihofizična kondicija. Splošna raven pripravljenosti in velika želja sta premalo za varno in uspešno plezanje najtežjih ekstremnih ferat težavnosti F. Kot pri vseh vrhunskih aktivnostih mora biti raven psihofizične pripravljenosti nad 100%! Verjetnost uspešnega vzpona in tveganje poškodb sta vedno na meji. Praksa nam je dokazala, da je uspešen vzpon pogosto odvisen od navidezno nepomembnih subjektivnih dejavnikov. Čeprav enako usposobljeni in pripravljeni smo pogosto na koncu precej različno ocenjevali težavnost ključnega mesta.
     
  • Moč, vztrajnost, gibčnost, pogum, odsotnost vrtoglavice so najpomembnejši dejavniki pri vstopu v ključno mesto ekstremne ferate. Združeni v enakovrednosti in sočasnosti zagotavljajo potrebno sinergijo za dosego zastavljenega cilja. Poraba moči je izjemno odvisna od gibčnosti, ki veliko pripomore k tekočemu napredovanju v steni.
     
  • Odlična tehnika osnov športnega plezanja in poznavanje pravilne uporabe opreme sta povsem enakovredni v mozaiku zahtev za dobrega ekstremnega feratarja. Zelo pomembno je tudi poznavanje vseh nevarnosti zaradi nepravilne rabe opreme, ker posamezni gibi postanejo povsem avtomatizirani.

Tomaž se danes v pogovoru pogosto nasmehne ob spominu, kako ga je včasih »navijalo« na kakšni ferati, ki smo jo drugi zmogli brez skrajnih naporov. Leta rednih treningov na Gonžarjevi peči in veliko število preplezanih najtežjih ferat v tujini so ga pripeljala na zavidanja vredno raven pripravljenost, saj so ga kot sebi enakega sprejeli v svojo skupnost najboljši »profesionalni« feratarji čez mejo.

Specifični trening

Na zahtevnejših feratah večino dela pri plezanju opravijo noge. Na ključnih mestih ekstremnih ferat težavnosti F pa tudi najboljša tehnika ne pomaga, ker v previsnem delu stene z ohlapno jeklenico ni možno plezati na trenje. Kritiki ekstremnega feratarstva pogosto izpostavljajo, da gre v bistvu bolj za težkoatletsko aktivnost, saj vse delo opravijo roke. Brez maksimalne vztrajnostne in eksplozivne moči rok in ramenskega obroča ni možno napredovati navzgor. Izjemno pomembna pa sta tudi moč prijema jeklenice in hitrost prepenjanja vponk samovarovalnega kompleta.

Tomaž je razvil poseben način treninga in dosegel sposobnost večminutnega visenja na posamezni roki ter obnovitev moči rok po zelo kratki razbremenitvi. Na Gonžarjevi peči v enem treningu opravi večje število vzponov z dodatno obremenitvijo okoli 30 kilogramov. Med intenzivnimi vzponi in spusti po jeklenici pa vmes vsakokrat izvaja še statične vaje visenja na posamezni roki. Sam zatrjuje, da je natančno prepoznava občutke, ko sta roki na meji zmogljivosti in bi v nadaljevanju obremenitve popustil prijem jeklenice oz. bi se dlan »nepričakovano« razprla.

Najpomembnejša je glava

Stari slovenski pregovor trdi, da trpi celotno telo, če stvari v glavi niso popolnoma urejene. Pri tako zahtevnih podvigih kot se jih loteva Tomaž, je nadvse pomembno kompleksno načrtovanje ture. Svetovni splet in aktivni soplezalci so neizčrpen vir vseh potrebnih informacij. Z veliko natančnostjo že mesece prej zbira vse dosegljive podatke o steni in poteku jeklenice. Prav zanimivo ga je poslušati, kako optimistično razlaga nekajkratno uspešno »plezanje« ekstremne ferate, čeprav v realnosti še nikoli ni stal na njenem vstopnem mestu. Pogosto jo zadnjič pleza v sanjah v noči pred odhodom na turo. S tako preciznim pristopom k načrtovanju doslej še ni doživel nobenega presenečenja, ki bi mu povzročalo težave s potrebno koncentracijo med plezanjem. Na ključnih mestih pogosto izklopi iz razmišljanja vse tisto, kar nima neposredne povezave s plezanjem. Na vrhu ferate ga potem preplavi zadovoljstvo in navdušenje, kar ga pogosto vzpodbudi za še eno ponovitev. Ključno mesto težavnosti F na ferati Postalmklamm je verjetno kot edini doslej splezal trikrat zapored in prejel posebno priznanje založbe Alpinverlag, ki že leta izdaja ažurirane vodnike za ferate v posameznih gorstvih. Lani so kot prvi izdali novi vodnik z okoli 90 ekstremnimi feratami.

V elitni družbi

V slovarjih geslo elita opredeljujejo naslednji pojmi: izbranci, odličniki, najuglednejši, najbolj cenjeni člani nečesa. Vrhunski avstrijski in nemški feratarji, ki jih tam uvrščajo med profesionalce (čeprav to niso), so na spletu združeni v portalu »Klettersteig Community«. Ena izmed najboljših med njimi je zagotovo tudi Claudia Schmid, nekdanja odlična atletinja, ki se je leta 2008 podala v svet ekstremnih ferat in do danes preplezala prav vse, kar sodi v nabor najtežjih na starem kontinentu. Lani je na zaključku izjemno uspešne Tomaževe sezone poslala vabilo za skupno plezanje. V precej neugodnih skoraj zimskih pogojih, sta v sosednji Avstriji skupaj splezala dve ekstremni v Nacionalnem parku Gesäuse. Pohvalila je Tomaža, on pa je še danes očaran nad njenimi sposobnostmi. Z navdušenjem vedno znova zatrjuje: "Claudia je pravcati stroj! Ko na vstopnem mestu prime jeklenico, v hipu postane graciozna baletka in sočasno pitbul!"
V novoletni čestitki je pripisala vabilo za otvoritveno pomladansko plezanje ferate Bürgeralm v Avstriji, kjer so pred leti v previsni steni nadelali »Arenavariante«, ki je uradno postala prva ekstremna ferata težavnosti F na njihovem ozemlju. Najverjetneje bo pozneje na vrsti še tista izjemna Extraplomix.

Ekstremno ali zgolj relativno (ekstremno)?

Prav kmalu po odprtju »Arenavariante« je na našem priljubljenem gorniškem portalu eden izmed »poznavalcev« objavil komentar, da gre za povsem zgrešeno stvar, ki je za področje alpinizma (!) povsem nepomembna, za feratarje pa zgolj težavnost več. Vsakdo ima sicer pravico do svojega mnenja, za realno oceno pa je že v osnovi potrebno imeti neko strokovno vedenje in osebne izkušnje z obravnavanega področja. Menda ga ni človeka, ki bi trdil, da rezultati skakalcev bratov Prevc ali motokrosista Tima Gajserja ne sodijo med ekstremne dosežke, ki jih nedvoumno uvrščajo v elitni izbor tekmovalcev. Pred televizorjem ali računalniškim monitorjem niti za hip ne pomislimo, da bi kaj takega poskusili, kaj šele zmogli!

Na področju ekstremnih ferat pa postane »ocenjevanje« diametralno nasprotno. S pločevinko ali steklenico primerno ohlajenega piva pri ogledovanju filmčkov na You Tube se nam večina videnega zdi enostavna, zato tudi Tomaževi izjemni uspehi pri mnogih nimajo prave teže. Nekateri se bolj po tihem kar primerjajo z njim, ko jim uspe splezati katero izmed naših »zahtevnih« na Boč, Konjiško goro ali Lisco. Znova predlagamo, da poskusite nekajkrat zaporedoma splezati Gonžarjevo peč (težavnost D/E) ter potem vnovič razmisliti o takšnem površnem ocenevanju.

Ekstremno je zmeraj in samo ekstremno!

Povsem naše subjektivno doživljanje vsake tovrstne preplezane ferate ustvari neko notranjo diferenciacijo znotraj pojma ekstremno. Bistveno je odvisna od spleta okoliščin, da jih včasih zmoremo z »lahkoto«, drugič pa z naporom na meji zmogljivosti.

TOMAŽ, SREČNO NA EKSTREMNI EXTRAPLOMIX!

Tone Železnik in Uličarji


Claudia Schmid, nekdanja odlična atletinja, ki se je podala v svet ekstremnih ferat. Danes s svojimi opisi in ocenami sodeluje v priznanih gorniških revijah.
Foto Tomaž Oprešnik


 

 

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti