Nejc Kuhar: Za mano je prva tekma letošnjega svetovnega pokala, ki je bila v mali gorski državici Andorri.
V bistvu bi morali biti za mano dve tekmi, pa sem na koncu lahko kar zadovoljen z izkupičkom preteklega vikenda.
Na pot smo se prek letališča Treviso in Barcelone odpravili v četrtek in se zvečer nastanili v prijetnem aparthotelu v gorski vasici Arinsal. Petek je bil dan za ogled trase individualne tekme v prekrasnem vremenu in odličnih snežnih razmerah. Prvič letošnjo sezono sem fural pršič in kazalo je, da bo naslednji dan res odlična tekma, kot se za ta rang tekmovanja spodobi. Ob vseh virusih, ki so me obdajali v zadnjih dneh sem prišel v Andorro vesel, da sem ostal zdrav in odlično pripravljen na tekme.
V petek zvečer pa se je v nekaj minutah vse obrnilo navzdol. Nenadna slabost, bolečine po celem telesu, mrzlica, ki je trajala v noč in nato nekajkratno prepotenje, nespanje, skratka v sobotno jutro sem se zbudil povsem podrt. Kolegom sem lahko le zaželel dobro tekmo ter ostal v postelji. V tistem sem bil prepričan, da je tudi nedeljski vertical zame že izgubljen. Sobota je tako minila v poležavanju, a se je stanje tekom dneva hitro izboljševalo, tudi apetit za hrano je prišel popoldne in zvečer je bilo počutje že precej dobro. V bistvu bi rekel, da sem povsem ok, če ne bi bila za mano taka noč. Tako sem se v posteljo podal z upanjem, da vendarle nastopim na tekmi naslednji dan.
V nedeljo zjutraj sem se zbudil naspan in spočit, za mano je bila mirna noč in padla je odločitev, da se odpravim na štart. Kakšnih velikih pričakovanj sicer nisem imel, ker nisem vedel koliko moči mi je pobrala ta hitra viroza. Vseeno pa sem se odločil, da štartam na polno, brez razmišljanja o preteklem dnevu.
Na štartu je bilo prav prijetno vzdušje in zopet sem se spomnil kako je prijetno v tej turno smučarski družini sproščenih in pozitivnih tekmovalcev, pred štartom prijateljev, po poku pištole pa seveda borcev, ki se vsak zase bori za vsako sekundo in vsak meter. Tudi tokrat ni bilo nič drugače in po petih minutah tekme sem že obupaval, ker je bilo pred mano veliko tekmalcev, več kot sem upal da jih bo, okrog mene pa nihče ni popuščal. Na srečo me je to le še podžgalo in počasi sem začel pridobivati mesto za mestom in na treh četrinah ugotovil, da jih pred mano ni bilo več niti 10. Nazaj sem se v celotni tekmi ozrl samo enkrat, 5 metrov pred ciljem, saj sem ves čas čutil, da me zasleduje krdelo lačnih volkov, ki samo čakajo, da popustim za delček odstotka. V zadnjih 3 minutah tekme so mi moči nekoliko pošlje in v skupini 7. tekmovalcev od 9.-15. mesta, sem potegnil kratko ter končal na še vedno odličnem 15. mestu . Kaj bi bilo, če bi bilo itd, je sedaj nehvaležno govoriti. Dejstvo pa je, da sem z doseženim zelo zadovoljen, hkrati pa polno motiviran, da do svetovnega prvenstva konec februarja pripravljenost še stopnjujem in se poizkušam boriti za uvrstitev med najboljših 10.