Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Po Patagoniji

Delo - Romana Dobnikar Šeruga: ... V objemu ledenikov

Biseri južne Patagonije so Cerro Fitz Roy, Cerro Torre in ledenik Perito Moreno.

Ko se nad pusto patagonijsko ravnino na zahodu končno pokažejo prvi andski vrhovi, je to pravi praznik. Čisto prvi andski vrh na poti iz Buenos Airesa proti Zahodu je sicer vulkan Lanin, sledi očem prijetno domače alpsko območje Sedmih jezer (toda: zakaj nihče nikoli ne napiše, da je Bariloche kratko in malo grdo mesto?!?), a srce zares zaigra šele, ko se po dnevih neskončne vožnje pred nami končno pokaže jezero Viedma, za njim pa nezgrešljiva vrhova Cerro Torreja in Fitz Roya.

Vzpon ob vznožje Fitz Roya in Cerro Torreja je pač ena najbolj zaželenih slovenskih pohodniških poti. Ta sanjska dežela leži na meji s Čilom; pohodniške poti vodijo tudi čez mejo, a za veliko večino obiskovalcev je cilj mestece El Chalten, od koder vodijo pešpoti do hribov, v okolici pa tudi ne manjka plezalskih sten.

(Vse manj) Divji zahod

El Chalten je nastal šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja kot vojaška postojanka, s katero so Argentinci zakoličili dejstvo, da je ta košček sveta njihov, ne pa čilski. Napetosti med državama, ne prve in ne zadnje, so nato sčasoma na srečo popustile, El Chalten pa je našel novo, boljšo tržno nišo – turizem. Tisti, ki ga poznajo še iz njegovih pionirskih časov, objokujejo izgubo takratnega Divjega zahoda, toda v resnici je še zdaj daleč od tega, da bi postal prava turistična vroča točka. Hotelčki in restavracije se množijo kot gobe po dežju, pač v običajni neurejeni argentinski maniri, saj vsak lahko gradi tam in tako, kakor mu pade na pamet. Toda mestece je nekje na pol poti v sodobnost – interneta ni, je pa zato wi-fi, ima celo vegansko restavracijo, zato pa je v trgovini očitno zbrana najbolj uvela zelenjava iz vse države – in za prave turiste še zdaleč ni dobro poskrbljeno. Kar je tudi najbolj prav, saj so obiskovalci, domači in tuji, tiste vrste, ki vneto korakajo po glavni ulici dol in gor, obuti v pohodne čevlje in oblečeni v anorake, in jih zanima samo dvoje: ali je vreme primerno za hojo v hribih in kakšno hrano naj nabavijo v samopostrežni trgovini, da se bo najbolje obnesla za tridnevno zalogo.

Hribi nad mestecem so namreč le za askete. Čeprav vzponi (za po slovenskih hribih strenirane hodce) niso pretirani zahtevni, je treba računati na težek nahrbtnik. S seboj je treba nesti oblačila za mrzle noči, šotor, spalno vrečo, hrano in premično kuhinjo. V hribih namreč ni nobene koče, še zavetišča ne, ampak samo tri mesta, kjer je dovoljeno kampiranje. To je seveda zanesljiv recept za odganjanje turističnih množic.

Gora, ki se kadi

Brez prave opreme v gorah ni mogoče prenočiti. Toda noč ob vznožju Fitz Roya je obvezna, če želiš doživeti pod goro sončni vzhod, ki je skorajda prvi pogoj za to, da se vrh pokaže v vsej svoji veličini. Tako kot nešteta mesta, jezera in vrhovi v Argentini je ime sicer dobil po belem osvajalcu, v tem primeru po Robertu Fitzu Royu, poveljniku ladje Beagle, ki je leta 1834 vplul v reko Santa Cruz in kartiral dobršen del patagonijske obale. Njegovo pravo ime je Chalten, kar v jeziku Tevelčev pomeni gora, ki se kadi. Večino časa je ovita v oblake in za slovito fotografijo, ko se vrh, pokrit z večnim snegom, v vsej svoji veličini dviga nad kristalno čistim jezerom Lago de Tres, je treba res imeti neznansko srečo. Mi smo jo imeli.

Čeprav s 3504 metri nadmorske višine občutno zaostaja za, denimo, himalajskimi osemtisočaki, Cerro Fitz Roy velja za tehnično eno najzahtevnejših gora na svetu. Pot do vznožja na višini dva tisoč metrov pa ni pretežavna, če je le vreme kolikor toliko znosno. Že tako je gorniška sezona tu zelo kratka, od novembra do februarja, a tudi v tem času je treba računati na dež (občasno), nočne temperature pri ledišču (pogosto) in strupeno mrzel veter (vedno). Kljub razmeroma nizki nadmorski višini se čuti mrzel piš ledenikov. Parque Nacional los Glaciares, Nacionalni park ledenikov, kakor se imenuje v Argentini, tvori z ledeniškim kraljestvom na čilski strani meje Hielo Continental Sur, Patagonijski večni led, ki je s približno 17.000 kvadratnimi kilometri največje ledeniško območje na svetu zunaj severnega in južnega pola pa tudi tretji največji rezervoar pitne vode na svetu.

Ledeno mrzel veter in meglice, ki se neprestano vrtijo okoli vrha, so tudi večni spremljevalci Cerra Torreja. S 3102 metroma višine je še malce nižji od Fitz Roya – in še težje osvojljiv. Prvi vzpon je v plezalskih krogih postal kontroverzna zgodba, ki še do današnjega dne ni povsem razjasnjena. Leta 1959 sta se ga po severni strani lotila Italijan Cesare Maestri in Avstrijec Toni Egger, ki se je v viharju smrtno ponesrečil. Maestri je ob vrnitvi zatrdil, da mu je vzpon uspel, vendar tega ni mogel dokazati. Zato se je leta 1970 znova vrnil v Patagonijo in osvojil vrh. Toda kolegi plezalci spet niso bili povsem prepričani: najprej zato, ker si je Maestri pri vzponu pri vrtanju lukenj pomagal s 150-kilogramskim kompresorskim vrtalnikom, še zlasti pa zato, ker je dosegel samo vrh skale, ne pa tudi ledene »gobe«, ki jo pokriva. Po poti, ki sta jo domnevno uporabila leta 1959 Maestri in Egger, je šele leta 2005 uspelo skupini plezalcev. Med velikimi zmagovalci Cerro Torreja pa sta tudi slovenska alpinista Silvo Karo in Janez Jeglič: leta 1988 sta se vzpela nanj po južni steni.

V primerjavi s temi podvigi je seveda nekajurni vzpon do baze malenkost in tudi ledeni veter, ki ob sončnem vzhodu neusmiljeno zapiha prek ledeniškega jezera Laguna Torre, je laže prenesti ob misli, da si bomo že za kosilo lahko v Chaltenu privoščili pivo in slovito patagonijsko jagnjetino na žaru.

Od daleč ga je slišati

Preden ga vidiš, ga slišiš. Razleže se oglušujoča eksplozija, ki poveča srčni utrip, a videti ni ničesar. Hitimo proti razgledni točki in šele ob naslednjem velikem poku tudi vidimo, kaj se dogaja: z roba ledenika se je odkrušil velikanski kos snega in zgrmel v jezero s tako silo, da je zabobnelo daleč naokrog. Pri Peritu Morenu je najbolj impresivno ravno to, da se zdi kot živ: decembrsko popoldansko sonce mu očitno malo pomalo najeda telo, zato se ledena gmoti tali, rahljajo se vezi med velikanskimi snežnimi stebri, razpoke se večajo, jezerska voda pritiska od spodaj in tako ledenik ječi, stoka, hrope … Toda stalil se ne bo, že samo skrajni rob, ki ga obiskovalci opazujemo z varne razdalje na sprehajalnih mostovih, je debel več kot 60 metrov. Natančneje rečeno: toliko metrov ga štrli nad površino, led je debel 170 metrov. In v nasprotju z mnogimi drugimi ledeniki, ki se spričo podnebnih sprememb talijo z nevarno hitrostjo, je ta patagonijski ledeni lepotec »stabilen«, se strinja večina strokovnjakov. Še več, rečejo mu, da je »dinamičen«, saj vsak dan v povprečju napreduje za dva metra.

Led s svojo silno težo ves čas potiska ledenik čez Brazo Rico, južne roke jezera Argentino, in ga kot naravni jez ločuje od glavnine jezera. Voda zato neprestano narašča, tudi do 30 metrov v višino. Vse to silno vodovje vsakih nekaj let jez poruši in se izlije v Lago Argentino, ki je že tako ali tako največje jezero v državi, ob tem dogodku pa se gladina vode dramatično dvigne. Ker je to vizualni in zvočni dogodek brez primere, vsi seveda skrbno naštevajo zadnja leta, ko se je to zgodilo: 2004, 2006, 2008, 2012 … Marca lani. Na nov spektakel bo verjetno treba počakati nekaj let.

Skrivnost ledene modrine

Za vsak ledeniški fenomen, tudi če se zdi kot iz znanstvene fantastike, obstaja trezna, suhoparna znanstvena razlaga. Tudi za prečudovite modre odtenke, v katerih se lesketajo ledeni vrhovi v poznopopoldanskem soncu. Za modrino ledu je pač zaslužna ravno prava valovna dolžina, za bleščečo belino pa mehurčki zraka. Bolj ko je led kompakten, daljšo pot mora potovati svetloba, zato se led zdi bolj moder. Tam, kjer ni kompakten, pa zračni mehurčki vsrkavajo dolge valovne dolžine bele svetlobe, zato jo vidimo kot belo. In ko se ledenik zruši v vodo, odvrže tako imenovano ledeniško moko, v kateri je zdrobljeno skalovje. To daje vodi mlečno, sivkasto barvo. In če se prav ta prozaični sediment v jezeru ne poleže, razpršuje svetlobo sonca tako, da jezerska voda postane prečudovite turkizne, bledozelene ali azurne barve. 

  25.01.2017 18:00
Po Patagoniji: V objemu ledenikov


Delo/GL, 28.01.17: V Patagoniji
se najbolje počutijo gvanaki

Delo/G-L, 25.11.2014: Naravni spektakel
Patagonija, dežela večnega ledu

Delo/G-L, 01.09.2013: Ledena predstava
Obiskali smo ledenik Perito Moreno




Perito Moreno: za vsak ledeniški fenomen, tudi če se zdi kot iz znanstvene fantastike, obstaja suhoparna znanstvena razlaga. Foto: Zvone Šeruga


Jutranji pogled na vrh Fitz Roya je nagrada za mrzlo noč v šotoru. Foto: Zvone Šeruga


Pogled na Cerro Torre in Cerro Fitz Roy. Foto: Zvone Šeruga

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti