Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

V Patagoniji

Delo - Romana Dobnikar Šeruga: ... se najbolje počutijo gvanaki

Potovanje po Ruti 40, argentinski nacionalni cesti številka 40, je eden najbolj znanih road tripov na svetu.

Vsega je bil kriv Gauchito Gil. V trenutku, ko nam je sredi vožnje odpadlo zadnje desno avtomobilsko kolo, tega sicer še nismo vedeli. Bil je prvi dan vožnje in prvih petsto kilometrov poti iz Buenos Airesa nas je bolj zanimala orientacija po zemljevidu kot nenavadno dejstvo, da se vsake toliko ob cesti pojavijo rdeče hišice, podobne križancu med kapelico in pasjo uto.

Če bi bili bolj pozorni, bi si že vnaprej prebrali v vodniku – ne, ne v Lonely Planetu, ampak v Rough Guidu –, da so postavljene v čast enemu najbolj priljubljenih argentinskih ljudskih svetnikov Gauchitu Gilu, ki je med drugim tudi zaščitnik vseh voznikov.

Patagonski Robin Hood

Gauchito Gil je bil argentinski Robin Hood 19. stoletja. Vpoklicali so ga v vojsko, vendar se ni hotel boriti v državljanski vojni, zato je dezertiral in pobegnil v gore. Dokler ga niso ujeli in obesili, je jemal bogatim in dajal revnim ter čudodelno zdravil s svojimi rokami.

Zato se Argentinci pred dolgo potjo ustavijo ob cesti, da se priporočijo Gauchitu Gilu. Ne bogati, ki jih pred nesrečami tega sveta varujejo debela denarnica, vplivni prijatelji in življenjska zavarovanja, ampak reveži, ki se lahko zanašajo le na pomoč od zgoraj. Kot priprošnjo za pomoč ali v zahvalo za že storjena dobra dela mu gradijo kapelice in jih krasijo z rdečimi zastavicami. In ker možakar ni »pravi« svetnik, ampak samo navaden človek, ki pomaga ljudem v stiski, mu v dar položijo kakšno cigareto, steklenico vode, kokakolo, kos cenenega nakita, sveče, sladkarije, rezervni del avtomobila. Mi smo mu darovali – paradižnik. In res se nam po nesreči prvega dne vseh naslednjih 9000 kilometrov dolge poti po Argentini ni primerilo nič več slabega.

Prvega dne, brez zaščite plemenitega gavča, pa nas je rešila pampa. Ko smo šli desno s ceste, smo namreč zdrseli po gladki bankini in mehko pristali v gosti travi. Od tam nas je avtovleka peljala do bližnjega mesta, kjer je avtomehanik ob pogledu na vozilo na treh kolesih presenečeno zmajeval z glavo: »Kaj takšnega še nisem videl! To mora biti tovarniška napaka.«

»Made in Argentina?«

»Ne, ne,« se je zasmejal, »chevrolet classic [južnoameriška različica opla corse] delajo v Braziliji!«

In nas je s trdno privitimi štirimi kolesi poslal naprej na pot, najprej 1500 kilometrov proti zahodu, do Barilocheja, nato skoraj 3000 kilometrov navzdol, vse do slovitega ledenika Perito Moreno, od koder smo prečkali Patagonijo proti vzhodu in se ob atlantski obali začeli vračati proti izhodišču.

Argentinske razdalje so za slovenske pojme nepredstavljive. V osmi največji deželi na svetu, več kot stokrat večji od Slovenije, prevoziti nekaj sto kilometrov ni nič, voziti dva dni skupaj, da se vrneš z opravkov v Buenos Airesu domov, pa običajna praksa.

Pozor, nevaren desni ovinek!

Potovanje po Ruti 40, argentinski nacionalni cesti številka 40, ki pelje s severne meje z Bolivijo po njeni zahodni strani, vzdolž Andov, vse do skrajnega juga, meje s Čilom, je s 5000 kilometri dolžine poleg ameriške šestinšestdesetke, transkanadske ceste in avstralske Stuart Highway najbolj znan road trip na svetu. Začne se kot precej razdrapan makadam, osrednji del pa je v veliki meri asfaltirana dvopasovnica. Na severu se dvigne do 5000 metrov nadmorske višine, sicer pa prečka 18 velikih rek, 27 andskih prelazov in pelje skozi 20 narodnih parkov.

In v osrednjem, patagonskem delu je gotova ena najbolj dolgočasnih cest na svetu. Mesteca so posejana tako na redko, da je treba ves čas paziti, kje bo naslednja bencinska črpalka, kje je kakšen comedor, preprosta restavracija, kjer strežejo kosilo, kje je naslednji hotel ali kamping, v kateri pekarni bo mogoče zjutraj kupiti kruh ... Estancie, veleposestva, so umaknjena daleč proč od glavne ceste, da zlepa ni videti gavča na konju, ki zganja živino na kup – resnici na ljubo se večinoma vozijo v džipih – cesta pa je včasih tako ravna, da se pred ovinkom začnejo pojavljati svarilni prometni znaki: pozor, nevaren ovinek ...

Kaj sploh je Patagonija? Kje je Patagonija? Gre za ves južni del Argentine in del Čila, nekateri geografi pa zraven štejejo tudi Ognjeno zemljo. Ko pravimo Patagonija, imamo v mislih tudi Ande, Argentinci jim pravijo cordillera, v resnici pa so svet zase. Kakorkoli že, po površini je je za več kot milijon kilometrov (toliko, kot sta veliki Španija in Francija skupaj), v njej pa živi manj kot dva milijona ljudi. Od tega jih večina živi v mestih, preostala prostranstva so rezervirana za živalski svet. In spet, kakšna zmota: v patagonskih pampah se ne pasejo velikanske črede slovitega argentinskega goveda. Območje pamp, plodnih travnih prostranstev, se razteza severno od Patagonije, pa še tam so jih zamenjali urejeni pašniki in velikanske njive, saj je osrednje območje Argentine, provinca Buenos Aires, žitnica in klavnica celotne države.

Veliki nič

Patagonija pa je ena sama stepa, velikanska ravna planota, polpuščavska, skoraj nerodovitna s skromno travo in najtrdoživejšim grmičevjem, kjer se najbolje počutijo gvanaki, divji predniki lam in alpak, družbo pa jim delajo choike, to so nanduji oziroma južnoameriška različica nojev, pa lisice in pume. V tem skromnem okolju lahko preživijo ovce – in patagonska ovčetina je najboljša na svetu. Eno bolj neortodoksnih mnenj v debati o tem, kaj je res prava Patagonija, je, da je povsod tam, kjer se dobi patagonska ovčetina ...

»Ko stojiš sredi ene teh puščavskih planot in se razgleduješ v notranjost, oko ponavadi naleti na rob nove planote, višje, toda enako ravne in opustele; in v vsako smer je horizont enako nerazločljiv od trepetajočega privida, ki se dviga z razbeljene površine.« Tako je svoje prve vtise strnil Charles Darwin, ko je 23. decembra 1833 na potovanju z ladjo Beagle pristal v Patagoniji, kjer je pozneje prišel do nekaterih ključnih ugotovitev o nastanku vrst.

In natanko tako je v Patagoniji še danes. Pogosto vsenaokoli, kamor seže oko, ni ničesar, ne ene same hiše ne vozila. Cesto številka 40 na zahodni strani in cesto številka 3 na vzhodni povezuje nekaj manjših cest, večinoma makadamskih. Tam je vsako vozilo, ki pride naproti, vsak gvanako, ki skoči čez ograjo ob cesti, in vsak ovinek, ki ga je že od daleč videti, dogodek dneva.

Zato pa neprestano piha, zlasti poleti. In to tako zelo, da ptiči letijo vzvratno, drevesa pa rastejo poševno. Po praznih planjavah se podijo vrtincu prahu, ki mašijo nos in dražijo oči. Orkanski sunki vetra lahko pahnejo avto s ceste in podrejo še tako trden šotor.

Da, Patagonija je za ljubitelje praznih, vetrovnih širjav, neskončnega neba in samote.

Ostali so le odtisi dlani

Na žalost na hitrem potovanju skozi Patagonijo ni nikjer videti tako ekscentričnih Patagonijcev, kot jih je srečal Bruce Chatwin na svojem kultnem štirimesečnem pohajkovanju in srečanja nato popisal v knjigi V Patagoniji. »Ker je pokrajina tako uniformna, prav tako zaposlitev (ovčereja), bi bilo pričakovati, da bodo tudi ljudje temu primerno dolgočasni,« je pisal svoji ženi Elizabeth. »Toda pel sem v velščini v oddaljeni kapeli na božični dan, jedel limonine tortice s starim Škotom, ki nikoli ni bil na Škotskem, ampak si je naredil svoje lastne dude in k večerji nosi kilt. Prebival sem pri nekdanji švicarski divi, ki se je poročila s švedskim tovornjakarjem in ki je svojo hišo okrasila s fresko Ženevskega jezera ...«

In še zlasti je presenetljivo, kako popolnoma so s tega konca sveta izbrisani nekdanji prebivalci. Če ne bi že v Buenos Airesu v antropološkem muzeju nekaj malega izvedeli o usodi Indijancev Tevelče (v španščini Tehuelche), bi si skoraj lahko mislili, da so Evropejci prišli v prazno deželo. A ravno po Tevelčih je Patagonija (najverjetneje) dobila ime. Bili so namreč precej veliki, res pa je, da niso imeli posebno velikih nog, kar bi upravičevalo ime Patagon, Velike noge. Edino gotovo zgodovinsko dejstvo je, da je septembra 1521, ko je Ferdinand Magellan na poti okoli sveta pristal v San Julianu in so pomorščaki s krova zagledali prvega Indijanca, ladijski kartograf Antonio Pigafetta na zemljevid zapisal Patagons.

Nomadsko ljudstvo Tevelčev je preživljalo zime v rečnih dolinah, kjer so bili zaščiteni pred mrazom, poleti pa so se selili po širokih, odprtih stepah, kjer so lovili gvanake – pred prihodom Evropejcev z loki in puščicami, nato pa so izumili bolas ali boleadoras, po katerih so pozneje zasloveli gavči: kamnite žoge v velikosti pomaranče so navezali na dolge kose vrvi, izdelane iz kit nojev ali gvanakov.

Kot se je zgodilo povsod drugod po svetu, so staroselci hitro postali v napoto belim priseljencem in njihovim apetitom po zemlji: v 19. stoletju, ko se je vse bolj splačalo rediti ovce zaradi visoke cene volne na svetovnih trgih, so jih večino že pregnali z njihovih tradicionalnih območij. In kolikor jih niso pokončali alkoholizem in uvožene bolezni, jih je general Roca v sedemdesetih letih devetnajstega stoletja pokončal v Osvojitvi puščave, kampanji genocida in etničnega čiščenja staroselcev.

Ostale so le sledi. Denimo odtisi natanko 829 rok in drugih poslikav, zlasti prizorov lova na gvanake, na stenah kanjona reke Pinturas. Najstarejše so iz leta 1100 pred našim štetjem, sledijo štiri zgodovinska obdobja, najnovejša iz časov zgodnje naselitve Tevelčev, iz približno 14. stoletja.

Šele v zadnjem času se potomci staroselcev spet bojujejo za zemljo svojih prednikov. Tudi z italijanskima magnatoma Lucio in Carlom Benettonom, ki sta z več kot 900.000 hektari zemlje največja posestnika v Patagoniji. Globalizacija je segla tudi do najbolj odmaknjenega koščka sveta na južni polobli.

Jutri "drugi del" >>> 

17.01.2017 20:00
V Patagoniji se najbolje počutijo gvanaki

 


Vsako vozilo, ki pride naproti, vsak gvanako, ki skoči čez ograjo ob cesti, in vsak ovinek, ki ga je že od daleč videti, je v Patagoniji dogodek dneva. Foto: Zvone Šeruga
 


Kanjon reke Pinturas, kjer so svoje odtise dlani pustili Tevelči. Foto: Zvone Šeruga
 


Obvezna postaja za vsakega voznika: kapelica, posvečena Gauchitu Gilu. Foto: Zvone Šeruga


Nomadsko ljudstvo Tevelčev so beli naseljenci iztrebili, ostale so le njihove naslikane dlani. Foto: Zvone Šeruga

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti