Primorske novice - Saša Dragoš: ... Mavri v njenem raju pod Kojco, o svetlih in temnejših plateh nevsakdanjega življenja

Z osemčlansko družino Mavri v njenem raju pod Kojco, o svetlih in temnejših plateh nevsakdanjega življenja
Mavrijevi držijo skupaj in z optimizmom prestopajo ovire

Prvo srečanje z družino Mavri pod plezalno steno v Laharnu pred slabim desetletjem se nam je močno vtisnilo v spomin. Mož in žena sta v nahrbtnikih nosila fantiča in v rokah vodila deklici. Slednji sta se prvi podali v steno pod budnim očesom staršev, ki sta pod skalo že našla varno zavetje fantičema. Izvedeli smo, da sta starša, Silvester domačin - Mavrijev iz bližnjih Žabž in Renata, Gorenjka, strastna alpinista. Tokratnemu obisku pri družini Mavri, razširjeni s še dvema dekličema, je botrovala ena od malih plezalk, sedaj že tretjegimnazijka Marjeta.

Na vrata velike, v osamo vzpetine nad zaselkom Žabže umaknjene hiše družine Mavri, smo potrkali v nedeljskem jutru. “Mi smo zelo zaposleni. Ob nedeljah si, če se le da, vzamemo čas samo za sebe, a če pridete ob osmi uri, bo ravno prav,” je povabila mama Renata. Kakopak potem, ko se je z družino posvetovala, ali je prav, da svoj vsakdan delijo z bralci. Mavrijevi, kot so nas opozorili njihovi znanci, vse odločitve sprejemajo skupaj. Ko jih uskladijo, dajo od sebe vse, da jih uresničijo.

Družino smo zaradi zamude zmotili pri zajtrku. Opojno je dišalo po domačih dobrotah. Renata jih je dopolnila s pravkar pečenim jabolčnim zavitkom. Pristopila je simpatična, zala deklica, podala roko v pozdrav in se predstavila kot Zala. Šteje tri leta. Okrog nje se je nabral šopek bratov in sester. "Najstarejše - Martine ni doma. Dela kot varuška v Manchestru,” sta roki podala še oče Silvester in mama Renata. Skupaj z otroki sta razkazala prostorno, toplo urejeno hišo, ki si jo delijo z družino Silvestrovega brata.

"Dobro se sušijo. Eno milo vam moram podariti,” je Renata v spodnji kuhinji potipala enega v vrsti dišečih mil, ki jih je večer prej vlila v modele različnih prazničnih oblik. Za bivanje so si nedavno uredili drugo nadstropje hiše, da imajo v prvem dovolj prostora za delavnice in otroške igralnice. Sami postorijo in izdelajo vse, kar lahko.

Morda Marjeto poznate tudi vi?

Malce smo preskočili. Prav je, da nekaj povemo o Žabžah, saj za zaselek bržčas še niste slišali. Če zapišemo, da si v cerkljanskem hribovju pod Kojco, prek redko poseljene skupnosti Bukovo, podaja roko z Zakojco, pa se boste spomnili, da so tod domovali pastirci, pestrne in še številni junaki knjig najbolj znamenitega rojaka, pisatelja Franceta Bevka.

Stoletje pozneje v teh odmaknjenih cerkljanskih vaseh še vedno domujejo marljivi ljudje. Mnogi, ki ob službah in kmetovanju stikajo dan z nočjo, radi vrtijo tudi peresa. Mavrijeva drugorojenka Marjeta je z njimi, pravzaprav z računalnikom, spretna, odkar je osvojila abecedo. Pobližje smo jo spoznali pred tremi leti, ko smo prebrali njeno zajetno spletno knjigo Umišljeni svetovi.

Z navdušenjem! Pa ne zato, ker ni ravno običajno, da bi trinajstletnice objavljale več kot 400 strani obsegajoče, dobro berljive povesti. Pač pa zato, ker je pogumnih domišljijskih prepletov polna zgodba zrelo pripovedovala o boju dobrega in zla. Predvsem pa o tem, kako zelo se je v prid dobremu potrebno potruditi.

Vsebine ne bomo razkrivali, saj jo oziroma avtorico Marjeto morda poznate. Če ste, seveda, knjigo, ki je minulo jesen izšla v dobri klasični papirnati različici, prebrali. Tokrat nosi ime po glavni junakinji Rdeča. Če je še niste vzeli v roki, vam to priporočamo. Zabavali se boste in verjetno premišljevali o odgovornosti, ki jo mora vsak človek uresničevati skozi življenje. Zaupamo vam le še to, da smo v Rdeči prepoznali Marjeto.

Sama s tem sicer ni soglašala. Zanimanje ob pogovoru o prvotni različici knjige pa je vzbudila s pripovedjo o bralnih večerih, ki združujejo vseh osem družinskih članov sočasno s pogovori o vrednotah, ki jih ni prav le poznati, pač pa udejanjati. Pa tudi s svojo jasno začrtano življenjsko potjo. Pri rosnih 13 letih je bila odločena, da bo postala zdravnica. Da torej nikakor ne razmišlja o pisateljevanju.

Ob družini še 80 nog vsemogočih živali

Dobrodušno glasen lajav pozdrav nam je med igro z vetrom in meglami, ki so se podile okrog njegovega domka, najprej namenil družinski prijatelj, zlati prinašalec Blisk. Napis pred vhodom: “Tu živimo Silvester, Renata, Martina, Marjeta, Luka, Timotej, Lana EliSabeth in Zala. Držimo skupaj!" nam je potrdil, da trkamo na iskana vrata. Sproščena, zgovorna družina za njimi pa nas je nemudoma povedla v širno, tu in tam tudi razburkano morje družinskih zgodb.

“Veliko nas je in dobro nam je. Ker se imamo radi, se podpiramo in resnično držimo skupaj. Z nami živi še množica živali. Ravno smo sešteli njihovih 80 nog," se je nasmehnila Renata.

“K nogam kobile, krav, rac, gosi, koz ... smo šteli tudi štiri želvine noge,” je dodal enajstletni Timotej. “Nog pajkov pa nismo prišteli,” so se skupaj z mamo zasmejali vsi.

Mavrijevi, Silvester v Hidrii zaposlen strojni inženir, Renata - magistra in skorajšnja doktorica geografije ter potomci, niso klasični kmetovalci. Čeprav imajo vzorno razdeljene obveznosti, ki jih zahtevajo skrb za živali, delo v hiši in na vrtovih, kaže, da tudi ne bodo. Le Silvester izhaja iz velike žabške kmetije. Na njej je, z garaškima staršema ter sedmimi brati in sestrami, moral in v rosnih deških letih tudi znal poprijeti za vsa dela.

“Ker živimo v vaškem, prvinsko kmetijskem okolju, se mi zdi najbolj naravno otroke zaposliti z deli v naravi. Z vsemi, ki vanjo sodijo. Jih naučiti z naravo živeti in pri tem uživati. Mislim, da nam je to uspelo. Šolske obveznosti so prva odgovornost otrok in kot tako jo sprejemajo. Podpirava njihove interese in različne obšolske dejavnosti, ki se v dolini običajno končajo do odhoda zadnjega avtobusa. Vsi pa vedo, kaj morajo v hiši in okrog nje narediti,” je razložil Silvester.

Kobilo Megi sta v dar dobili Martina in Marjeta. Ker je prva začasna vzgojiteljica pri indijski družini v Manchestru in je Marjeta dijakinja škofijske gimnazije v Ljubljani, za živalsko carstvo skrbita brata in sestri. Tudi Zala zna nakrmiti živali, jim doliti vode in se poigrati z njimi. "Z našo pomočjo. Luka je pri skrbi za naše živali glavni,” je povedala tretješolka Lana EliSabeth. Luka je dijak prvega letnika gimnazije v Idriji. “Rad bi šel po očetovih stopinjah in študiral strojništvo,” tudi Luka že dobro ve, kaj bi v življenju rad delal. Mlajši komajda kaj zaostajajo. Se torej učijo drug od drugega in starša z njimi nimata prav nobenih problemov?

"To bi bilo pa prelepo. Vse mogoče se nam dogaja. Ravno danes Luko peljeva na inštrukcije, ker se mu zatika pri angleščini. Martina je v Angliji, ker si je vzela leto dni predaha med šolanjem, a se mora preživeti sama. Res pa je, da vsi otroci vedo, kaj je njihova odgovornost, in da morajo zadano uresničiti. Tudi meni so v veliko pomoč. Osemletna Lana EliSabeth zna tako dobro varovati triletno Zalo, kot nihče drug. Povsem ji zaupam,” je povedala mama Renata.

Iz Kranja v hrib in v iskanje zaposlitve

Ob sožitju velike družine je Renata magistrirala. Skoraj bo na Filozofski fakulteti zagovarjala doktorsko nalogo. Temo je kakopak našla v naravi, v trajnostnem razvoju rekreacije na zavarovanih območjih.

Bolj kot doktorskega naslova si Renata želi zaposlitve. Kakršnekoli. Nedavno je izgubila redno predavateljsko mesto v Biotehniškem centru v Strahinju pri Naklem. No, občasno honorarno delo v njem še ima in prav takšno na Visoki šoli za trajnostni turizem. Predava z velikim veseljem. Sočasno pa tudi zato, ker ena plača ne zadošča za pet šolajočih otrok. Kakopak so sešteli, da jih je septembrski vstop otrok v šole stal več kot tisoč evrov. Takim (in podobnim) stroškom so z vso svojo širno iznajdljivostjo in marljivostjo le stežka kos.

Ko je v plezalnih stenah med Silvestrom in Renato preskočila iskra in se je utrjevala na duhovnih vajah znamenitega župnika Vinka Kobala, sta si družinsko gnezdo ustvarila na njenem domu na Orehku pri Kranju. Rodili sta se deklici in s širitvijo družine tudi odločitev za selitev v Silvestrove rodne Žabže. Renata je za seboj pustila dobro plačano službo za nedoločen čas.

“Odločitev ni bila težka. Rojevali so se otroci in v Žabžah so naša širna prostranstva. Oba sva človeka narave in nič ni lepšega kot to, da lahko otroci rastejo v tem neokrnjenem okolju. To cenijo in ni jim težko, podobno kot ni možu, zarana začenjati dni s potjo v šole in službo," je pripovedovala Renata.

Več časa kot njim bližnji domači kraji med Cerknim in Idrijo - Renati vzame vožnja v Strahinj. “Vanj sem se vozila zadnjih osem let, tri leta skoraj vsak dan. Tri ure v obe smeri! To pomeni tri ure izgubljenega časa, ko bi lahko delala in zrla v rezultate. To, žal, vedo tudi delodajalci. Tega, da v teh krajih ne bom uspela dobiti službe, pa ob selitvi iz Kranja v Žabže resnično nisem pričakovala," je povedala.

Odločno je zavrnila naše vrtanje, ali to pušča v njej grenkobo in stres, ali se je delodajalci morda ne bojijo, ker je mama šestih otrok ... “Razmišljam pozitivno in ne obupujem. Dobro se zavedam, kaj vse mi daje velika, povezana družina. V vse, kar imamo, smo vložili mnogo truda. To mi ni težko in zmorem. Zato sem prepričana, da bom dobila še boljšo službo in bliže domu. Še več. Upam, da bo to služba, ki bo meni v veselje, delodajalcu v korist in družini v blagostanje,” je optimistična Renata.

Prisegajo na hribe, na svojo vas

Pozitivna naravnanost je življenjski moto več rodov družine. Da se Luka zgleduje po očetu in, skupaj z bratom in sestrami, tudi po mami, ne čudi. Ob trenutno eni stalni plači znata vsak evro obrniti trikrat. Predvsem pa znata dodati vse tisto, kar se ne meri v evrih, da imajo polno, pravzaprav bogato mladost. Podoben zgled sta imela Renata in Silvester v svojih starših.

“Moja oči in mama ter tašča nam veliko pomagajo. Prezgodaj umrli Silvestrov oče je s pomočjo fantov zgradil tudi hišo, v kateri živimo in rastemo. Tudi mi smo se pravkar lotili gradnje nove hiše. Kot vidite, imamo doma kar veliko mehanizacije in obilo parov delovnih rok. Kopača je, denimo, Silvester našel na odpadu kot kup starega železa in ga obnovil. Sedaj, podobno kot še mnogi stroji in naprave, lajša naše delo," je bila na moža ponosna Renata.

Nova hiša je, med drugim, razlog za celodnevno, izjemoma tudi nedeljsko delo družine. Ker imajo otroci odmaknjene Žabže radi, se ni bati, da bo hiša ostala prazna. “Morda pa se bomo vanjo preselili kar vsi in v sedanji, ali pa obratno, začeli s kakšno novo dejavnostjo. Idej nam ne manjka," je razmišljala Renata.

Marjeto, ki ne zamudi nobenega vikenda za povratek iz šole domov, smo vprašali, ali je vsaj v teh prazničnih dneh ne pritegne prednovoletno vzdušje v prestolnici. “V Ljubljani sem zato, da se učim. Moja družina pa je v Žabžah," je bila kratka.

Vprašanja, s katerimi smo jo, sočasno s čestitkami ob natisu knjige, zasuli, so ji bila nekoliko nadležna. Je na knjigo ponosna? Ali še kaj piše? “Knjige sem se razveselila. Je zelo lepa, saj so se v Založbi Bogataj zelo potrudili. V glavi imam še dve nadaljevanji Rdeče, saj sem si jo zamislila kot trilogijo. A ne vem... Vem, da se želim vpisati na medicinsko fakulteto. Zato se na to že sedaj pripravljam," je Marjeta dala vedeti, da pred tremi leti o privrženosti medicini ni govorila kar tja v en dan.

Torej tudi za branje zmanjkuje časa? "Redno beremo v okviru družine. Največkrat Sveto pismo. Tudi sama berem, a ne več poletne literature, ki sem jo v otroštvu. Prebiram angleško literaturo, ker vem, da mi bo to koristilo pri študiju," je bila odločna.

Adrenalin ja, ampak z odgovornostjo!

“Jaz pa rišem in barvam,” je triletna Zala pokazala na svoje delo, ki je krasilo kuhinjsko steno. “Jaz pa raje pišem kot računam. Podobno, kot se je Marjeta, se učim igranja na citre in obiskujem čipkarsko šolo. Plezam in imam rada šport," je dodala osemletna Lana EliSabeth in nam naročila, da ne smemo izpustiti nobenega od njenih imen.

Športnik je, ko odloži obveznosti, tudi enajstletni Timotej. Za nekaj minut se je izmuznil iz hiše in se ves rdeč v lica vrnil med nas. “S prijateljem sva morala popraviti skakalnico. Želimo si, da bi čim prej zapadel sneg, da bomo lahko skakali," je navdušeno pripovedoval. “Tudi jaz sem že skočila in bom še!” je pristavila Lana EliSabeth. “Okrog hiše imamo odlične pogoje za šport in fantje so skakalnico sredi hriba izdelali sami. Podobno so tudi v Silvestrovem otroštvu otrokom omogočili smučanje ob doma izdelani vlečnici. Vaški otroci jo še vedno uporabljajo," je bila skupaj z njimi vesela Renata.

Sama in mož sta mladost zapisala alpinizmu. Pravzaprav ju še vedno vleče v ostenja gora. Ker imata obilo izkušenj, ju ne skrbi, ko jima vanje sledijo vsi otroci. V gorstvih med Andi in Himalajo ima najdaljšo, spoštovanja vredno kilometrino Silvester. Dolgo je že alpinist in član Gorske reševalne službe Tolmin. Bil je sopobudnik in sodelavec pri urejanju danes slovitega plezalnega vrtca Lutne skale v Laharnu. Prav tistega, v katerem smo še ne polnoštevilno družino Mavri spoznali.

“Moje plezanje po svetovnih gorstvih sodi v čas pred otroki. Sedaj zanj ni več časa. Ko pa si ga z Renato že privoščiva, to delava skupaj z otroki. Alpinizem je družinska dediščina. Zavedava se, da je to odlična popotnica v življenje. To je rdeča nit, s katero sva se najbolje približala otrokom. Plezamo varno in se v stene odpravljamo z vso odgovornostjo, ki jo gore zahtevajo. Z vsem potrebnim znanjem in zavarovanjem, da lahko strah pustimo pod gorami," je povedal Silvester.

Družinsko branje in zabavna potovanja

Pa sta veliko družino načrtovala? “Jaz sem pred poroko mislila, da bova več plezala in potovala. Imam starejšega brata, s katerim sva zelo povezana. Silvester pa je doma iz velike družine. Sedaj sem neizmerno hvaležna za prav tako veliko lastno družino. Hvaležna sem za bogate izkušnje, znanje, povezanost, ki sva jih z otroki pridobila. Tudi za trdo delo, ki ga je vse to zahtevalo. Pa ne mislite, da smo prikrajšani za zabavo, zlasti za potovanja, ki nas od nekdaj privlačijo. Res pa je, da to počnemo na drugačen, svojstveno skromen način. Da je vse skupaj bolj zabavno, pa vzamemo s sabo še kakšnega otroka, prijatelja naših otrok," je povedala Renata.

Tako se je tudi Marjetina knjiga porodila v plezalnih stenah pod mogočno grško samostansko Meteoro. Pravzaprav sta se porodili kar dve knjigi. Svojo je tam zasnovala tudi njena prijateljica Tinkara, ki je odšla z Mavrijevimi na to plezalno pot. V teh dneh pa se večji del družine veseli skorajšnje poti v London in obiska pri hčeri oziroma sestri Martini.

“Za 60 evrov na osebo za tri dni, skupaj z letalskim prevozom in prenočiščem, gremo na obisk štirje. Le Zala in Luka bosta doma 'varovala' očeta. Tako je to: pravočasna rezervacija cenejših letalskih kart in skromno bivališče pa nekako zmoremo," je razkrila Renata.

Kombi in še nekaj vozil pred hišo, prostor za šotore na njegovi strehi, doma obnovljen čoln - pasara so razkrili del njihove iznajdljivosti. “V naravi smo doma, zato šotorimo. Ker imajo stari starši manjšo parcelo ob morju, smo v bližnji zaliv lahko pripeljali tudi naš čoln. Vedno se znajdemo. Le pri nakupu in servisu avtomobilov nam pomagajo moji starši," se je smejala Renata.

Odveč je zapisati, da so zabavni tudi družinski večeri. Obvezno branje Svetega pisma in pogovori o vrednotah so v veselje vsem. "Zavedamo se pomena branja. Po pravici pa moram povedati, da nam tudi zanj vse bolj zmanjkuje časa. Ob večerih pa se redno usedemo k prebiranju Svetega pisma iti se o vsakem poglavju pogovorimo. Pa ne zato, ker bi želeli biti najboljši poznavalci Biblije, pač pa zato, ker so njeni nauki za življenje zelo pomembni," je prepričan Silvester.

Je raj na zemlji v Žabžah?

To jutro, ko je ledeno brilo okrog hiše, so se otroci vendarle nekoliko nejevoljno spogledali, ko smo jih prosili, naj nam pokažejo še domovanja živali, skakalnico in gradbišče nove hiše. "Kaj smo sklenili na sinočnjem pogovoru po prebiranju Svetega pisma? Da bomo vedno naravnani pozitivno!" je Silvester spodbudil oblačenje bund in kap.

Kojco je ravno zakrila koprena megle, a ne tudi veselja živali, ko so se jim približali mladi skrbniki. Megi je zarezgetala, krave so mukale, tudi gosi, race in kozel so se oglasili v pozdrav. “Tu manjka vode," je mimogrede pripomnil Silvester in Luka je prikimal: “Takoj bom uredil!"

Živalim so lesene domove onkraj pravljičnega gozdiča izdelali sami. Streljaj stran so zastavili novo hišo in gradbišče napolnili s stroji, ki jih je izdelal ali vsaj obnovil Silvester. Med njima je bila urejena skakalnica. Ravno prav velika za žabško mladež, katere ponosni sad je.

Megle so razkrile Kojco, Bukovo in Žabže pod njim. "Tista kmetija z novo rdečo streho je Silvestrov dom," je v dolino pokazala Renata.

Naposled so nas pozdravili še sončni žarki in opozorili, da je čas, da družino Mavri prepustimo njenemu raju.

SAŠA DRAGOŠ