Silvo Baznik: Dolga in slikovita cesta naju je pripeljala na 
Petrovo Brdo, izhodišče ture na Porezen.
Parkirava pri planinskem domu in stopiva po cesti navkreber, s katere je lepo viden prelaz iz Selške doline v Baško grapo in idilične vasice pod pobočji bohinjskih gora. Slediva markirani poti, ki gre delno skozi gozd in delno po cesti, dokler ne prečiva makadamsko cesto, kjer so malce naprej postavljene miza in klopci s kovinskim krogom z zarisanimi smermi in imeni hribov, zaselkov in gora. Od tu greva preko lesenih stopnic zopet v strm gozd.
Slediva številnim markacijam in v senci in hladu jutra se vzpenjava v ovinkih, ne oziraje se na številne stezice in poti, ki prečijo ali se pridružijo markirani poti. Hodiva skozi bukov gozd, le sem ter tja je nekaj smrek. Prehiti naju planinec, ko prečiva pobočje Hoča in iz senčnega gozda stopiva na nekakšno sedelce med imenovanim vrhom in Pohoškim kupom. Tu naju obsije in razveseli sonce ter pogledi na številne vrhove južnobohinjskih gora z obsežnim visokogorskim masivom z očakom Julijcev v ozadju.
Stopim še na vrh sedelca, da uzrem Črni vrh in Blegoš v daljavi. Narediva kratek osvežilni odmor n nato nadaljujeva pot, ki obide neizrazit Pohoški kup in stopiva na glavni greben Porezna, od koder je lepo viden planinski dom in za njim vrh.
Stopiva mimo doma naprej in srečava prve poodnike, ki se že vračajo z vrha. Imava srečo, da pihlja le rahel vetrič in sije toplo sonce, ki naju greje, ko stopiva na sam vrh na višini 1630 metrov, kjer tik pod vrhom stoji lep spomenik padlim partizanom v spomin in opomin nam, ki uživamo sadove njihove borbe za domovino in ki sedaj lahko živimo v miru in govorimo svoj slovenski jezik.
V takšnem vremenu si je potrebno vzeti čas za užitke na vrhu, poglede na okolico, na številne gore, hribe in doline, ki jih prekriva lahla meglica in daje tisti čarobni pečat pokrajini pod vrhom, na katerem stojiva. In vzameva si čas, uživava dobrote iz nahrbtnika ter še z drugimi obiskovalci Porezna si ogledujeva lepoto naše domovine. Z malce domišljije je vidno za meglicami morje v daljavi, tako daleč seže pogled. Poleg bohinjskih gora in Julijcev so vidne Karavanke in Kamniško Savinjske Alpe, vrhovi Škofjeloškega pogorja in hriboviti svet z dolinami na jugozahodu. Lep dan, lepi razgledi in prijetni ljudje na vrhu, je potrebno še kaj več. A kot je običajno, lepote ni moč uživati v neskončnost. Potrebno se je posloviti po tokrat prijaznega Porezna in stopiti z njegovega vrha. Z vrha greva po vrhu grebena, se povzpneva na vrh Pohoškega kupa, od koder je tudi lep pogled in seveda z drugega zornega kota vidiva tudi nekaj drugih gora, ki so na Poreznu skrite našim pogledom. Z vrha greva po pomrznjenih travah po pobočju navzdol na prej omenjeno sedelce pod njim, kjer se nama pridružijo trije pohodniki in skupno nadaljujemo pot na strmo gozdnato pobočje Hoča. Ni stezice tako, da poiščemo primerno, a še vedno strmo pobočje, preko katerega se povzpnemo najprej na razgledeno točko pod vrhom in nato na sam travnati vrh, kjer se odpro zopet malce drugačni razgledi, predvsem je vidno še več gora zahodno od Triglava in seveda bližji so pogledi na Šavnik, Slatnik, Lajnar, Dravh in v nadaljevanju celotni greben Ratitovca z vasmi pod njegovim pobočjem. Vredno se je bilo povzpeti na Hoč.
Za spust izbereva nekoliko lažje pobočje, se vrneva na sedelce in greva zopet v gozd po markirani poti, kjer skrajšava nekatere ovinke, srečava pohodnice in odhitiva naprej v dolino. Le pokanje pomrznjene zemljine in šumenje suhega listja pod nogami spremlja najin sestop skozi gozd. Na Petrovem brdu pa, kot običajno po pohodu, pospraviva planinsko opremo in se odpeljeva proti domu.