Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Visoka peč

sreda, 7. december 2016, ob 05:28, Silvo Baznik, ogledov: 1499

Silvo Baznik: Večerna napoved za meglo v dolinah se je zjutraj razblinila v oblačnost po vsej domovini in zato šele jutranja zarja pokaže delček jasnine nad gorami, kar daje upanje na lep planinski doživljaj.

Zastoji na ljubljanski obvoznici in pred izvozom z avtoceste na poti v Kranjsko goro so botrovali, da šele malce pred deveto uro zjutraj parkiram pri Jasni, od koder se napotim za manjšim jezom levo ob Pišnici v gozd. Za vsak slučaj pobaram domačina glede poti in kot sem predvideval, stopam prav. Pot se vzpenja in vodi v serpentinah po strmem pobočju. Sledim oznakam za Vitranc in Ciprnik in višje zavijem desno ter prečim pobočje Vratnika, nadaljujem levo in se strmo vzpenjam pod skalnatimi strmimi stenami ter dosežem greben. Ves čas sem pozoren na pomrzjena tla in listje, ki prekriva morebitno zmrzal, ki bi lahko privedla do zdrsa. Strmina se nekoliko unese in pot gre levo pod greben in tik pred Mojčinem domom jih zagledam in oni mene. Gamsi. Hitro fotografiram in že jih ni. Umaknili so se v gozd, jaz pa na klopco, kjer naredim premor s prvim priboljškom.

Streha sosednje razpadajoče stavbe je tako kot zemljina in trave pomrzjena, a sonce prijetno greje, ko se odpravim naprej. Stopim mimo nekdanje zgornje postaje sedežnice in nadaljujem skozi gozd večkrat navzgor in navzdol do vrha Vitranca, kjer se pot zopet prevesi navzdol in zopet navzgor. Nekateri deli poti potekajo po severni strani grebena in tam sem posebno pazljiv, saj so tla pomrzjena in posuta z ivjem. Pot gre v pas ruševja, strmo se vzpenjam, tu je nekaj varoval, a jih ne uporabim pri vzponu. Tako stopim na razgledni vrh Ciprnika, kjer naredim kratek predah za okrepčilo iz nahrbtnika in seveda za fotografiranje.

Pod seboj vidim dolino Planico s skakalnicami, pred Ratečam je vidna velika vodna ledena površina na travnikih, okoli pa pogledi tavajo od Martuljške skupine gora, preko vrhov nad Veliko dnino in Krnico in gora nad Vršičem do gor nad dolino Tamarja in Planice. Enkratno, čeprav so severne stene v senci in sonce boža le vrhove in vzhodne stene gora. Pogled na uro me vzpodbudi, da zapustim vrh, se spustim po zahodnem pobočju Ciprnika na sedelce, kjer gre stezica strmo navzgor na neimenova vrh.

Tudi tu je lep razgled, a mika me iti naprej in grem zopet navzdol. Strmo je in previdno sestopim na naslednje sedlo in se povzpnem strmo navzgor po pomrzjeni zemlji in drobirju in končno po slabih treh urah ture stopim na vrh Visoke peči, ki je le za nekaj metrov višja od vrha Ciprnika. Tako, dosegel sem višinski cilj današnje ture in čas je za novi premor in okrepčilo. Fotoaparat pa kot običajno ne počiva. Sonce žal ni osvetlilo doline Tamarja, senca prevladuje in daje svojevrsten pečat razgledom. Slemenova špica počiva v vznožju Mojstrovk in Travnika. Sonce je doseglo Kotovo sedlo, ki ima nekaj snega, a ne dovolj za nemoteno vijuganje na smučeh. Nad sedlom se bohoti Jalovec z alpinistično smučarskim Ozebnikom pod svojim vzhodnim pobočjem. Še pogled na sončne Ponce in naprej na gore v sosednji Avstriji, pa na Karavanke in nazaj na prehojeno pot in naprej na Špik, Škrlatico, Razor, Prisojnik in seveda nižje ležeče gore kot so Kumlehi in Robičje. Poldne je in čas je za vrnitev. Kot že ves čas, previdno stopam navzdol, si sem ter tja pomagam z vejami ruševja, zastanem, da naredim še kakšno fotografijo, se povzpnem na predvrh, se spustim navzdol in nadaljujem navzgor ter se vrnem na Ciprnik. Tudi tokrat si vzamem čas za prelepe razglede in nato spust, vzpon, spust, vzpon. Hodim po grebenu Vitranca in se vrnem do Mojčine bajte. Tik pod njo pa zopet gamsi in tokrat jih je še več. Gledamo drug drugega in ko stopim bliže, se odpravijo nazaj v gozd, jaz pa na streho propadajoče zgradbe na fotografiranje okolice. Še zadnjič posežem v nahrbtnik po hrano in pijačo in se prepustim nekaj minut toplemu soncu. Čas je za odhod in nahrbtnik in palice romajo na svoje mesto in že korakam po jutranji poti navzdol. Ko dosežem nižje greben nad dolino in strugo Male Pišnice zastanem. Kako krasni pogledi na dolino in gore v ozadju, ko sončni žarki počasi zamirajo in ustvarjajo romantično vzdušje z igro sence in svetlobe. Kar ne morem odtrgati oči od te lepote, a treba je naprej. Malce nižje zopet ista pesem narave in občudovanje. Sonce je zašlo za gorami in v senci gozda se spustim na izhodišče ob reki Pišnici. Še nekaj korakov do ceste in parkirišča, kjer po točno šestih urah zaključim svoj pohod.

Odpeljem se v Kranjsko goro in po kratkem postanku nadaljujem vožnjo domov. Na poti občudujem spremembo barv na gorah, ko ogromno sonce zahaja in oznanja konec dneva. Z nočjo pridem domov in čez čas sedem za računalnik, urejam fotografije in pričenjam pisanje današnjega doživljaja.

eXTReMe Tracker