Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Janko Lapajne (1923-2016)


Janko Lapajne s svojimi "teniskami", s katerimi je prišel na marsikateri gorski vrh, tudi na Triglav.
Foto: MMC RTV SLO/Ksenja Tratnik


PV/G-L, 29.05.2008: Planinski portret - Janko Lapajne

G-L, 29.08.2009: Janko Lapajne praznuje 86 let








 
 

 

 

ponedeljek, 5. december 2016, ob 05:30, Franci Savenc, ogledov: 1140

Bohinjska legenda, častni predsednik PD Bohinjska Bistrica, je včeraj umrl star 93 let

Janko Lapajne je bil predsednik PD polnih trideset let, od leta 1969 do leta 1999 in za svoje dolgoletno plodno delo v planinski organizaciji je prejel več priznanj, leta 2003 dobil tudi zlato plaketo Občine Bohinj.
V gorah je preživel dobršen del svojega bogatega življenja, raziskovalni duh ga je poleti nemalokrat vodil tudi v tuje gore, tudi pozimi ni ravno miroval, saj so ga vabile zasnežene poljane: po gorah se je potepal s turnimi, po dolinah pa s tekaškimi smučmi.

RtvSlo, 19. september 2014:
Še pri 85 letih na Triglav po Slovenski,
     pri 86 pa po Nemški smeri

"Vsako obdobje je prineslo nekaj novega. Težko je reči, kdaj je bilo najlepše. Ko si mlad, je vse dobro, ko si pa star, lahko pa rečeš, klinc te gleda," pravi bohinjska legenda, 91-letni Janko Lapajne, častni predsednik PD Bohinjska Bistrica, ki si življenja brez hribov in gora ne zna predstavljati.

Njegovo življenje je zgodba, ki bi jo lahko brez težav prenesli na filmski trak, saj je doživel marsikaj. "Rojen sem bil pod Mussolinijem, preživel sem Aleksandra, Petra, Stalina, Hitlerja, Tita in doživel Slovenijo," pravi med pogovorom v topli kuhinji svojega doma v Polju.

Rodil se je kot prvi v družini s šestimi otroki. Najprej so nekaj let živeli na Vojskem, potem pa se preselili na bohinjski konec. Najprej je šel oče tesač, ki mu je sestrična tam uredila posel, potem pa je sledila še preostala družina. Očeta so kmalu izgubili, tako da je bila mama tista, ki je prevzela vajeti in otroke spravila h kruhu. V gore se je zaljubil že kot otrok. "Ko sem bil 7, 8 let star, sem bil vse poletje na Zadnjem Voglu, sva krave preganjala s prijateljem in drva na kup zlagala. Še doma so radi videli, da smo šli tja, ker je imel tam kmet za jesti, tako da je bila doma ena skrb manj. Kmetje so imeli posebno ureditev: če je imel kmet pet krav, je moral preskrbeti za pet dni hrane za vse krave, in tako so se vsi menjali."

Sicer ubornega, a srečnega otroštva se Lapajne z veseljem spominja, a ta spomin skali še vedno prisotna žalost ob spominu na smrt enega izmed prijateljev. "V Kalu, kot se reče, se je en fant spotaknil in padel čez pečino ter tam obležal."

Pred vojno se je učil za čebelarja pri svetovno priznanem čebelarju Janu Strgarju, začetek druge svetovne morije pa je bilo šolanja konec. "Po vojski me je Medex nagovarjal, da bi pregovoril Strgarja, da bi predal licenco, a ni hotel. Pozneje je sicer prišel k nam in sva se pogovarjala o tem, a takrat že ni bilo več možnost delovati zasebno, je bilo že vse podržavljeno. Čebela je bila takrat družbena lastnina," se spominja svoje nesojene čebelarske kariere.

Že med vojno, še preden so ga Nemci vpoklicali, je Lapajne skupaj še z nekaj fanti in dekleti iz vasi odšel na Koroško delat na kmetijo, da se je tako izognil mobilizaciji in delu v predoru. "Ni bilo obvezno, ampak je bilo prostovoljno. Nekateri smo šli zato, da smo se izognili vojski in konec koncev zato, ker je bilo tam dovolj hrane." Primerilo pa se je tudi tako, da je imel njegov gospodar kmetijo ob vznožju Grossglocknerja in tako je Janko še pred svojim 20 letom osvojil najvišji avstrijski vrh. In to ne le enkrat.

Gorenjsko so med drugo svetovno vojno zasedli Nemci. Sprva to na življenje Bohinjcev ni bistveno vplivalo, leta 1943 pa so vpoklicali številne fante, tudi Janka. "Vse skupaj so nas vpoklicali okoli 70.000, letnik 23 in 24 so šli večinoma v boj na rusko fronto, letnik 25 pa je odšel v Francijo. Te so potem poslali v Afriko, kjer je bila ustanovljena prekomorska brigada, potem pa so šli znova na kopno."

Na sveti večer (24. decembra) leta 1943 sta s kolegom prebegnila oziroma se predala Rusom, ki so ga, podobno kot druge nemške ujetnike, odpeljali v Rusijo, kjer je potem preživel naslednja tri leta. V veliko pomoč mu je bilo, da je znal govoriti tako rusko kot nemško. "Pri Rusih sem bil Ivan, pri Nemcih pa Hans." V Možajsku je delal na kolhozu. "Tam, kjer sem bil, je bilo 70 žensk in nekaj starejših moških. Mi ujetniki smo potem večino delali na poljih, ker je bila večina vasi požganih."

Na vprašanje, kako je preživel to obdobje ujetništva, Janko stvarno odgovarja. "Nič nisem mislil, samo živel sem in si prizadeval, da bi preživel. Najhuje je bilo v Leningradu, tam smo res trpeli."

Leta 1946 pa je sledila trimesečna pot domov, med drugim se je na meji med Rusijo in Romunijo spremenila širina železniških tirov, zato so okoli 1.200 Slovencev, ki so se vračali iz Rusije, tam vrgli z vlaka. "Ko sem potem prišel domov leta 1946, je imela mama doma v rokah moj mrliški list: padel 26. decembra 1943. Najprej sploh niso hoteli odpreti vrat, so se bali. Najhuje pa je bilo, da je bil takrat kruh na mizi. Sploh nisem videl domačih, samo v tisti kruh sem strmel," se spominja ganljive vrnitve domov.

Ko se je vrnil, je takoj poprijel za delo: najprej je delal na žagi, potem pa je znova oblekel vojaško uniformo, saj je moral odslužiti še vojaški rok v jugoslovanski armadi. "V nemški vojski sem bil samo devet mesecev in pol, tako da mi niso skrajšali roka. Če bi to želel, bi moral biti v nemški vojski 12 mesecev. Tako sem potem služil vojaški rok še v jugoslovanski vojski, in sicer sem bil v Mariboru," se spominja. Tam je skrbel za razne dogodke in konference, kar mu je ostalo v lepem spominu. "Klicali so me Švaba," pravi z nasmehom na ustih, a dodaja, da po vrnitvi ni imel večjih težav, da je bil nekoč nemški vojak. "Vedel sem, kako se moram obnašati, res nisem bil konfliktna oseba."

Ko se je njegovo življenje umirilo, se je zaposlil v kmetijski zadrugi, kjer je delal kot kontrolor mleka. Na vprašanje, ali so se ga kmetje kaj bali, je odvrnil, da nikakor ne. "Kje pa, smo bili kolegi. V Kranjski Gori so imeli laboratorij na centrifugo in včasih, sploh ko so bile smučarske tekme, sem bil ves teden tam. Tamkajšnji domačini so imeli tudi obmejno dovolilnico in so nam marsikaj prinesli iz Italije."

Od leta 1950 pa vse do upokojitve je potem delal v trgovini železnine v Bistrici. "Sem se moral javiti komiteju na Jesenicah in potem so me tam za službo vprašali. Iz Bohinjske Bele je bil gospod, ki me je zasliševal o kolhozu, želel je namreč izvedeti več o tem, ker sem to poznal iz Rusije. Sva šla v eno sobo in sem mu vse razložil, pa je potem rekel, da ne bomo šli v ta sistem. Ker je bil to hudič, vso zemljo bi bilo treba pobrati ljudem, potem pa bi morali skupaj delati. In tu to ni bilo mogoče," se spominja časa po vrnitvi.

V tem času je spoznal ženo in se znova posvetil svoji veliki ljubezni, goram. "Prvikrat smo šli v Dolomite s PD Matica, in sicer na Marmolado. Potem smo šli pa leta 1970, ko smo ustanovili planinsko društvo Bohinj, že sami. Leta 1950 je bilo že prvič ustanovljeno planinsko društvo v Bohinju, a sta oba predsednika potem umrla, jaz pa sem 20 let pozneje ponovno ustanovil oz. obnovil društvo."

Kot je pojasnil, so bili takrat v tesni navezi s predsednikom nacionalne planinske zveze Potočnikom, s katerim so bili dobri prijatelji, in osnovno šolo v Bistrici. "Upravitelj šole Firter je šel rad z nami, da se je izognil delu na kmetiji, in, kar je zelo pomembno, šola je imela kombi. Bilo nas je 7, 8, včasih, ko nas je bilo več, pa je šel še kakšen z osebnim avtomobilom."

Tako so gorski entuziasti odkrivali vrhove po Evropi in seveda doma. Za to jih je spodbudil tudi obisk olimpijskih iger v Sankt Moritzu leta 1948 in začeli so osvajati okoliške vrhove. "Šli smo tudi na Grossglockner in pozneje tudi na Mont Blanc, kjer nas je ujelo slabo vreme, tako da smo se štiri dni drenjali v bivaku. K sreči, da je imel en kolega, žal je že pokojni, pri sebi kompas, da smo potem sploh lahko prišli do žičnice, tako slaba je bila vidljivost," se spominja ene izmed prigod, ko je sam trpel zaradi sončarice.

Ob tem dodaja, da ga nikoli ni bilo strah, k sreči niso nikoli imeli velikih težav. "Zanimivo pa je, da sem dejansko najbolj nastradal na domači Podrti gori. Tam me je neslo in sem se s prstom ujel, in od takrat je mrtev," razlaga posledice svojih planinskih podvigov.

Kot pravi, so imele vaške ženice za planince vedno polno modrosti. "Le glejte, da boste vedno vsi nazaj prišli!" jim je vedno govorila ena. Kot pravi Janko, se je k sreči to res vedno zgodilo.

Žena ni nikoli negodovala

Na vprašanje, kako je njegove gorske podvige gledala žena, se Janko glasno zasmeji: "Nikoli ni bilo nobenega problema, pa sva že več kot 50 let skupaj!" Ob tem dodaja, da žena nikoli ni imela želje po počitnicah na morju, tako da tudi glede gora potem ni bilo težav. "Nikoli ni padla žal beseda zaradi tega. Ona ima svoje interese, jaz sem imel pa svoje," pove in doda, da je hojo v hribe vedno prilagodil delu na kmetiji. Prej je vse postoril, potem pa šel v gore.

Ko ga povprašam po njegovem najljubšem vrhu, malo pomisli, potem pa odgovori, da mu je bilo zelo lepo v okolici Cortine d'Ampezzo. Med njemu zelo domačimi vrhi je tudi najvišji slovenski vrh.

Še pri 85 letih je šel tja po Slovenski smeri, še leto pozneje pa po Nemški smeri. "Je šlo malo počasi, pa ne zaradi let, temveč zato, ker sem na vsakem koraku, ko sem nazaj pogledal, videl nekaj lepega. Ko prideš na en žleb levo od Triglava, imaš pogled na 300 metrov stene," pove z žarom pravega planinca.

40 ur od Vrat do Vrat

"Ko sem leta 2008 Slovensko smer naredil, je kolega z Bistrice rekel, da greva naslednje leto po Kratki Nemški smeri. 40 ur sva potrebovala od Vrat do Vrat," se spominja dogodivščin izpred petih oziroma šestih let. In kar je najbolj presenetljivo: na Triglav se je povzpel v navadnih telovadnih copatih.
Ko začnem zmajevati z glavo, da to pa ni ravno za zgled, se zasmeji in odgovori. "Saj imam planinske čevlje, ampak sem vedno v športnih copatih hodil na take ture. Vsak se je obul po svoje. Že takrat smo imeli "orenk" demokracijo," doda hudomušno.

Želje, da bi se povzpel na himalajske vršace, ni imel. "Ne, ni bilo denarja. Pa tam potrebuješ res organizatorja. In čas moraš imeti."

Tesno z ljubeznijo do gora je povezana tudi njegova ljubezen do smučanja: tako klasičnega kot turnega. "Ves čas smo turno smučali: Bloke, Črni vrh, Duplje. Na začetku nas je bilo celo tako veliko, da smo šli z avtobusom na Bloke," pove, medtem ko mi kaže množico medalj, ki jih je osvojil na številnih smučarskih tekmovanjih.

Še vedno ga vleče v hribe in že načrtuje, kako se bo povzpel na planino za Liscem, kjer se pasejo njegove štiri krave. "Zdaj oktobra bodo prišle krave v hlev, hrane zanje imamo dovolj, samo to ni dovolj, je treba skrbeti za živali vsak dan. Žena gre zjutraj v hlev, jaz pa popoldne. In imam še kokoši," veselo pove in potem se znova zasmeji, ko se spomni še ene izmed prigod iz preteklosti. "Enkrat sem zbolel zaradi pomanjkanja kalija, kakšne revice so bile takrat. Kako so bile vesele, ko sem se vrnil mednje."

Njegov vsakdan popestrijo tudi občasna druženja s planinsko druščino, ko se spominjajo takšnih in drugačnih prigod. "Se dobimo pri kolegu in malo popijemo, pa pojemo in se pomenimo," doda zadovoljen, ker mu zdravje še vedno zelo dobro služi. Še na mnoga leta, gospod Janko!

Ksenja Tratnik   

eXTReMe Tracker