Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Janče in Debni vrh

torek, 29. november 2016, ob 07:22, Silvo Baznik, ogledov: 1102

Silvo Baznik: Pogled na oblačno nebo in veter v krošnjah dreves sta me odvrnila od načrtovane gorske ture, a alternativa je vedno pri roki.

Dobro se oblečem, sedem na kolo in odkolesarim, a že po dveh kilometrih nataknem dodatne rokavice in preko glave poveznem podkapo. Prvi občutki, da ni tako hladno, so bili napačni. Na kolesu je hladneje od pričakovanega. Ponovno zavrtim pedala in že hitim mimo sotočja Ljubljanice in Save. Ko je za menoj osem kilometrov, sem v Lazah in po nadaljnih petih kilometrih se že vzpenjam v Zgornjo Jevnico. Tokrat grem po strmejši cesti, ki višje preide v makadam in ta v gozdu v skoraj blatno kopel. Na srečo je blatne ceste le slab kilometer in spet sem za kratko na asfaltu, ki višje preide v makadam, a na srečo ni toliko razmočen kot prejšnji.

Še nekaj kilometrov je potrebno prekolesariti in veter na odprtem poskrbi, da mi ni vroče, vožnja v zavetru gozda pa, da se ne ohladim. Sem ter tja veter prinese snežinko z neba, ki da vedeti, da zima ni več daleč. Tako premagujem klance in pripeljem na Janče. Na celotni poti nisem srečal nobenega kolesarja. Kakšnega posebnega razgleda zaradi oblačnosti ni, a ker veter ne pojenja, oblečem še anorak in že sem pripravljen za večkilometrski spust v dolino.

Sedem na kolo in se odpeljem po prazni cesti v dolino Besnice. Hitro gre navzdol in zaradi hladu moram zmanjšati brzino, da ohranim toploto telesa. Kmalu sem v dolini in v rahlem spustu prikolesarim v vas Besnico, kjer se ponovno podam v klanec in prispem na Pečarja, kjer zapeljem s ceste na kolovoz, ki me popelje v gozd. Skozi gozd gre večinoma navzgor, le sem ter tja je malce spusta. Prikolesarim na Debni vrh, kjer sončni žarki obsijejo stolp. Povzpnem se nanj, pogledam proti Krimu in Šmarni gori, ostalo hribovje in gore so nevidne, vidim le še mesti Ljubljano in Domžale in to je vse za danes.

Sestopim s stolpa in ob kolesu pričnem peš pot s hriba do ribnika. Enkrat sem že na kolesu prevozil z vrha do ribnika in tedaj sem moral več čas zavirati... Pot s hriba je erozija že močno načela in prav nobenega smisla nima vožnja na kolesu. Pospravim anorak in stopam korak za korakom navzdol. Srečam nekaj pohodnikov in že sem v vznožju hriba pri ribniku, ki počiva v miru in le voda brbota v igri vetra. S fotoaparatom v roki se sprehodim ob obali ribnika, nakar še enkrat stopim na kolo in se odpeljem proti domu, kjer se števec ustavi na dobrih petintridesetih kilometrih. Ni veliko, a bilo je dovolj vzponov in spustov in tri ure od mojega odhoda so minile kot bi trenil.

eXTReMe Tracker