Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Okoli Everesta zmago v žep

  27.11.2016


G-L, 17.11.: Slovenci imamo novo ekstremno športnico



Andi v Himalaji Foto: osebni arhiv



Z meniščki Foto: osebni arhiv



Nešportno oblečena Foto: Grega Kališnik

sreda, 30. november 2016, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 1418

NeDelo - Grega Kališnik: Andreja Sterle Podobnik je šla okrog najvišje gore na vsem svetu in v cilj prišla prva.

Everest Trail Race (ETR) je ena onih izjemnih vzdržljivostnih (visoko)gorskih tekaških preizkušenj. Več stvari je metaforičnih. Tekmovalci ne tečejo ves čas, ker je fizično nemogoče, in ne tečejo okoli Sagarmate, pač pa jo imajo na očeh. Letos so šestetapno torturo pod streho spravili šestič. Starotržanka jo je zaznala že ob premieri in je ni spustila iz misli. Načrtno se je na podeverestovje začela pripravljati lanskega novembra, tekmovala od letošnjega 10. do 15. Še to, nastop si je vnaprej, kar je malo tvegano, podarila za rojstni dan, praznuje tedaj, ko je nekoč SFRJ, Andreja Sterle Podobnik bo imela pojutrišnjem še natanko dolgo desetletje do pol stoletja.

»V osnovni šoli sem trenirala biatlon,« tam v najmrzlejših krajih pri nas, presedlala na skupinske vadbe, končala ekonomijo, športno je počela »vse, razen teka, tek sem sovražila«. Ampak sovraštvo se je na polovici pojutrišnjem preživetega spremenilo v ljubezen na prvi korak, ki še traja, ljubezen na milijon korakov. Tudi njen mož Tomaž je rekreativni tekač, 19-letni sin Nal je bil zelo dober kolesarski spustaš.

Vse teče

»Za tek porabiš najmanj časa z največ dobička, 20 let tečem in se ne naveličam.« Teče tako in drugače, okej, šprinterka ni, pač pa polmaratonka, maratonka, ultramaratonka, gorska tekačica, vsako leto gre na vsaj en večji maraton v tujini, Madrid, Barcelona, Rim, London, Beograd. »In vsako leto na ljubljanskega.« Letošnji je bil pet dni pred Andrejino potjo v Katmandu na ETR. Zato je previdno odtekla le desetko z 12-letno hčerko Tio. Pametno. No, potem pa še sama polmaraton.

Za ultra Andrejo »vreme ne obstaja in nikoli ne zbolim«. Pod Everestom »si ves čas moker, podnevi ti je vroče, ponoči te zebe«. Na šestetapni tekmi »imaš en komplet, v katerem tečeš, enega, v katerega se preoblečeš«. Tekaška oprava je mokra, umazana. Šerpe prenašajo le šotore, tekmovalci tečejo z rukzaki, v katerih je obvezna oprema: »Spalka do minus 15, bunda, goreteks ...« Šest dni v enih gatkah, spodnjicah, šest dni v enem, se izrazim tako, ker so morda med bralci otročaji, bustenhalterji. Obvezna je bila svetilka, toaletni papir, prva pomoč, dva litra vode, na višini je dehidracija še hujša. Tekaški copati je, pravi, nikdar ne ožulijo, tam so jo, ker so bile nogavice vse dni premočene.

»Zjutraj in zvečer smo imeli obed, med etapo tri postojanke,« kontrolne točke, okrepčevalnice. Z lešniki, datlji, salamo. »Štirinajst dni nisem videla pravega mesa. Ješ samo njihovo hrano.« Andreja ne uživa glutena, laktoze, »tam sem morala jesti vse«. Ne smeš kolebati na takem teku, »ful stvari si moraš v glavi poštimat, pa je«.

Pa marsikaj je za poštimat, da sploh v Nepal prideš. »Prvo leto sem si rekla, enkrat bom šla, ampak se je zdelo nemogoče.« Strah pred višino, natančneje, napori na ekstremni višini, denar, družina. Vsako leto je bil cilj bliže, lani si reče, za 40. rojstni dan si to podarim, mož se je sprijaznil, kaj bi tretjega. »Za letalo, prenočišče, hrano sem plačala 3200 evrov.«

Metri, ure

Tekmovalci so imeli zbirna meta v Barceloni, tja je šla Andreja, Madridu in Londonu. »Vsi se dobimo v Istanbulu in nato skupaj v Katmandu.«

Štart je bil v vasici Jiri Bazar, 1905 metrov nad morjem, cilj v Lukli z znamenitim letališčem, kjer vzletno-pristajalno stezo vzame prepad, 2860 metrov visoko. Najdaljša etapa je imela 37,5 dolžinskega kilometra, etape v povprečju 5000 višincev, skupaj okrog 30.000 višincev.« Višinski metri upoštevani gor in dol.

To ni bilo plezanje, pač pa težaven teren, ozke stezice, srečevanje z jaki, »nismo šli po trekinških poteh, turiste smo srečevali le zadnja dva dni«. Gneča je izjemna, tako trekerji kot alpinisti, Slovencev na pretek.

Na Everest Trail Race se je prijavila nekaj več kot petdeseterica, ducat žensk. Andreja je šla, »da bi prišla do cilja, ni bilo višjega namena«. Polovica nastopajočih je bilo poklicnih tekačev, prav vsi z ustreznimi izkušnjami. In nujno zahtevanimi zdravniškimi potrdili. Profesionalizem gor ali dol, gor in dol, »za etapo sem povprečno porabila štiri in pol do šest in pol, nekateri so tavali tudi po trinajst ur«. Po etapi pa v nešportna oblačila, »zavila sem se v folije, v spalko, v šotor, spali sva po dve skupaj«. Andreja zelo slabo, vse jo je bolelo.

Kljub temu da te v Himalaji lahko ta ali ona slabost, bolezen ustavi, Andreja si je neusodno gleženj zvila, ne nazadnje se kljub oznakam na razpotjih lahko zgubiš, »smo se počutili zelo varne«. Tudi helikopter je ropotajoče bedel na junaki in junakinjami. »Morali smo imeti kompas pa zemljevid s koordinatami.«

Favoritinja je bila 34-letna Britanka Jenny Hill, »samozavestna, s seboj je imela fotografa, novinarja«, Andreja je bila tam zgoraj popolnoma sama. »Dolžina trase me ni skrbela, presenetilo me je samo to, da gre ves čas tako hudo gor ali dol.« Prva etapa je bila najlažja, pa je bila večina kljub temu po njej izmučena. Srce ti nabija, nabija ti v glavi, najviše so pritekli na 4200 metrov, po treh etapah sta bili Andreja in Jenny, še prepričana o končnem uspehu, 13 sekund vsaksebi.

Po tretji, najtežji etapi se je v Andreji prelomilo. Prebudil se je tekmovalni duh. In Hillovi je stekla spred oči in na koncu Otočanko prekosila za tri ure. Zlasti super ji je šlo navzdol. Tekmovalni duh jo je tako nesel, da je zavonjala in slednjič, po približno 30 urah mučenja, okusila zmago. Za nagrado je prejela 1000 evrov in »50-odstotni popust za štartnino prihodnje leto«. Česar ne bo unovčila.

Bila je izjemna izkušnja, spoznanje, dokaz, »da je človek sposoben marsičesa, saj sem vedela, da sem fizično močna«, psihološko pa se je presenetila.

Pa saj je vse leto samo v hrib trenirala, vsak dan tri, štiri ure, največkrat na Slivnico, metle nisva omenila, kadar je bilo vreme, na Grintovec, Triglav, pa vadba za moč. Tako da je bila nedolgo pred tekmovanjem na meji pretreniranosti in šla kar strahoma na štart. Strah je bil votel. Pa saj so jim tudi tam kri vzeli, pred tekmo in po njej. Je stroka preverjala, kako se telo odziva na napore tako blizu vrhu sveta.

V Cerknici imata z možem firmo, ona savne in kozmetični salon, on orodjarno, v Starem trgu vodi funkcionalno vadbo. Zdaj po zmagi, domačini so jo sprejeli kot Črnjani Tino, bo malo počivala, »šli bomo na smučanje, malo miru si želim«.

V sebi nosi slast zmage, še močnejši pa je spomin na pokrajino, Himalajo, »šest dni nismo videli oblačka«, in še bolj na ljudi, ničesar nimajo, a so srečni, pa žar v otroških očeh, objemanje, pesem na ustih.

Andreja si je vrh Everesta ogledovala od spodaj, kot zaljubljenko v gore, po katerih redno hodi, jo bolj za šalo in manj zares vprašam, kaj pa na Everest. In me prikuje v sedež: »Zagotovo bom šla nanj, pa nihče mi ne bo rukzaka nosil.« Če imaš rukzak, ga nosi sam, je njen moto. Moto z zavedanjem, da je v njenem početju kanec egoizma, zatorej bo na naslednje, morda še veličastnejše darilo treba počakati okroglih deset let. Da se bo navezala z Abrahamom?

O Andrejinem počitku, v njenih krajih jo imajo za himalajsko princeso, še kanec. V Slovenijo se je vrnila na soboto. Dan pozneje pa počivala med tekom na 21 kilometrov v italijanski Palmanovi. Prijateljici v spodbudo. Zelo počasi, a nikakor zdolgočaseno.

Oznake: gorskiTek, HIM
eXTReMe Tracker