Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Ob Sandijevi 90-letnici

Sedemdeset let Sandija Blažine

Ob 80-letnici sta bila z ženo Danico kar v domačem okolju smo tedaj zapisali in tako je tudi danes, ob devetdeseti

Iz biografske zbirke Slovenskega planinskega mzueja

Blažina Danica, roj. Pajer (20. 2. 1928, Podnart na Gorenjskem) Alpinistka. Leta 1948 je postala članica PD Ljubljana. Sprva jo je zanimalo padalstvo, potem pa se je leta 1949 prijavila na ženski državni alpinistični tečaj in začela plezati. Plezala je z Radom Kočevarjem in celjskimi alpinisti Cirilom Debeljakom, Stanetom Veninškom in drugimi. Preplezala je več prvenstvenih zimskih vzponov v Julijcih in Kamniško-Savinjskih Alpah. Od leta 1950 dalje je bil njen stalni soplezalec Sandi Blažina. Skupaj sta plezala smeri V. in VI. težavnostne stopnje. Njun najtežji vzpon je bil leta 1950 po Čopovem stebru; Danica je bila v njem prva ženska po Pavli Jesihovi.

Blažina Sandi (29. 12. 1926, Trst) Alpinist, alpinistični inštruktor, gorski reševalec in vodnik, vzgojitelj mladih, vodja odprav in planinski organizator. Prve plezalne izkušnje je pridobival v Glinščici in Dolomitih. Resneje je začel plezati po drugi svetovni vojni (najprej AO Ljubljana-Matica, potem AOU/AAO).
Njegovi sovrstniki so bili alpinisti France Zupan, Rado Kočevar, Marjan Keršič - Belač. Leta 1948 je v navezi z Danetom Škerlom opravil drugo ponovitev Čopovega stebra. Poleg številnih zgodnjih ponovitev klasičnih smeri v domačih gorah je ponovil še Aschenbrennerjevo smer v Travniku, Comicijev raz v Jalovcu ...
Od leta 1950 je plezal z ženo Danico, smeri V. in VI. težavnostne stopnje. Kot prva mešana naveza sta preplezala Čopov steber (1950).
Vodil je dve akademski odpravi v Ande: Cordillero Real v Boliviji (1964) in v Cordillero Blanco v Peruju (1975) ter se udeležil odprave v Pamir (1967), na kateri se je povzpel na Pik Lenin.


Obalni AO Koper

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

četrtek, 29. december 2016, ob 05:30, Franci Savenc, ogledov: 1849

Neizprosni tok časa je tudi Sandija Blažino pripeljal do življenjskega jubileja, ob katerem želimo osvetliti nekaj drobcev iz kar obširnega obdobja slovenske gorniške in plezalske preteklosti,

... ki jo je s svojo markantno osebnostjo sooblikoval naš slavljenec.

Sandi je kot odlični in vsestranski alpinist ter pasionirani ljubitelj gora kar "sramotnega" porekla. (Ne zameri nam, dobri prijatelj, te oznake, sposodili smo si jo pri Mauricu Herzogu, ko je portretiral Gastona Rebuffata!) S Sandijevega okna namreč ni videti bleščečih gorskih vršacev, temveč valove Koprskega zaliva. Včasih pa vendarle, kadar je čisto vreme in kadar spodaj v Kopru preveč ne packajo, zažare v dalji nad modro gladino trume Dolomitov. Takrat se Sandiju zagotovo na poseben način zasvetijo oči, saj je goram in stenam posvetil pomemben delež življenjske poti.

Ko je življenjska pot Sandija bolj približala slovenskim goram, se je znašel med nami plezalec nekje iz "velikega sveta", ki mu mi takrat nismo pripadali in smo ga lahko le skrivoma občudovali. Kako smo mu na primer zavidali njegove "scarponcine", na las podobne današnjim plezalnikom, s katerimi je plezal kot maček, mi pa smo lomastili v okornih gojzerjih, saj drugega pri nas tedaj ni bilo dobiti. Sandi se je sicer z dušo in srcem vpisal med "akademce", kar pa ga ni motilo, da se ne bi bil v slogu svojega kozmopolitizma navezal na vrv s komerkoli, ki ga je enaka strast vlekla v svet "osvajalcev nekoristnega". Vsi smo občudovali njegov elegantni slog plezanja, ki si ga je pridobil v krogu častilcev izročila velikega Comicija. ...

Tine Mihelič 
Delo/AN - 30.12.1996 


Sandijevih 90 let

Sandi izhaja iz zavedne slovenske družine iz Trsta. Oče Just Blažina in mama Albina, rojena Pavlovič, sta imela pet otrok. Sandi je bil drugi po vrsti in z bratom Miranom ju je oče že zelo zgodaj vodil s seboj na planinske izlete, tako poletne kot zimske.

Oče Just, rojen 8. oktobra 1901 v Trstu, je bil kot mladinec aktiven član Sokola in drugih slovenskih kulturnih organizacij v Trstu ter leta 1921 med organizatorji in ustanovitelji “Mladinskega društva Prosveta Sv. Jakob”. Po prepovedi delovanja vseh slovenskih društev leta 1927 je nadaljeval narodnoobrambno dejavnost. Leta 1941 se je vključil v OF ter bil zaradi izdaje 6. marca 1944 aretiran in po dnevih mučenja v kleteh poveljstva SS na trgu Oberdan v Trstu zaprt v zaporih Coroneo. Dne 23. aprila 1944 je bil skupaj s številnimi aretiranimi mladimi aktivisti obešen kot talec v ulici Ghega v Trstu.
V tistem času so aretirali tudi Sandija, še srednješolca, in ga 23. aprila 1944 skupaj s teto poslali v delovno taborišče v Salzburg. Tam sta delala in trpela do osvoboditve, potem pa iz Trbiža kar odpešačila po gorskih poteh mimo bežečih nemških kolon in 9. maja 1945 srečno  (po obmorski cesti Napoleoniki) prišla nazaj v Trst. Tudi brat Miran se je kmalu vrnil iz partizanskih vrst.
Ves ta čas je mama Albina s pomočjo širše družine in njihove mizarske delavnice preživela v Trstu in očuvala njihov dom.

Sandi se je pričel ukvarjati z alpinizmom že zelo mlad, star komaj 16 let. Leta 1943, ravno v času padca Mussolinija, se je udeležil mladinskega alpinističnega tabora v Dolomitih. Tudi po vrnitvi domov, leta 1945, se je aktivno udeleževal plezalnih vzponov v bližnjem plezališču Glinščica, kjer ima tudi svojo smer. Z vojaškimi kamioni so se vozili na alpinistične izlete v Dolomite in bližnje Karnijske Alpe, kjer so si pridobivali plezalne izkušnje. Hudi časi so bili, saj je moral živeti zelo skromno, da si je lahko privoščil plezanje. Pogosto je imel s seboj le pičel obrok fižola in še tega je ponudil prijateljem, sam pa ostal lačen. V Italiji je leta 1946 končal tečaj za alpinističnega inštruktorja.

Sandijev osnovni poklic je geometer. Leta 1947 pa je odšel v Ljubljano in se vpisal na gradbeno fakulteto. A zaradi skromnih denarnih virov ni mogel končati študija in si je moral poiskati delo. Med študijem je bival v Kolegiju za Bežigradom skupaj z mladimi primorskimi intelektualci in umetniki. V tem času je dobil tudi nove alpinistične prijatelje ter pričel zahajati v slovenske gore in nizati v njih prve alpinistične vzpone.

Leta 1952 se je za kratko vrnil v Trst, a se zaradi težav z zaposlitvijo potem oglasil na Geodetski upravi v Kopru in takoj pričel delati. Zaradi tedanjih negotovih političnih razmer se je leta 1952 izselilo iz obalnega območja in Istre veliko italijanskega prebivalstva. Tako je tudi izolska srednja strokovna šola z italijanskim jezikom ostala brez učiteljev. Ker je govoril italijansko in obvladal matematiko, so ga iz šole prosili za pomoč in ga takoj zaposlili. Naselil se je v Izoli.
1. maja 1952 ga je obiskala Danica Pajer, s katero je med bivanjem v Ljubljani že plezal, in ostala z njim v Izoli. Poročila sta se poleti 1952 in čez dve leti se jima je rodila hčerka Neva.

Sandi je kasneje vodil manjše gradbeno podjetje Obnova, ki se je pozneje združilo s SGP Stavbenik. Do upokojitve 1986 je vodil projektivni biro v SGP Stavbenik. V letih od 1969 do 1971 je ob delu dokončal tudi študij na VEKŠ v Mariboru.

Hčerko Nevo sta starša navdušila za gore in skupaj so opravili številne vzpone in pristope (Mont Blanc, Matterhorn, Marmolada, Gran Paradiso). Neva je v letih od 1965 do 1981 opravljala tudi alpinistične vzpone v slovenskih gorah in Dolomitih.

Sandi je bil ves čas svojega delovanja v alpinizmu tudi član italijanskega alpinskega kluba CAI in je prijateljeval s številnimi odličnimi tržaškimi alpinisti, kot so Enzo Cozzolino, Jose Baron, Nino Corsi, in drugimi, ki so ga redno obiskovali na domu v Izoli in kasneje v Kopru ter uživali v iskrenem prijateljstvu in dobri Daničini hrani. Skupaj smo opravili tudi številne čudovite izlete in ture v gorski svet.

Neva Blažina Sedmak  

 


Ob Sandijevi 90-letnici

Bilo je na začetku leta 1948, ko je v naš AO, takrat še pri PD Ljubljana, prišel nov član, Sandi Blažina iz Trsta. Spominjam se, kako nam je pripovedoval o razvoju alpinizma v tem mestu.
Kmalu smo ugotovili, da v alpinizmu ni začetnik, poznal je Dolomite, pripovedoval nam je o plezalnem vrtcu v Glinščici in o legendarnem takratnem plezalcu Emiliju Comiciju.
Že 6. marca tega leta sva bila na prvi turi: skozi zasneženo Okno v Planjavi. Plezali smo v dveh navezah skupaj s Šavljem in Ljubom Zupančičem; menda je bil to celo prvi zimski vzpon.
Nadaljevali smo z vzpon: po južnem razu Turske Gore in Skute (južni raz v Skuti sva preplezala v dveh urah). Istega leta smo plezali skupaj s Frelihom in Škerlom še severni raz Travnika. Bila je to šele druga ponovitev (prvo so že pred 2. sv. v. opravili mariborski alpinisti).

V letu 1949 imam v svojem dnevniku zapisan tudi prvi zimski vzpon po južnem razu Skute (30. januarja, vendar so bile prave zimske razmere šele pri sestopu na Velike pode). Tega leta sva se skusila tudi po novi smeri v južni steni Kogla. Toda po slabo, ali malodane neprespani noči v Kamniški Bistrici, sva v hudi sončni pripeki prišla le do gredine sredi stene. Tam sva v hladu nadaljevala spanje še dve uri, nakar sva šla levo iz stene. Prvenstveni vzpon sta pozneje opravila Zupan in Šemrov; ta tura sodi med najlepše v stenah nad Bistrico.

Zanimiv je bil tudi poskus zimskega vzpona po Bavarski smeri v Triglavski steni: v dveh navezah, ob najini še Keršič - Zupan. Toda po kakih 200 metrih smo obrnili, vreme se je hitro slabšalo ... (Bila je to pametna odločitev, sicer bi tvegali ob tedanji opremi katastrofo.)
Poleti smo skupaj odšli še v Čvrsnico (BiH), kjer pa zaradi vročine ni bilo posebnih vzponov. Le Andlovic in Šemrov sta v steni Merića Kuka preplezala zavidljivo smer pete stopnje.

S Sandijem kasneje nisva več plezala. Skupaj pa sva bila leta 1972 kot gorska vodnika z našimi planinci na Mont Blancu, nekaj dni prej pa z istimi klijenti na turi po grebenih od Kukove Špice do Bivaka I in Krnice.
 
Sedaj se še srečujemo in skupaj z njegovo soprogo Danico obujamo spomine, ko v jesenskih dnevih kolesarim po Parenzani.
Sandi je bil enkraten plezalec in obujanje spominov je nepozabno.
Rado Kočevar

/.../ Leta 1950 sem se udeležil prvega pravega plezalnega tečaja v Vratih, kjer sem spoznal nekaj osnov in pravil pri plezanju v stenah.
Vodja tečaja je bil študent in kolega Sandi Blažina, tržaški plezalec, z nami pa so bili tudi vodniki, ki so nas vodili v prve plezalske smeri. Spali smo v šotorih, ki smo jih postavili v gozdu pod Aljaževim domom, na drugi strani takrat suhe Bistrice. Vadili smo na »Malem Triglavu«, kakor smo imenovali znano skalo v bližini doma. Tam smo se spoznavali z navezovanjem na vrv, spoznavali smo se tudi s stopnjami težavnosti pri plezanju in z varovanjem. Z vodnikom smo takrat preplezali severno steno Cmira, navezo je vodil Sandi Blažina.
/…/ Še nekega dogodka se spomnim s tega tečaja: Sandi nam je nekega dne ponudil, da bi nesli polne nahrbtnike nekih Zagrebčanov na Kredarico, za dobro plačilo seveda. To nam je prišlo kar prav, saj kot študentje nismo bili ravno pri denarju. Nahrbtnike smo kar kmalu prinesli na Kredarico in ker Zagrebčanov še ni bilo, smo »skočili« še na Triglav, čakali še kar precej časa in se potem podali v dolino. Srečali smo jih šele pri studencu pod Begunjskim vrhom, kjer so nam poravnali plačilo za nošenje nahrbtnikov.

Zoran Tratnik 
Zbornik 1949 - 2009 (PDU/APD)


Sandi Blažina in Obalno PD Koper

Sandi in žena Danica sta se včlanila v Obalno planinsko društvo Koper, takrat še PD Koper, takoj po preselitvi v Izolo leta 1952 in ostala vseskozi njegova člana.
Kot znamenita povojna alpinista svoje bogate plezalske izkušnje in znanja nista delila le mladim navdušencem v stenah, ampak sta zapustila izjemen pečat tudi v celotni društveni dejavnosti.
Društvo ju je leta 1995 imenovalo za častna člana OPD Koper.

Sandi je bil od vsega začetka član UO PD Koper oz. OPD Koper, zadolžen za alpinistično dejavnost. V prispevku za Zbornik OPD Koper, ki je izšel ob 40 letnici društva je natančno in zanimivo opisal to delovanje.

Sandi Blažina
ALPINISTIČNA DEJAVNOST

»V obalnih mestih do leta 1945 alpinizem ni bil razvit. Po vojni se je v te kraje priselilo nekaj predvojnih alpinistov iz Trsta in iz drugih krajev Slovenije: Franjo Kunej, stari »skalaš« iz Ceija, vsekakor starosta med njimi, pa že pokojni Albert Pahor, zatem Viljem Virens, Nerino Gobbo-Gino in brat Sergio. Tu sta še mlajša, že povojna alpinista, inž. Marjan Šavelj in prof. Janko Blažej, oba sta marca letos praznovala 40-letnico njunega prvenstvenega zimskega vzpona v severovzhodni steni Špika. Z ženo Danico sva se kot aktivna člana alpinističnega odseka Akademskega planinskega društva iz Ljubljane preselila v Izolo leta 1952.

Kar lepa alpinistična družba se je takrat tu zbrala, prav primerna za razvijanje planinstva in alpinizma na Obali. Žal ni bilo tako; večina je bila obremenjena z drugačnimi obveznostmi in interesi. Gojili so svoj alpinizem le še v spominih na stare čase. Bilo je nekaj poskusov, da bi v okviru še mladega Planinskega društva v Kopru organizirali tudi alpinistični odsek, vendar je vsakokrat ostalo le pri željah in obljubah. Mlajši in še aktivni smo nadaljevali z alpinistično dejavnostjo v okviru dotedanjih društev. Nekateri so se le vključili v organizacijsko delo Planinskega društva v Kopru, med temi še največ Albert Pahor, ki je bil prvi tajnik društva, v letih 1967 in 1968 pa tudi njegov predsednik.

Jeseni leta 1973 sem ugodil željam nekaj mladih Koprčanov, ki so me prosili za pomoč za pridobitev osnov sodobne plezalne tehnike. Bili so že nekajkrat v skalah nad Črnim Kalom in tam doživeli že nekaj neprijetnih dogodkov. Šlo je le za moje osebno angažiranje, izven organizacije planinskega društva. Skalnate stene nad Črnim Kalom so bile večinoma obraščene z debelim slojem bršljana, le »turne«, z razvalinami stare trdnjave na vrhu, je kazal nekaj več gole skale in smo zato tam začeli.

Skal nad Črnim Kalom, primernih za vadbo plezanja, nismo odkrili mi. Tržaški plezalci, med njimi tudi slavni alpinist tridesetih let Emilio Comici, so potem, ko so dodobra spoznali strme stene kanjona Glinščice, prišli pogledat tudi v Črni Kal. Gre za zelo podobne skalnate tvorbe istega tektonskega izvora in povsem enake kamenine. Nekaj njihovih zarjavelih klinov še danes tiči v razpokah črnokalskega »Turnca«.

Po dogovoru na planinskem društvu sem že spomladi leta 1974 organiziral pravo »plezalno šolo«. Pri tem mi je pomagal inž. Miloš Križaj, tudi on že izkušen alpinist ljubljanskega »Akademika«. Takrat se je namreč preselil v Izolo. Za šolo se je odločilo osem mladih navdušencev, ki so se požrtvovalno učili in pomagali pri nadaljnjem trganju bršljana in čiščenju sten. Pri plezanju smo bili zato opremljeni tudi z metlicami in kopuljicami. Prišli so na dan prej skriti kamini, peči in zajede, ki so nam bile potrebne za kompleten prikaz in vadbo plezalne tehnike.

Plezalna šola je postala stalna dejavnost društva. Vzgoja mladih alpinistov je še danes ena od osnovnih nalog alpinističnega odseka pri Obalnem planinskem društvu. Program šole izvajajo v pomladnih in jesenskih mesecih in obsega praktični del z ustreznimi teoretičnimi predavanji. Poleg osnov plezalne tehnike in teorije je naloga šole tudi uvajanje mladih v »prave« gore, zato se šola vsako leto zaključuje z obiskom domačih in tujih gorskih skupin. Ob takih priložnostih smo tako obiskali domače Julijske in Kamniške Alpe ter Paklenico, na tujem pa italijanske Zahodne Julijske Alpe in Dolomite ter avstrijske Visoke Ture. Plezalno šolo sem sam vodil do leta 1981, od takrat dalje pa uspešno bdi nad alpinistično vzgojo Fulvij Živec, ki iz te šole tudi izhaja. Postopoma se je družba mladih plezalcev večala in se je zato pokazala potreba po ustanovitvi alpinističnega odseka v okviru Obalnega planinskega društva.

Ustanovni občni zbor »Obalnega alpinističnega odseka« smo imeli 24. 11. 1979  v Tumovi koči na Slavniku. Ob tej priložnosti so bili med alpiniste sprejeti tudi prvi štirje pripravniki in pripravnice, ki so izhajali iz naše plezalne šole. Letos torej praznujemo 15-letnico delovanja plezalne šole in 10-letnico ustanovitve Obalnega alpinističnega odseka.

V preteklih 15 letih si je v naši plezalni šoli pridobilo osnovno alpinistično znanje in osnovne izkušnje preko sto mladih obeh spolov. Niso vsi ostali zvesti alpinizmu; študijske in druge življenjske obveznosti so bile za mnoge važnejše. Večji del koristi pridobljeno znanje iz plezalne šole v aktivnem planinstvu. Nekateri so le ostali in so v alpinizmu dosegli vidne rezultate. Nekaj se jih je posvetilo vzgoji in so si pridobili uradni naziv »inštruktorja alpinizma«, nekateri tudi že sodelujejo v Gorski reševalni službi.
Alpinistično najuspešnejša doslej je bila generacija sošolcev koprske gimnazije, ki je prišla v našo plezalno šolo leta 1978.

Med temi še posebno izstopajo Ines Božič, Peter Čižmek in Sanja Vranac. Ta trojica je opravila že več vrhunskih alpinističnih vzponov v Vzhodnih in Zahodnih Alpah ter v znanih plezalnih centrih Jugoslavije in Evrope. Vrančeva in Božičeva sta tudi že sodelovali na alpinističnih odpravah v Himalaji oziroma v Karakorumu, zadnja pa se je še posebej uveljavila v mednarodnem merilu z vzponom na Cerro Torre in še drugimi vzponi v Patagoniji. Pomembno je tudi sodelovanje Ines Božičeve pri organizaciji ženskih alpinističnih srečanj »Rendez-Vous Haute Montagnes« in kot stalna dopisnica italijanske revije »Alp«, kjer je že predstavila naše gore in naš alpinizem. Sčasoma so postale skale nad Črnim Kalom kar urejen in opremljen »plezalni vrtec«, v katerega prihajajo alpinisti in plezalci iz cele Slovenije in Istre ter tudi iz krajev onstran meje. K temu je veliko prispeval Jože Žumer, ki je nadaljeval naše pionirsko delo, ko se je vrnil s študija v Ljubljani. Sicer Koprčan se je vzgojil in razvil v pravega vrhunskega alpinista v Akademskem alpinističnem odseku v Ljubljani, katerega je tudi vrsto let uspešno vodil. V Črnem Kalu je splezal in opremil vrsto novih težjih smeri, ki so privabile še več plezalcev iz drugih krajev. V alpinistični odsek Obalnega planinskega društva Koper pa je Žumer prinesel nov zagon in navdušenje.

Z razvojem tako imenovanega prostega plezanja je plezalni vrtec v Črnem Kalu postal pravo zbirališče gojiteljev tovrstnega plezanja iz cele Slovenije. Žal člani našega alpinističnega odseka pri tem zaostajajo. Športno in tekmovalno plezanje seveda ni alpinizem, je pa zaradi večje varnosti in pestrosti zanimiv za širši krog mladine. Ob skrbni vzgoji in disciplinirani vadbi se pri tem lahko razvijejo pozitivne osebnosti. Če nam bo uspelo nekatere od teh še »okužiti« z alpinizmom, potem nadaljnji razvoj in kvaliteta našega alpinističnega odseka in s tem alpinizma na Obali ne bosta več vprašanje.«
Ob 30-letnici delovanja Alpinističnega odseka so pripravili razstavo v Osrednji knjižnici Srečka Vilharja v Kopru, ki sta se je udeležila tudi Danica in Sandi Blažina (na sliki s prvimi člani odseka).

Sandi Blažina – predsednik OPD Koper

Za predsednika OPD Koper je bil Sandi izvoljen aprila 1983 in ga je vodil v dvoletnem mandatnem obdobju, do marca 1985.

Po čem se spominjamo njegovega uspešnega predsedovanja?
Takoj je pridobil nekatere svoje prijatelje alpiniste na Obali in jih vključil v vodenje zanimivih pohodov in tur; z njimi so dobile dejavnosti širšo dimenzijo, ki je še kako vplivala na planinsko zavest udeležencev.

Ne smemo pozabiti: Sandiju so bila že takrat poznana mnoga, evropska, azijska in južnoameriška gorovja, a tudi jugoslovanska, zato je na pobudo tedanjega predsednika OPD Koper Darka Butinarja pripravil in vodil koprske in tržaške planince že leta 1982 na prvi devetdnevni izlet na Durmitor v Črno goro, kjer so pod njegovim vodstvom obiskali vse pomembnejše vrhove. Navdušenje je bilo veliko.

Obiski gora po Jugoslaviji in drugih državah so se nadaljevali, pod njegovo taktirko so bili tudi v Bosni in Hercegovini, Makedoniji, slovaških Tatrah … večdnevna planinska popotovanja so se »prijela«, postala so tradicionalna in se vrstila še dolga leta, tudi kasneje brez Sandija. Za takratne čase in planinske navade so bili to veliki podvigi, predvsem pa so zahtevali veliko organizacijskih sposobnosti in veliko časa. Udeleženci se radi spominjajo in podoživljajo obisk Durmitorja, taborili so na Žabljaku v improviziranem kampu, Sandi jih je držal zelo »na kratko« , ko je šlo za jutranji zbor ob 5. uri in na turah, kjer skoraj ni bilo markacij, zato pa jim je zvečer pustil vso svobodo, da so peli in se zabavali ob tabornem ognju, kljub temu da je sam legel k počitku. Tak je Sandi, discipliniran ko gre za planinarjenje, a hkrati razume veseljaške duše …

Uresničil je svojo imenitno zamisel srečanja starejših planincev, živečih na Obali, ne glede na to, kje so v mladosti delovali. Predvsem so bili to alpinisti, ki so se sem priselili. Nekateri se vabilu niso odzvali, drugi pa z veseljem. Med njimi mi je najbolj ostal v spominu Janko Blažej, ki mi je priznal, kako rad ima ta srečanja, povezala sem se z njim in kot slovenist in pisec tehtnih prispevkov o alpinizmu, je sodeloval na planinskih literarnih večerih. Tu je še Marjan Šavel, ki je kot inženir gozdarstva veliko znal povedati na izletih o pomenu gozda, pa starosta alpinistov Franjo Kunej, jamar Pavle Štefančič, dr. Branko Šalamun in še drugi, ki so se priključili kasneje. Prvo srečanje je bilo decembra 1983, postalo je tradicionalno, a žal usahnilo, zadnje je bilo leta 2005, saj so se od nas mnogi poslovili.

Sandi Blažina je kot gradbenik veliko skrb posvečal Tumovi koči na Slavniku. Konec leta 1984 so se pričele aktivnosti za razširitev in dozidavo koče, izdelal je idejni predlog prizidka koči, dela so se nadaljevala in društvo je svojo 40-letnico pričakalo s prenovljeno kočo.

Planincem je ostal v spominu tudi po predavanjih, ki jih je za društvo pripravljal od vsega začetka. Planinci so z radovednostjo prisluhnili pripovedovanju izkušenega alpinista in gornika ob diapozitivih, ki jih je posnel na svojih dolgih alpinističnih odpravah v Ande, Hindukuš …

Sandi Blažina in Meddruštveni odbor

Po reorganizaciji meddruštvenih odborov (MDO) leta 1984 je Sandi Blažina prevzel vodenje MDO za Obalno-kraško-notranjsko območje in mu načeloval do konca leta 1987. V tem času je zelo uspešno vodil in povezoval društva v MDO ter pomembno
vplival na razvoj planinskega duha na tem območju.

Upošteval je ugotovitve predsednikov glede pomanjkanja ustreznih kadrov za planinske ture in se strokovno lotil naloge – usposabljanja vodnikov PZS v okviru MDO. Prevzel je funkcijo vodje seminarja za vodnike in skladno s tedanjim Pravilnikom o planinskih vodnikih PZS pripravil okvirni program, ki ga je verificirala Komisija za vzgojo in izobraževanje (KVIZ) pri PZS. Usposabljanja se je udeležilo 12 kandidatov iz PD MDO ter 1 iz sosednjega PD Planik iz Umaga, začel se je 13. oktobra 1985 v Podpeči in se končal 15. junija 1986 z opravljanjem izpitom pred komisijo, ki jo je imenoval KVIZ pri PZS.

V tem času so udeleženci obdelali vse predpisane teoretične predmete in praktične vaje. Poleg Sandija, kot vodje seminarja in alpinističnega inštruktorja, so sodelovali naslednji strokovnjaki: Hinko Poročnik, Bogo Humar, Branko Bratož, dr. Andrej Dernikovič, Pavle Šegula, Tomaž Hočevar, Jože Žumer, Jure Senegačnik.
Teoretični del seminarja se je odvijal v društvenih prostorih OPD Koper, praktične vaje pa so izvajali v bližnji okolici Kopra (Podpeč, Črni Kal), v Glinščici, Karnijskih Alpah (Vrh Cavalla), na Snežniku in Kaninu.

Društva so pridobila usposobljene vodnike PZS za težje ture in lažje ture v letnih razmerah. Zaradi podhranjenosti društev s področja vodništva je bil to pomemben doprinos k razvoju kakovostnejšega in varnejšega planinstva na območju južne Primorske.

Nekateri od udeležencev so po 30 letih prejete izkaznice vodnika PZS še vedno zelo aktivni v matičnih društvih in tudi v različnih organih PZS; posamezniki so opravili usposabljanja še za ostale kategorije, nekateri so bili v teh letih ali pa so še predsedniki društev, postali so reševalci, itd. Nekateri so se, žal, utrudili in zapustili vodniške in celo planinske vrste, le eden udeleženec se nikoli ni dokazal v vodenju pohodov.

Ob suhoparnem poročanju, si dovoljujem, kot udeleženka usposabljanja in avtorica tega prispevka dodati (mislim, da se bo večina udeležencev strinjala z menoj):
Sandija Blažino smo doživljali kot veliko avtoriteto, v najširšem pozitivnem pomenu besede. Z znanjem in izkušnjami velikega alpinista, organizatorja alpinističnih odprav … je v nas vzbujal občudovanje. Vsaj malo smo ga hoteli posnemati v njegovi urejenosti in disciplini, a nam, mladim in nadobudnim, ni vselej uspevalo.
Sledil je njegov argumentiran poduk. Prav je bilo tako, veliko tega je nehote prešlo na nas in s hvaležnostjo se ga spominjamo (vsaj jaz). Hkrati nam je planinstvo oz. gorništvo predstavil v vsej svoji širini in prenesel na nas planinske vrednote, ki nas spremljajo še danes.

Avtorico teh besed, ki jo je od vedno spremljala radovednost in privlačilo neznano, sta Danica in Sandi s svojimi nasveti opogumila, da se je poskusila na treking poteh, ne samo po Evropi, tudi po drugih kontinentih - od Himalaje do Patagonije. Zato ju rada obiskuje in vedno ji je prijetno z njima poklepetati. Nanju vedno pomisli z veliko hvaležnostjo, saj sta ji približala mnogo neznanega in obogatila njeno življenje. Prav gotovo se ji v teh mislih pridružuje mnogo planincev in gornikov.

Maruška Lenarčič 
Foto: osebni arhiv 

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker