Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Streljanje in pleskarske vojne na Triglavu

 7-8/2015

Kazalo objav v vseh letnikih PV

Arhiv PV: objava celotnih številk (PDF)

Prvo fotografijo Aljaževega stolpa je leta 1895 posnel Gustav Pirc. Ni bil dolgo takole lep.
Arhiv Planinskega vestnika

Posnetek iz dvajsetih let. Mlado dekle z navdušenjem čečka po stolpu.
Grafiti vseh vrst, tudi nacionalistični, so se v času po prvi svetovni vojni, ko je vrh Triglava presekala rapalska meja, silovito razpasli. 
Arhiv Slovenskega planinskega muzeja.

Mala italijanska baraka Morbegna - nekoč in danes. Njeni ostanki se nahajajo blizu poti, pet minut pred začetkom zavarovane poti iz Doliča na Triglav. 
V njej je bila nastanjena posadka enega častnika in sedmih vojakov alpinov, ki so bili zadolženi za patruljiranje vzdolž demarkacijske črte.
Foto zgoraj Renato Timeus leta 1920; spodaj Grega Žorž, 2014.

Primer plakata, s katerim so italijanske planinske sekcije vabile člane na izlet na Tricorno. Slednjega je izdala CAI Milano leta 1921. Med našimi planinci je italijanska lastitev vrha in poitalijančenje imena vzbujala zgražanje, med nacionalisti pa pravi revolt, ki je pripeljal do "triglavskih dogodkov".

 

Neko zborovanje iz medvojnega obdobja. Mejni kamen na levi, je partizanska patrulja leta 1944 izruvala in potisnila v prepad.
Arhiv Slovenskega planinskega muzeja.

Šestnajstletni jugoslovanski kralj Peter II. s spremstvom leta 1939 ob Aljaževem stolpu. Pleskarske vojne je bilo že konec, za visoki obisk pa so očitno stolp na novo prebarvali. 
Arhiv Slovenskega planinskega muzeja.

 

Aleksandrov dom, kot se je med vojnama imenovala današnja Planika, je bil v tistem času karavla jugoslovanskih graničarjev. Zaradi provokacij orjunašev, je bil deležen domnevnih italijanskih groženj, da ga bodo požgali. Verjetno je šlo le za ustenje, kakršnega so bili polni tedanji časopisi.
Arhiv Slovenskega planinskega muzeja.

 

Še ena razglednica iz sedemdestih, ko je bil stolp rdeč in namesto zastavice na strehi, zvezda. V prvotno stanje (siv in zastavica z letnico postavitve) je bil spremenjen leta 1984 med snemanjem nadaljevanjke o Kugyju in tako je ostalo do danes.

 

 

četrtek, 10. november 2016, ob 05:30, Dušan Škodič, ogledov: 2064

Planinski vestnik: Aljažev stolp popackan z grafiti in barvo

Med obema vojnama je rapalska meja tekla čez vrh Triglava. Načeloma je veljalo, da se razmejitvena črta drži razvodnice med Jadranskim in Črnim morjem. Območja, s katerih je voda odtekala proti Savi, so pripadla kraljevini SHS (Jugoslaviji), s katerih je odtekala proti Soči, pa Italiji.

Italijanski vojaki in nekaj planincev pri Aljaževem stolpu, posneto med obema vojnama. Takšni množični obiski italijanske vojske so seveda močno razburjali Slovence. Foto Jožef Bizjak-Pepi, arhiv Slovenskega planinskega muzeja

Na pogovorih mešane komisije za razmejitev v Rimu je bilo sklenjeno, da bo meja kljub razvodnici tekla od prelaza Luknja po grebenih na Triglav, nakar bo zavila pravokotno desno proti Doliču in Kanjavcu, tako da nam je tedaj ostal v lasti Aleksandrov dom (današnja Planika) in Dolina Triglavskih jezer. Načela razvodnice se naši slabi pogajalci niso prav dosledno držali, tako da je Italijanom marsikje uspelo seči tudi preko nje. Vsekakor je bil tudi vrh Triglava na spisku njihovih velikih želja in če se nekoliko bolj zakopljemo v tedanje časopisje, lahko izvemo za "triglavske dogodke", v katerih je Aljažev stolp predstavljal glavno kuliso.

Mala baraka Morbegna je bila pravzaprav veliki krivec

Dobra podlaga za dogodke, kolikor jih je v resnici sploh bilo, je bila tudi mala lesena koča capanna Morbegno, ki so jo Italijani postavili septembra leta 1919 na zahodni strani vršne glave Triglava. Od nje so se alpini in financarji, sicer stacionirani v Trenti, večkrat povzpeli na vrh in med prisotnimi turisti, prej nevajenimi prisotnosti oboroženih ljudi, povzročali nelagodje. V začetku junija 1923 se je v nekaterih beneških časopisih pojavilo dvoumno vabilo, da bo 15. julija na Triglav organiziran planinski izlet, ki ga bo spremljal vojaški oddelek, na vrhu Tricorno pa bodo razvili italijansko zastavo. Vest se je razširila in še posebno med orjunaši vzbudila zelo hud odziv.



Odgovor jugoslovanskih nacionalistov na italijanske provokacije je sledil. Nekoliko retuširana spominska razglednica, ki so jo izdali orjunaši med oboroženim branjenjem Aljaževega stolpa pred Italijani leta 1923. Arhiv Slovenskega planinskega muzeja.

Njihovi oboroženi člani so navsezgodaj napovedanega dne zastražili Aljažev stolp, na katerem je zavihrala jugoslovanska trobojnica, in še posebej mejo na planinski poti, ki so jo morali planinci in vojaki prečkati. Slednji so sprevideli, da bi lahko res prišlo do streljanja, zato so raje ostali spodaj, planincev pa orjunaši menda niso ovirali na poti proti vrhu.

       

Da je v dvajsetih letih med "triglavskimi dogodki" v resnici prišlo do streljanja, dokazujejo tudi prazni nabojniki in več tulcev puškinega streliva, ki sem jih julija 2015 našel med brskanjem okoli ostankov barake Morbegne.

Po nekaj dneh se je razburjenje malce poleglo, nato pa so začele prihajati brzojavke, ki so bile vse po vrsti zelo dramatične, a nepreverjene. Tako so bralci v časopisju, ki je to povzelo po glasilih Orjune, naleteli na alarmantne vesti, da je v četrtek, 25. 7., tokrat brez kakršne koli napovedi, vrh Triglava zasedlo okoli 400 oboroženih italijanskih vojakov, nanj postavilo dve strojnici in popolnoma onemogočilo obisk turistov. Aljažev stolp pa da so ob tem nezaslišanem dejanju še prebarvali v italijansko trikoloro. Že v nedeljo naj bi se zasedba Triglava ponovila, sicer v nekaj manjšem številu vojaštva, vendar tokrat celo z godbo.

Vojna napoved "kobariškim junakom"

Zgodba z brzojavkami se je začela razpletati šele 8. avgusta, ko so orjunaši tudi sami priznali, da stolp v resnici ni bil prebarvan, pa tudi tako silnega vojaštva na vrhu ni bilo; šlo naj bi le za obisk dveh nekoliko številnejših italijanskih straž. A nacionalisti, ki so bili že pripravljeni na akcijo, se niso hoteli ustaviti in so za 12. avgusta Italijanom napovedali, da jih bodo na vrhu čakali z orožjem. Naj le pridejo, "kobariški junaki" (opazka seveda leti na popoln zlom italijanske fronte leta 1917 pri Kobaridu) ,da jim pokažejo, čigav je vrh Triglava!

Izlet PD Matica v dvajsetih letih ob prebarvanem stolpu. Tokrat planinci v družbi jugoslovanskih graničarjev. Arhiv Slovenskega planinskega muzeja.

Prispelo jih je več oddelkov, namestili so se na Kredarici, zasedli vrh in na njem razvili jugoslovansko zastavo. Aljažev stolp, sicer tedaj prepoln raznih grafitov, so dejansko sami prebarvali v jugoslovanske nacionalne barve. Nato so s puškami oddali še nekaj salv, ki so italijanski patrulji v Morbegni nagnale nekaj strahu v kosti, po dveh dneh in treh nočeh straže pa so se naveličali in odšli domov. Na vrhu naj bi ostal le manjši oddelek, kar so izkoristili fašisti, ki so se povzpeli iz Trente, sprožili nekaj strelov, a zaradi zelo velike oddaljenosti ničesar zadeli. V spomin na dogodek so orjunaši izdali tudi uradno razglednico.
Ker meja v tistem času še ni bila povsod popolnoma določena (to se je na triglavskem območju zgodilo šele leta 1924), jugoslovanski strani ni bilo po godu táko "branjenje Triglava" in zaradi nasilja vedno bolj nepriljubljeni orjunaši so postali deležni ostrih kritik in opozoril.
Razburjena je bila tudi nasprotna stran; časnik Jutro je namreč posredoval rožnjo nekega poročnika alpinov, da bo v primeru ponovne zasedbe vrha s strani Jugoslovanov izvedel kazensko ekspedicijo do Aleksandrovega doma, ki ga bodo požgali. Petelinjenje obojih se je nato uneslo, vrh pa so pričele redneje obiskovati patrulje regularnih jugoslovanskih graničarjev.
Piko na i je ponovno dodal markacist Alojz Knafelc, ki je nekaj let prej ob svojem petindvajsetem vzponu stolp prebarval v belo. Septembra 1923 so lahko v Planinskem vestniku prebrali kratko novičko, da je gospod Knafelc zabeležil svoj šestdeseti vzpon na vrh in tako kot nekoč prej tudi tokrat odšel na vrh z barvo ter stolp prebarval. Tokrat v prvotno, sivo barvo …

Dušan Škodič

 

Oznake: PV
eXTReMe Tracker