blog.zluftan.si - Luka Murn: ... v Miroir d’Argentine
Na vrhu Jagihorna sva z Maretom spoznala simpatičen škotski par, ki nama je priporočil steno Miroir d’Argentine v bližini ženevskega jezera.
Tako sva po nekaj dneh zapustila Saas-Grund in se napotila proti zahodu. V sončnem dnevu naju pot vodi skozi Sion in Martigny, nakar z avtoceste proti Montreuxu zavijeva na lokalno cesto proti vasici Gryon. Strme , sončne travnate terase so dom številnim vinogradom, in do neke mere se počutiva, kot da bi se znašla nekje na goričkem. Ozka, komaj za najin avto dovolj široka cesta naju vodi skozi strme nasade vinske trte navzgor v strm breg, dokler se ne znajdeva v simpatični vasici Gryon; tudi tukaj so uličice izredno ozke, hiše pa stare, vendar urejene. Nato usmeriva avto v smeri Solalexa, in po vratolomni vožnji po 20 stopinjskih klancih se ob koncu dneva znajdeva v prečudoviti alpski dolini, ki jo obkrožajo po svoje tako domači, pa vendarle drugačni, apnenčasti vršaci.
Miroir d’Argentine je pravzaprav le “ime” stene, v kateri kaniva plezati – Miroir namreč v prevodu pomeni zrcalo, oz. po domače špegu. Ko parkirava avto, zadnji sončni žarki obsijejo steno, ki je ena sama velika plata, po kateri je stena dobila ime. Višina stene je nekje okrog 400 m, in po njenih čvrstih, belih ploščah se pne lep nabor plezalnih smeri. V bližini, kjer parkirava, je visokogorska reka, onstran reke pa številni travniki, ki kar kličejo po kampiranju. 10 minut dlje po dolini, kjer se cesta konča, pa je tudi gorska koča/gostilna, kjer imajo baje odlično hrano. Ker sva gorenjca, sva se seveda kulinaričnemu doživetju odrekla.
V Švici je prepovedano na divje kampirati, vendar gre tukaj za tako turistično neobljuden kraj (edini obiskovalci so plezalci in pohodniki), da v temi smukneva v gozdiček ob parkingu in brez slabe vesti postaviva šotor ter zaspiva. Zbudiva se v jasno jutro, in po zajtrku se usmeriva v smeri najine stene. Kmalu ujameva gozdno stezo, ki naju v 1 uri pripelje pod vznožje stene. V najini smeri, Remix (6a, 500 m) – ki je, mimogrede, ravno tako plod bratov Remy – je ravnokar vstopila belgijska naveza, tako da se v miru pripraviva, nato pa jima slediva po prvem raztežaju. Skala je čvrsta, nekako tako kot najboljši apnenec v naših hribih, smer pa tudi navrtana, tako da v čudoviti plezariji po ploščah in zajedah samo uživava. Kmalu se znajdemo pod detajlem smeri, strmo poklino, in ker je jasno, da sva hitrejša od najinih predhodnikov, naju le-ta spustita naprej, kar je vsekakor lepa gesta!
Po strmi poklini se svet nekoliko položi, in čaka naju cel kup res lepih, platastih raztežajev v rangu 5a-5b. Vmes prečiva nekaj navpičnih skladov, in ne mine dolgo, da izstopiva iz smeri na strm, izpostavljen greben. Po njem na drugi strani gore prečiva proti najini levi, nato pa se po našodrani grapi povzpneva še na vrh gore Haute Corde (2325 m). Lepi razgledi na vse strani, od Ženevskega jezera, pa tudi Centralnih Alp, ki so že v oblakih, so lepa kulisa, in na vrhu si privoščiva prijetno malico. Sestop naju nato pelje po travnatih strmalih, blatnih potočkih, ter pravi pravcati đungli, nazaj do avta, kjer si ob reki privoščiva en res lep večer. Pivo se hladi v mrzli gorski vodi, sonca je še dovolj, večerja pa tud pade na plodna tla.
Nikoli nisem pomislil, da bi šel v Švico plezat v apnenec, vendar so njihove predalpe ravno tako zanimiv kraj, ki je morda celo lepši od Centralnih Alp, saj je mnogo manj obljuden, vsebuje pa nešteto dolin in vrhov, ki so sicer nekoliko podobne našim goram, po drugi strani pa so tako drugačnih oblik, da je izkušnja precej drugačna kot doma.