Slovenske novice - Tina Horvat: ... na dializo, zjutraj na Triglav
• Ravnatelj kranjske gimnazije je med čakanjem na presaditev ledvide osvojil Očaka
• Z vztrajnostjo je dokazal, da je vse mogoče in postal najboljši zgled svojim dijakom
KRANJ ► Ravnatelj Franc Rozman ni prav nič v sorodu s soimenjakom, narodnim herojem Francem Rozmanom - Stanetom, vendar mu je pred dobrima dvema tednoma uspelo herojsko, dejanje. Osvojil je vrh Triglava. To seveda ne bi bilo nič posebnega, konec koncev velja, da brez tega nisi pravi Slovenec. Vendar je bil ravnatelj kranjske gimnazije do svojega 51. leta prepričan, da mu ta nacionalna potrditev pač nikoli ne bo usojena. Najprej zato, ker ni posebno aktiven hribolazec. Do Jošta in Lovrenca nad Kranjem se že povzpne kdaj pa kdaj, na Vršič se pripelje z avtom, višje pa raje ne gre. Tudi višine ne mara preveč, pogled z balkona ali stolpnice ga navdaja prej z grozo kot navdušenjem. Predvsem pa o visokogorju ni razmišljal zato, ker že od leta 1986 boleha za glomerulonefritisom iga, avtoimunsko boleznijo, ki mu je okvarila ledvice. Če bi jo pravočasno zdravili, bi jo po vsej verjetnosti ozdravili, so mu povedali zdravniki, a ker je obolel ravno med služenjem vojske, je v bolnišnico prišel prepozno. Po devetih letih so mu ledvice že toliko odpovedale, da je moral na dializo, sledilo je 12 let odvisnosti od dializnega aparata, leta 2005 pa so mu ledvico presadili. Zal mu je lani začel odpovedovati tudi presajeni organ in tako je že od decembra zopet na dializi in v programu za že drugo presaditev.
Trikrat na teden v UKC
»Pred odhodom na Triglav nisem bil v najboljši koži. Ko ti odpoveduje ledvica in hodiš na dializo, ne pokaš ravno od življenjske energije, ampak slabo spiš, otekaš in imaš visok pritisk, krvna slika pa je porazna,« opisuje ravnatelj ene od najuglednejših in najuspešnih gimnazij v Sloveniji. Ta slovi tudi po velikem simfoničnem orkestru, ki vsako leto pripravi čudovit božični koncert. A malokdo ve, da za vsem tem stoji tudi ravnatelj, ki trikrat na teden noč preživi na dializi v UKC Ljubljana, kjer ga ob devetih zvečer priklopijo na aparat, nato do polnoči dela za šolo, odigra partijo šaha z računalnikom, zaspi, se ob petih zbudi, odpelje domov v Kranj, se malo spočije in nato odide v službo. Službo ravnatelja je nastopil leta 1996, ravno leto potem, ko je začel trebušno dializo, kar pomeni, da si jo je nameščal kar sam, in to v službi in doma, včasih pa tudi kar na avtobusu, ko so se odpravili na šolsko ekskurzijo.
Takšno zdravstveno stanje bi za marsikoga pomenilo, da niti pomislil ne bi na to, da bi se povzpel višje od kakšnega griča. A ne za Franca Rozmana. Je pa na njegovo herojsko dejanje najbolj vplivalo zanimivo naključje, da na kranjski gimnaziji poučuje tudi alpinistka Marija Štremfelj, prva in edina Slovenka, ki je stala na vrhu Mt. Everesta, z možem Andrejem Štremfljem pa sta tudi prvi zakonski par na strehi sveta. In prav Marija je šefu že večkrat namignila, naj se ji pridruži pri osvajanju našega očaka.
Ja, gremo, sije rekel na začetku poletja, in padla je odločitev za družinsko-profesorsko odpravo septembra, ki naj bi jo sestavljali ravnatelj z ženo Vlasto, hčerko Moniko in sinom Mitjem, tri kolegice z gimnazije in zakonca Štremfelj kot gorskovodniška podpora. Takoj je začel trenirati, in sicer je malce pojačal jogo in tibetanske vaje, s čimer si običajno krepi telo in duha. Zaradi slabega vremena so morali napovedani podvig večkrat prestaviti, a prvi teden oktobra so bili nared. »V četrtek sva odšla z ženo v trgovino po gorniške čevlje in hlače in prodajalka je bila kar zaskrbljena nad tem, da se odpravljam na Triglav z novimi čevlji. A žulji so zadnje, kar bi me lahko zaustavilo,« smeje pripoveduje.
Ko odpovedo noge
Po nočni dializi v Ljubljani je Franc Rozman v petek zjutraj krenil proti Triglavu. Korak za korakom, zelo počasi in z zelo pogostimi počitki. Spremljali so ga družina in kolegica Tatjana Cvetko, ki je tudi planinska vodnica. Običajno se za to pot potrebuje štiri ure in pol, Frančeva skupina jo je zmogla v sedmih! »Šel sem od kamna do kamna, na vrh si nisem upal niti pomisliti, je bil previsoko. Nisem bil obremenjen z njim, rekel sem si, da dokler bo šlo, bo pač šlo. Vsake pol ure sem se moral usesti. Moral sem se umiriti in spočiti. Na eno nogo imam namreč prišito ledvico, in to peče kot hudič. Ja, z bolečino sem dobro opremljen,« se pošali.
Izčrpan od vsakega koraka, a trmast in vztrajen, je doživel tudi najtežji trenutek te zanj res junaške ture. To je bilo na začetku Kalvarije tik pod Kredarico, po šestih urah in pol hoje. Mislil je, da je že na cilju, a je zagledal kažipot, na katerem piše, da je še pol ure hoda. Takrat je bil pa res malo jezen, a je sam sebe prepričal, da je že čez polovico in da se nima smisla obračati. Še hujše ga je čakalo v planinskem domu na Kredarici. Ko so prišli na toplo, pojedli joto in zvrnili šilce šnopsa, so mu popolnoma odpovedale noge. Pravi, da se mu še nikoli ni zgodilo, da ne bi mogel hoditi, ker ga noge ne bi držale. S pomočjo družine in prijateljev se je nekako spravil do sobe, po prespani noči pa je bil nared za vzpon na vrh.
Nikoli ne reci nikoli
V soboto, osmega oktobra, je bilo spolzko, megleno in zasneženo, tu pa tam je padla tudi kakšna snežinka. A sta Marija in Andrej Štremfelj presodila, da se lahko varno povzpnejo na vrh. Navezali so se in šli, Franc spet počasi, od kamna do kamna, od enega počitka do naslednjega. Ves čas si je govoril, da če ne bo šlo več naprej, se bo usedel in počakal, da gredo drugi na vrh. A že so se znašli na Malem Triglavu in takrat mu je postalo jasno, da mu tega ne bo treba. »Ne, nobene posebne evforije ni bilo na vrhu, bil sem preprosto srečen. Sem pa takrat razmišljal, da res nikoli ne smeš obupati in reči, da česa ne zmoreš. Pred letošnjo odločitvijo za Triglav sem bil prepričan, da nikoli ne bom stal na vrhu, ko pa mi je uspelo, sem ugotovil, da se je bilo vredno potruditi in da - morda še kdaj,« razmišlja.
Čeprav je bil junak te oktobrske meglene in v visokogorju tudi snežene sobote naslednji dan povsem izmučen, saj so ga noge proti koncu sestopa še komaj držale, pa je v ponedeljek kot običajno prišel na svoje delovno mesto. So bili dijaki kaj ponosni nanj? »Verjetno so ponosni ... Veste, boljša kot nenehne teoretične pridige, kakšni bi morali biti, se mi zanje zdijo naša dejanja. Kar jim govoriš, moraš tudi živeti. In kot sem jaz po korakih hodil proti vrhu, cilj pa je bil zelo visoko, jim poskušam pokazati tudi njihovo pot, ko jim govorim, da morajo biti kot tanki in da se ne smejo ustavljati pri najmanjših ovirah. Naj se vmes ustavijo in spočijejo, kot sem se jaz, pomembno je, da gredo vedno naprej in naprej ...«
TINA HORVAT
tina.horvat@slovensk8novice.sl