Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Pogačnikov dom

19.10.2016
Pogačnikov dom na Kriških podih - od prve lopate do zadnjega strešnika

Prispevek je bil objavljen v oktobrski številki Planinskega vestnika z naslovom
Gradnja doma in transport
Pogačnikov dom na Kriških podih
Njegova avtorica, Jana Remic, si je fotografski material sposodila z arhiva radovljiškega planinskega društva.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 


 

ponedeljek, 21. november 2016, ob 05:28, Franci Savenc, ogledov: 1223

Planinski vestnik - Jana Remic: ... na Kriških podih - od prve lopate do zadnjega strešnika

Pogačnikov dom na Kriških podih je od drugih planinskih zavetišč v visokogorju oddaljen po nekaj ur hoda. V skupini gora od Razorja do Škrlatice je edina planinska postojanka, kjer utrujen popotnik lahko prenoči. Do Vršiča jo loči šest do sedem ur hoda, sicer pa je najbližja dolina Trente. Vrli planinci so o vezni koči med Vršičem in Triglavom razmišljali že pred več kot sto leti, do realizacije pa je prišlo več desetletij kasneje. Dr. Fran Tominšek je leta1909 v januarski številki Vestnika v članku Spomini in načrti napisal: »Ob svojih obhodih leta 1902 sem se živo overil o potrebi primerne postojanke v bližini Razora in sem preko zime tudi takoj začel natihoma zbirati potrebne pomočke in podatke za nakup.«

Tedaj so z nemškim planinskim društvom bojevali težke tekme, kdo bo naredil v našem gorskem prostoru več planinskih postojank. Dr. Fran Tominšek je tako izbral najboljši prostor za novo kočo, in sicer nad Kriško steno in kupil za SPD odmerjeni prostor ob Križu. Nove koče na Križu pa niso postavili, načrte so zadržale druge neodložljive gradnje - Aljažev dom, Kadilnikova koča na Golici, Kamniška koča, povečanje Triglavske koče na Kredarici, koča na Črni prsti itd. V tistem času so nadelali kar nekaj poti v tem območju, kar avtor v nadaljevanju dokaj podrobno opisuje. Neverjetno, kako aktivni so bili nekateri člani SPD v začetku preteklega stoletja, da so ohranili lastnino naših gora!

Zveza med Vršičem in Triglavom

Ideja ni bila realizirana niti nekaj let kasneje, ko je bil zgrajen Tičarjev dom na Vršiču in je bilo rečeno, da je treba zgraditi postojanko, da bo ustvarjena zveza po vrhovih med Vršičem in Triglavom. Med okupacijo je bila zgrajena italijanska obmejna stražnica Rifiggio Seppenhofer, kakih 150 m pod današnjim Pogačnikovim domom. Danes so vidni le še skromni ostanki temeljev nekdanje stavbe.

Leta 1948 je Kriške pode obiskal dr. Jakob Prešern. Že kot dijak je bil član SPD, v letih 1925-28 je vodil Planinsko društvo Radovljica kot predsednik, v vseh letih kasneje pa je bil aktiven član upravnega odbora društva. V času med obema vojnama se je na Kriških podih razgledoval po primernem prostoru za gradnjo koče.
Tako je Kriške pode znova obiskal in se prepričal, da je za gradnjo najprimernejša Griva, kot je napisal »ker druge tako razgledne, pred vremenskimi neprilikami tako varne točke na Kriških podih ni.« Z Grive je bila tedaj proti Trenti že speljana mestoma drzna tovorna pot, zgrajena za potrebe italijanske obmejne stražnice. Istega leta je bil njegov predlog obravnavan in na občnem zboru društva sprejet sklep, da se postojanka zgradi na Grivi. Dr. Jakob Prešern je bil imenovan za vodjo gradbenega odbora in je ves čas aktivno sodeloval pri gradnji doma na Kriških podih. 

Gradnja doma na Kriških podih

Pred začetkom gradnje je bilo kar nekaj birokratskih težav, precej organizacijskih težav je predstavljala priprava načrtov, zahtevane spremembe s strani PZS, pa tudi pridobitev kreditov in nakazil za potrebni material. Leta 1949 so pričele potekati prve priprave na gradnjo: popravilo potov, iz materiala italijanske stražnice so na Grivi naredili leseno kočo za delavce, pripravili so se tudi za sečnjo lesa in kuhanje apna v bližini nove stavbe.

Udarniško delo v tem primeru ni bilo mogoče zaradi oddaljenosti prostovoljnih sodelavcev. Društveni odborniki so izračunali, da bi jih več prišlo plačilo prevoznih stroškov in hrane za prostovoljce kot plačana nošnja. Za gradnjo in predvsem za transport so se dogovarjali z delavci v Trenti, kjer je v tistem času primanjkovalo dela. Še vedno so se odborniki srečevali z vrsto birokratskih preprek: najprej delavci niso dobili živilskih nakaznic. Stvar je šla že tako daleč, da so mislili celo opustiti gradnjo. Končno so nakaznice dobili, nakar so delavci ugotovili, da zanje v Trenti ne morejo dobiti živil. Odborniki so težavo rešili tako, da so živila kupovali v Radovljici in jih dostavljali delavcem v Trento hkrati z gradbenim materialom. Gradnja se je pričela konec junija leta 1950, osmega oktobra istega leta je bila stavba pod streho. Birokratske težave pa so gradnjo spremljale prav ves čas, tudi naslednje leto, ko se je z deli nadaljevalo.

Izjemni Jože Pogačnik

Največ težav je odbornikom predstavljalo pridobivanje kreditov za izplačila nosačem, saj so nekajkrat skoraj obupali nad celotnim projektom prav iz teh razlogov.
Leta 1950 je na občni zbor društva prišel Jože Pogačnik, izjemno sposoben sodelavec planinske zveze, ki je obljubil pomoč in potem sodeloval z odborniki in jim pomagal do konca gradnje: bil je vsestransko sposoben gradbenik, poznal je vso tedanjo zapleteno zakonodajo in gospodarske razmere, knjigovodstvo in računovodstvo ... V bistvu je bil odtlej Jože Pogačnik odličen vodnik in svetovalec odbornikom društva do konca gradnje.
6. oktobra 1951 je potekala slovesnost ob odprtju doma, imenovali so ga Radovljiški dom pri Kriških jezerih. Pozno popoldne je prišla vest o nesreči pod Razorjem, zvečer pa, da se je tam smrtno ponesrečil Jože Pogačnik. Na vse je legla globoka žalost. Odbor je v globoki žalosti dom dva dni po slovesnosti soglasno preimenoval v Pogačnikov dom. Starši pokojnega so darovali društvu denar za sliko, ki še danes visi v jedilnici doma. Dom je bil v letu 1952 tudi za silo opremljen. Planinsko društvo Radovljica je s pomočjo PZS tako postavilo že svojo deseto postojanko.

Transport materiala za gradnjo in oskrbo

V deževni sezoni leta 2015 smo v arhivu PD Radovljica našli nekaj posnetkov, ki prikazujejo transport in gradnjo doma na Kriških podih. Prav ti posnetki so bili razlog, da sem se lotila pisanja. Nekaj posnetkov prikazuje gradnjo doma, zidar je bil Zorč iz Trente. Nekaj posnetkov pa prikazuje prenos tovora. Moške, ki nosijo težke vreče materiala. Žensko, ki nese tram. Prenos tovora z osli, mulami. Sodelovale so ženske in celo otroci. Težko si danes predstavljamo napore ob gradnji. Dejstvo pa je, da so se Trentarji takrat izjemno težko preživljali in so bili dela veseli, čeprav je šlo za težko garanje.

Dr. Jakob Prešern navaja: »Vse drugo je bilo potrebno znositi na ramah iz doline. Med drugim cementa 13.252 kg, živega in gašenega apna 19.964 kg, tesanega lesa 14.565 kg, rezanega lesa 56.749 kg, žgane opeke za dimnike 3000 kosov, votle opeke za izolacijo 3000 komadov. Iz Loga v Trenti (622 m) so tovor prenesli nosači, s katerimi ni bilo nobenih težav, na višino 2052 m. Ta višinska razlika pove vse! Za tako delo so Trentarji rojeni, vajeni so ga od mladih nog in so ga prav radi vršili. Povprečno je prinesel moški težo med 50 in 60 kg, vreča cementa je bila tako rekoč norma. Od zadnjih dni junija do oktobra 1951 je na primer prinesel Kravanja Jože skupno 7.834 kg, Kravanja Viktor 6.757 kg, Zorč Alojzij 5.719 kg, Hosner Anton 4.219 kg. Sam sem bil priča, ko je prinesel mož 50 kg, žena 30 kg, sinko pa 10 kg.« Gramoz, sejan pesek in kamenje so nosili iz melišča pod Razorjem. Društveni delavci so imeli točne podatke o nošnjah; v obeh letih je bilo iz Trente na Kriške pode znošeno 96.526 kg tovora!

Družina Viktorja Kravanje

Viktor Kravanja je z ženo Marijo skrbel za prenose tovora že med gradnjo Pogačnikovega doma. Odborniki društva so po gradnji iskali nekoga, ki bi bil pripravljen prevzeti nošnjo materiala za oskrbo doma. Najprej sta začela nositi z enim oslom, saj denarja za kaj več ni bilo. Pri enem od prenosov je oslu spodrsnilo na gladki skali in s tovorom vred je zdrsnil in se ubil. Potem so kupili mule, ki so sicer zelo praktične in okretne, lahko pa tudi nevarne. Vendar je Viktor kmalu poskrbel, da je lahko kupil konje, ki zmorejo nositi več tovora. Tako je vsa naslednja leta prenašal tovor s tremi konji.
Vsako leto še pred sezono je odšel Viktor pogledat v Beli potok, kako velik je plaz. Plaz v Belem potoku se običajno zadrži še nekaj tednov v poletno sezono. Pri plazu je moral konje vedno raztovoriti, znositi tovor čez plaz, prepeljati čez konje in jih znova natovoriti. Preden plaz skopni, postane nevaren, saj pod njim tečejo vode Belega potoka. Včasih je moral poklicati minerje, da so prišli nevarni del zminirat. Nemalokrat pa je trdo plazovino odstranjeval sam z ženo in otroki.

Težavna nošnja s konji

Konji so v začetku sezone nesli nekoliko manj, polovično težo ali pa še manj, da so si spet pridobili kondicijo po zimskem času. V nekaj tednih pa so bili pri polni moči in so nosili okoli 100 kg naenkrat. Včasih je Viktor naredil tudi po dve nošnji na dan, saj se je vračal do pripravljenih drv, jih naložil na konje in znova so se vzpenjali do doma. Žena Marija mu je pogosto pomagala. Pripoveduje, da je bila v eni sezoni na Kriških podih kar 73-krat! »Triinsedemdesetkrat!« poudari. »Bila je dobra sezona in ves čas je manjkalo pijače. Ko sem prišla s tovorom do Pogačnikovega doma, so ljudje kar s konjev trgali pijačo, tako so bili žejni!« Včasih so pomagali tudi njuni sorodniki, kasneje pa sin. Na poti, ko so nosili, so se znašli v vseh mogočih vremenskih razmerah, preživeli so razne težave s konji, včasih se je poškodoval tovor, najbolj neprijetne za nošnjo pa so bile prazne steklenice.

Njihovo naporno delo se je končalo leta 1983, ko je društvo zgradilo tovorno žičnico. Društveni sodelavci so se leta 1978, po upokojitvi Viktorja Kravanje odločili, da težaško delo transporta s konji ne sme biti več temelj oskrbe doma in začele so se priprave na gradnjo žičnice. Tako so Kravanjevi prenehali z nošnjo. V naslednjih letih je sin Viktor prevzel skrb za upravljanje žičnice in tako družina Kravanja do današnjih dni ostaja tesna vez med Pogačnikovim domom, dolino Trente in planinskim društvom. O njihovem pomembnem doprinosu k oskrbi in upravljanju Pogačnikovega doma navsezadnje priča vrsta zahval in priznanj, ki jim jih je podelilo Planinsko društvo Radovljica.

Pogačnikov dom in transport danes

Leta 1979 so društveni odborniki začeli s pripravami dokumentacije za tovorno žičnico, ki je prvi tovor prepeljala leta 1983. Tovorna žičnica je bila v letih 2001-2003 popolnoma obnovljena in posodobljena. Zahteva tudi redno vzdrževanje, obnavljanje, posodobitve, kar nikakor ni majhen strošek. Vendar je transport bistveno manj naporen, kot je bil pred tem.
Tudi sam Pogačnikov dom je bilo potrebno v vseh letih stalno obnavljati, popravljati in posodabljati. V začetkih so težave predstavljali problemi, kot je bilo zamakanje skozi stene ob hudih nalivih. Redko je minilo leto, da ni bila v ali ob domu opravljena določena naložba, tako za popravila, ohranitev in varstvo stavbe pred vremenskimi neprilikami, kot za večje udobje planincev, glede energetike, vode in sanitarij, v zadnjih letih pa se zdi, da svoje doda še zahtevna zakonodaja. Zadnji primer je nesrečna zahteva po davčnih blagajnah, zaradi česar so društveni prostovoljni sodelavci pomagali poskrbeti za vzpostavitev spletne povezave v začetku letošnje sezone.
Novosti so potrebne vseskozi, dejstvo pa je, da nobena naložba ne predstavlja takega fizičnega napora, kot ga je pred desetletji. Z oskrbniki postojanke smo v Pogačnikovem domu pripravili malo razstavo o gradnji doma. Da bi znali ceniti dom tak, kot je, in spoštovali moč in voljo vseh sodelujočih pri gradnji in oskrbi planinskega doma.
Danes upravljanje in oskrba doma še vedno potekata s prostovoljci, med katerimi moramo obvezno omeniti še gospodarja doma. Dom je z njihovo pomočjo prijeten in udoben. Seveda pa velik delež doda tudi oskrbniška ekipa, ki vsaki sezoni da svojstven pečat.

Viri:
Dr. F. Tominšek, PV 1909, Spomini in načrti, str. 42, 66
Dr. J. Prešern, PV 1952, Kriški podi - Pogačnikov dom, str. 220, 276
T. Tomše, 110 let radovljiškega planinstva, Pogačnikov dom - ponos radovljiških planincev, str. 56
arhiv PD Radovljica
Marija in Viktor Kravanja ml., pogovor

Oznake: PV
eXTReMe Tracker