Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Karnijske Alpe: Monte Pupera Valgrande

 

 

 

  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 
 

torek, 25. oktober 2016, ob 05:29, Matija Turk, ogledov: 1983

Matija Turk: Prvi septemberski sneg je že pobelil najvišje vrhove Dolomitov. V ostrem mrazu sva z Janezom navsezgodaj zapustila bivak Voltolina v Marmarolah, kjer sva prespala po vzponu na Corno del Doge.

Preko police Cengia del Doge, ki preči severno steno omenjene gore, sva dosegla visokogorsko dolino Val di San Vito. Zahodna stena Cime Bel Pra, ki se dviga nad njo, je ležala v globoki senci in čez skalovje so padali lesketajoči se ledeni trakovi. Že na melišču pod steno mi je večkrat spodrsnilo, saj je skale pokrival tanek, skoraj neviden požled. Vzpon v takšnih razmerah zagotovo ne bi bil modra odločitev. Da pa ne bi obisk Dolomitov ostal okrnjen, je bilo potrebno poiskati nov cilj. V Auronzu sva se ustavila na kavi in si začela podajati zemljevide in liste z opisi ter brskati po vodničku. Kar je predlagal eden, je drugi gladko zavrnil. Nakar sem dobil idejo, da sploh ni nujno, da ostaneva v Dolomitih, saj bi lahko šla pogledat tudi na drugo stran reke Piave. Brat je še malo polistal po knjigi in mi pod nos pomolil opis: Monte Pupera Valgrande. Predlog sprejet!

Gora v nehvaležni soseščini Dolomitov

Monte Pupera Valgrande je del gorske skupine Brentoni, ki orografsko spada h Karnijskim Alpam. Skupaj z glavnimi vrhovi skupine, poleg najvišjega Brentonija (2548 m) so to še Monte Crissin (2503 m), Monte Schiavon (2317 m) in Monte Tudaio (2140 m), se dviga v višave takoj nad levim bregom Piave. Značilnost severnih sten teh gora so monolitne, poševne plošče, ki jim dajejo še posebej svojstven in divji izraz. Najlepši pogledi na skupino Brentoni se nam odpirajo s ceste na prelaz Monte Croce Comelico, ki je bil že od nekdaj pomembna prometna povezava med Benečijo in Južno Tirolsko. Medtem ko je konec 19. stoletja razvijajoči se gorski turizem na severni strani prelaza domačinom prinašal denar in slavo, so le redki "turisti" kazali zanimanje za vrhove v nehvaležni soseščini Dolomitov. Izmed njih izstopata Gustav Baldermann iz Dunaja in Lothar Patera iz Salzburga, ki sta v še nedotaknjenih vrhovih skupine Brentoni videla svojo veliko priložnost. Skupina Brentoni je okoli leta 1900 postala kraj njunega raziskovalnega in alpinističnega udejstvovanja, kjer sta opravila vrsto prvih pristopov, prvenstvenih vzponov in grebenskih prečenj. Zlasti Patera je načrtno raziskoval Karnijske Alpe, od Piave do Kanalske doline. Strast do gora mu je zelo verjetno razvnel Ludwig Purtscheller, njegov profesor telovadbe iz gimnazijskih dni. Baldermanna in Patero je pri njunih vzponih spremljal domačin iz kraja Santo Stefano, Giuseppe Stanislao Pellizzaroli. Po domače Beppi Slau. Beppijeve zasluge pri odkrivanju skupine Brentoni pa so, ravno zaradi ravnanja njegovih dveh klientov, ostale prezrte in so s časom utonile v pozabo. V svojih objavah v Österreichische Alpenzeitung sta ga Avstrijca le poredko ali pa sploh nikoli omenjala. Če je Lothar Patera za Karnijske Alpe to kar je Julius Kugy za Julijce, je to v veliki meri zasluga Beppija Slaua, ki mu je leta 1910 pripadla čast, da je postal prvi uradni gorski vodnik v Comelicu.

Pupera ima pravzaprav dva vrhova, med seboj ločena z globoko in težko prehodno škrbino. Prvi pristop na zahodni vrh Pupere, visok 2513 m, so opravili neznani vojaški kartografi. Ko sta se nanj v družbi še dveh tovarišev in zelo verjetno tudi Beppija Slaua leta 1899 povzpela Baldermann in Patera, sta na vrhu naletela na možica. Patera je poskusil prečiti še na nekaj metrov višji vzhodni vrh, visok 2520 m, a se je zaradi megle obrnil. Pristop na zahodni vrh po smeri, ki jo opisujemo v nadaljevanju in velja za normalni pristop, sta leta 1912 prva opravila Antonio Berti in Luigi da Rin Ciaurèi. Z zahodnega vrha sta uspešno nadaljevala še na vzhodni vrh.

Vzpon v meglenem jutru

Od ceste v dolini Val Piova do bivaka Spagnolli pod Monte Pupero Valgrande je vsaj dve uri hoda. Ura je bila pozna in hoja po temi nama ne bi ušla. Komaj pa sva dobro zastavila korak po makadamski cesti, sva pod njo zagledala staro, osamljeno, s travnikom obdano hišo. Čez pet minut sva bila zopet pri avtu in nekoliko spremenila vsebino nahrbtnikov. Zakaj bi človek vedno nekam hitel, ko pa se tu ponuja lepa priložnost, da pred spanjem v miru spije večerno pivo ali dve. Ponovno sva bila pri avtu naslednji dan zarana in ponovila postopek menjave vsebine nahrbtnikov v obratnem redu. Noč na mehki zeleni podlagi pred pročeljem hiše, ki je varovalo pred morebitnimi pogledi s ceste, je potekala mirno in brez zapletov.

Jutro je bilo megleno in prvi del poti do bivaka se vije po vojaški cesti, ki le počasi pridobiva višino. Cesto je leta 1916 zgradila italijanska vojska. Vodila je do postaje žičnice, ki je oskrbovala trdnjavo na bližnji gori Monte Tudaio. Še pred koncem ceste naju je smerokaz usmeril na pot, ki se zložno dviguje skozi gozd in rušje k bivaku Spagnolli. Zaradi turobnega dne se je hoja še bolj vlekla in ničkolikokrat sem že zaman pričakoval, da bova vsak čas ugledala bivak. Naposled so se iz megle le prikazali obrisi bivaka, ki je pravzaprav majhna, neoskrbovana koča odprtih vrat. Vstopila sva v lično, lepo urejeno hišico, brez dvoma vredno truda, da bi se sinoči potrudila do nje. Upala sva, da se bo med najinim postankom megla razkadila, a uro kasneje o soncu ni bilo še nobenega sledu. Glede na zemljevid, ki sva ga imela, vodi prav od bivaka označena pot na škrbino Forcella Ciadin Alto Est. Tam se namreč začne resni del vzpona na Pupero. Vendar ni bilo nikjer videti nobene poti in še manj označb. Zato sva krenila levo po markirani mulatjeri, ki vodi na škrbino Forcella Ciadin Alto Ovest, misleč, da bova na odcep naletela nekoliko višje. Pot je vodila daleč stran od željenega cilja in vedno bolj se mi je dozdevalo, da naju tudi ta gora ne bo videla. Z višino se je megla vedno bolj redčila in kar naenkrat, kot bi odrezal, sva se znašla pod jasnim nebom. Nad belim morjem so se na vse strani dvigovali vrhovi in temne misli so se razblinile kot megla pred nekaj trenutki. Kontrast je bil res presenetljiv in razgledi na vse strani naravnost fantastični. Ponovila se je zgodba izpred dveh let, ko je sprva siv dan na vrhu Terze Piccole postal najlepša gorska pravljica. Na škrbini Forcella Ciadin Alto Ovest sva ponovno preučila zemljevid in vesela spoznala, da ni vse izgubljeno. Proti vzhodni škrbini je od tu vodil greben, preko katerega je na zemljevidu označena markirana pot. Odpravila sva se torej v tej smeri po nakazani stezici, ki so jo sem in tja označevali možici in rdeče pike. Pot je bila na nekaj mestih tudi izpostavljena in kar zahtevna, a brez varoval. Iztekla se je na grebenu nad škrbino, kjer so vidni sledovi vojaških poti in utrjevanja. S škrbine sva uzrla bivak Spagnolli, kakšnih 300 m nižje na koncu travnatega pobočja. Sedaj, v sončnem dnevu je bil videti prav blizu.

Po polici in ploščah proti vrhu

Že med hojo po grebenu med obema škrbinama sva zagledala Monte Pupero Valgrande v vsem njenem sijaju. Pogled na gromozanske viseče plošče severne stene vzbudi strahospoštovanje in poraja dvome o "lahkotnem sprehodu" čeznje. Ko sva jo tako gledala z grebena se nama ni zdela prav nič lahka. Po opisu naj bi šlo namreč za plezanje II. stopnje in vse tisto navdušenje je kar nekam poniknilo.

A sedaj sva stala ob njenem vznožju in umik brez tehtnega razloga ni prišel v poštev. Z mešanimi občutki sva vstopila v razčlenjeno skalovje grebena, ki vodi do prve velike plošče. Tu sva naletela na rdeče pike, ki vse do vrha že kar preveč na gosto označujejo smer vzpona. Pike so vodile do police, ki vodoravno preseka prvo ploščo. Videti je bilo, da se na njenem koncu obeta resna plezarija, zato sva se pred vstopom nanjo ustrezno plezalno opremila. Polica je lepa in široka. Ko stopiš nanjo, te gora sprejme vase. Postaneš del nje in vsa tesnoba izgine. Težave obstajajo le od daleč, od blizu je vse ena sama prijetna hoja in poplezavanje. Ob koncu police sve se po ploščah povzpela do ozke in krušljive škrbinice, kjer sva prestopila na južno stran. Južna stran gore je manj izpostavljena, a tudi bolj razdrapana in krušljiva. Lepo sva napredovala in pričakoval sem, da bova kmalu stopila na vrh. Tik pod njim pa sva naletela na mesto, ki je ustavilo tekoče napredovanje. Rdeča pika je neizprosno kazala prehod po kratki polici s spoštljivo globino pod njo. Ozka, nadstrešena polica se je na sredini stopničasto spuščala, kar je zahtevalo nekaj akrobatskih spretnosti. Oklepajoč se z rokami roba police in na slepo tipajoč z nogami za stopi, sem hitro presodil, da sem preveč neroden, da bi te akrobacije izvajal brez varovanja. S seboj sva sicer imela vrv, vendar je pri tovrstnih vzponih vedno problem najti ustrezno varovališče, saj tudi na Puperi ni nikjer niti enega klina. Da ne bi izgubljala časa z iskanjem in nameščanjem varovališča, sva raje pogledala malo naokoli in na levi našla lep prehod proti vršnemu grebenu. Kot po stopnicah sva se po  razčlenjeni plošči povzpela na greben. Od vrha naju je ločila le še strma škrbina. Tu sva se za varen, pa čeprav le deset metrov dolg spust z grebena le odločila uporabiti vrv, saj se je na grebenu kot sidrišče ponujala primerna skala. Še nekaj korakov in stopila sva na vrh, ki v najinih gorniških načrtih ni obstajal. Žal je tako, da smo ljudje v svojih načrtovanjih preveč premočrtni in dostikrat niti ne opazimo stvari, ki nam prihajajo nasproti. Monte Pupero Valgrande sem že dolgo poznal, vedno se mi je zdela nekaj posebnega, a časa zanjo si nisem nikoli vzel. Sedaj pa, ko razmišljam o podvigih minulega leta, spoznavam, da je bil vzpon na Pupero eden lepših in zanimivejših. Vzpon po mojem okusu.

Besedilo: Matija Turk Fotografije: M. in Janez Turk


Članek (z dodatnimi informacijami o vzponu) je bil objavljen leta 2013 v reviji Planinski vestnik št. 8 pod naslovom Neznani dragulj Karnijcev. Monte Pupera Valgrande.

Oznake: PV

Komentiraj (1):

Marjeta Štrukelj, torek, 25. oktober 2016, ob 08:05

Bivak Spagnioli (mimogrede, v lepem vremenu je pot do njega pravljično lepa) je dobro izhodišče tudi za manj zahteven in seveda še precej manj »slaven«, a izjemnoo razgledni Monte Crissin di Laggio. Orientacijsko nekoliko nabrit vas bo spustil na vrh brez težkih prehodov - vse v okviru dobre enke, ponekod malce izpostavljene. Treba pa je poiskati prehod z markirane poti v levo (možici) še kakšnih 100 vm pred sedlom – Forcello Cadin Aldo Ovest. Resnično priporočam in zdaj je pravi čas za južne strmali nad zlatimi macesni. Oh, ti lepi spomini…

eXTReMe Tracker