Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Na strehi Afrike

Našo namero, da se v začetku zime odpravimo na najvišjo goro Afrike, Kilimanjaro z nadmorsko višino 5895 metrov, so naši sogovorniki sprejemali zelo različno.

Nekateri so našo odločitev pozdravljali, nekateri nam navdušenja niso vračali, češ da je nevarno, krvavi pohodi islamskih skrajnežev po Keniji so se kar vrstili še ne dolgo nazaj. Prav tako so tisti najbolj osveščeni vedeli, da z vzponom na ekstremno nadmorsko višino, tvegamo razvoj akutne višinske bolezni, ki v najbolj črnih scenarijih lahko vodi tudi v smrt. In, kot zanalašč je ves čas priprav, zlovešče nad nami bedela »ebola«.

Sicer se nismo dali, a zrno dvoma je vendarle počasi in neprijetno kljuvalo nekje v podzavesti.
In smo šli: Neva in Andrej, Miran, Roman, Mitja, Fredi, Lea, Janko in moja malenkost. Nobeden od nas, ni ravno športnik, vsaj ne več, vendar smo se vsi, vsak po svojih močeh izdatno pripravljali za naš podvig, gibanje nam je v bistvu del življenja.

Na pot se nismo podali preko turistične agencije, tudi ne popolnoma v lastni režiji. Vstop v nacionalni park Kilimanjaro, pravzaprav niti ni mogoč brez vodenja agencije z licenco. Po čudovitem naključju smo spoznali Natašo [Nataša Fras], Slovenko, ki ima agencijo v Tanzaniji.

Na voljo je več poti, ki vodijo na goro. Večina izbere Marangu route, znano tudi kot Coca Cola route, ki velja za najhitrejšo, vendar zaradi velike množice ljudi izgublja svoj čar.
Mi smo izbrali najslikovitejšo in ne tako zelo obljudeno pot, imenovano Machame route, znano tudi kot Wiski route. Poteka preko petih vegetacijskih pasov, nudi čudovite razglede in je kondicijsko najbolj naporna, saj se prečka tudi več dolin.

Naša dogodivščina se je 19. decembra [2015] končno pričela. V zgodnjih jutranjih urah nas je šofer Zvonko s tafikom zapeljal na letališče v Budimpešto. Od tam smo poleteli v Istanbul, nato še v Nairobi. Krasen občutek, ko se pričneš poslavljati od vrhnjih oblačil, zunanja temperutura v Nairobiju je namreč bila nadvse prijetnih 28 stopinj Celzija.
Z vnaprej dogovorjenim zasebnim transferjem smo se podali na pet ur trajajočo in zelo zanimivo pot proti Arushi. Meja med Kenijo in Tanzanijo nas je preprosto šokirala, pa ne zaradi brezsmiselnosti, ki smo jo videli v izpolnjevanju obrazcev za vizo, temveč v brezbrižni neurejenosti zmede v prometu. »Črte manjkajo«, sem pomislila, ki bi razmejile levo in desno stran, toda saj niti prave ceste ni, le kam bi črte narisali, meja je ena velika blatna površina, podobna razorani njivi, na kateri vlada ena velika zmeda. Nasmehnem se, izredno dobre volje in si rečem sama pri sebi: »najbrž je vse, kot mora biti«.
Na predzadnjem sedežu se zleknem v dve gubi in opazujem okolico zdaj že na poti po Tanzaniji. Tukaj nas je presenetila nova, lepa in široka cesta, baje so jo, kot še veliko drugega po Afriki, zgradili Kitajci. Kot za stavo so se po cesti izmenjevale policijske patrulje, ki so za morebitne ubežnike imele pripravljene deske z navzgor obrnjenimi žeblji in črede živali, zaradi katerih nihče ne vzganja posebne panike. So pač tam, del življenja, v napoto je cesta, ne živali.

Fascinirani od prelepe okolice smo končno prispeli v Arusho. Arusha je z cca. 400.000 prebivalcev eno najbolj razvitih in najhitreje rastočih mest v Tanzaniji. Mesto je izhodna točka za Nacionalni park Serengeti, Nacionalni park jezero Manyara, Nacionalni park Tarangire, Nacionalni park Arusha in Rezervat Ngorongoro. Kot tako je safari prestolnica Tanzanije in glavno turistično mesto. Stoji sredi bujne pokrajine, na nadmorski višini okoli 1300 metrov in ob vznožju gore [Mount] Meru, kar mu omogoča prijetno klimo skozi vse leto. Tudi sami smo se nastavljali sončku pri nadvse prijetnih 30 stopinj Celzija.

V časovni stiski smo se na hitro okrepčali in stuširali v osupljivi Natašini vili, tam sta se nam pridružila še Lea in Mitja, ki sta v mesto prispela dan prej, nato smo vsi skupaj nadaljevali pot proti Moshiju, ki je zaradi svoje lege, razprostira se namreč pod deževnim gozdom, nadvse rodovitno, zeleno in bogato mestece. Velja za najmanjšo občino v Tanzaniji in najbolj čisto. Ob tem ne morem, da ne bi omenila, da povsod ležijo smeti in komur uspe odmisliti vse polvinilaste vrečke in plastenke, lahko občuduje resnično prekrasno in nadvse bogato naravo. Do koder seže pogled, smo občudovali plantaže bananovcev, kakava, manga in raznoraznih manj poznanih poljščin. Najbolj so nas očarali ljudje smejočih se obrazov, odetih v kar se da živobarvna oblačila. V Moshiju smo se zapeljali v nacionalni park Kilimanjaro.
Kakor hitro smo prestopili »Machame gate«, se je s tem uradno pričel naš treking. Spoznali smo tudi naš spremljevalni del odprave, štiri vodnike, dva kuharja in 25 nosačev. Osupljivo število. Sledilo je obvezno tehtanje, nosač namreč na goro namreč ne sme nesti več kot 30 kilogramov prtljage. Zelo dober ukrep, v izogib izkoriščanju domačinov; smo se soglasno strinjali.

Po vsej opravljeni poti, ki se je pričela v Budimpešti, nato Istanbulu, nadaljevala iz Kenije v Tanzanijo, vse do Moshija, smo se torej brez spanja ali vsaj izdatnega počitka, podali še na pet ur trajajočo precej strmo pot skozi deževni gozd, do prvega kampa, kjer smo na nadmorski višini 3000 metrov, preživeli prvo noč. Lahko bi prvo noč prespali v hotelu, vendar smo s tem ukrepom pridobili en zelo pomemben dan na gori, v korist aklimatizaciji, ki zna biti na ekstremni nadmorski višini odločilnega pomena. Ta ukrep se je na koncu izkazal kot izjemno dober. 
Zbudili smo se v vlažnih in mrzlih šotorih. Kar ni bilo skrbno shranjeno v vrečkah je bilo mokro. Po zelo okusnem zajtrku v našem skupnem šotoru, smo se odpravili naprej. Ta dan nas je čakal izredno strm del poti. Na določenih odsekih se nam je v nepojemljivih višavah prikazoval mogočni vrh Kilija, kot smo ga ljubkovalno poimenovali. 
Poleg tega, da je Kilimanjaro najvišji vrh Afrike, ki se vzpenja skoraj 5895 metrov nad morjem, je njegov poseben čar v tem, da je sploh najvišja gora, ki jo po treh najlažje dostopih poteh, Marangu, Rongai in Machame, lahko osvoji vsaka zdrava oseba, saj vzpon ne zahteva alpinističnega znanja. Vendar pa je vsak vzpon kljub temu vse prej kot enostaven. Zahteva veliko naporov, predvsem proti vrhu, ko je pot zelo strma in ko je zaradi nadmorske višine oteženo dihanje. Ocenjujejo, da se letno na vrh poskusi vzpeti okoli 15.000 ljudi, od katerih jih približno 40 odstotkov vrh tudi doseže. Kilimanjaro je najvišji osamelec in eden najvišjih ognjenikov na svetu, vzpon nanj pa bo zagotovo ostal eden izmed življenjskih vrhuncev vsakogar, ki mu bo to uspelo. V ledenem dežju in premraženi smo prispeli v drugi tabor Shira kamp (3840 m).

Naš cilj se je, na na širni planoti Shira, kjer se dviguje tudi istoimenski vrh, eden od treh vrhov Kilimanjara, poleg Šire še Kibo in Mawenzi, za tisti dan zaključil. Pogreli in okrepčali smo se v skupnem šotoru, ki ga je vsak dan znova postavilo in dalo v uporabo naše spremljevalno osebje. Vsakega od nas so vsak dan znova, navdušili s svojo ustrežljivostjo, prijaznostjo, vedno nasmejanih obrazov. Hrana in kuhinja je bilo poglavje zase. Vse sestavine so bile v osnovni obliki, na razpolago smo imeli ogromne količine zelenjave in sadja. Vse so kuhali sproti, sesekljali in mleli na nadvse domiselne načine, elektrike seveda ni.
S čisto preprosto matematiko je en izmed vodičev pojasnil, da je njihova glavna naloga doseči, da bomo mi srečni, zadovoljni in da nas čim več doseže vrh. Da torej teče vzporednica med kvaliteto njihovega servisa in našo uspešnostjo. In s tem najbrž višino njihove plače. Že zaradi tega se človek počuti odgovornega. Ob vsakodnevnih padavinah je bilo potrebno redno skrbeti za mokra oblačila, skoraj vsak kos vzet na goro je namreč skrbno odmerjen in zelo potreben. Ne moreš si privoščiti, da oblačilo zaradi mokrote zmrzne in s tem postane neuporabno. Vlažen zrak, ki se je na goro širil iz deževnega gozda, nam ni bil prav nič v pomoč. Po Andrejevem nasvetu smo oblačila sušili v spalnih vrečah z lastno toploto. Naslednja dva dneva sta bila bolj aklimatizacijske narave, prečkali smo kar nekaj dolin, spoznavali rastlinje, med drugim tudi prekrasno Lobelijo. Iz Alpskega pasu smo vedno bolj prehajali v Lunino pokrajino. Pričenjale so so prve težave z višinsko boleznijo in s tem povezani glavoboli. Neva je bruhala kot za stavo. Ves čas poti smo od tabora do tabora srečevali iste ljudi. Simpatične Norvežanke, nekaj Švedov, nadvse komunikativnega Tunizijca, skupino Američanov. O nas se je širil glas, da smo nori Slovenci. V dobrem smislu seveda, bili smo namreč veseli, glasni, izredno solidarni in odprti, Miran (Hanz) je pridno skrbel, da je slovenska pesem odmevala daleč naokrog po gori. Skupaj z Nevo sta kar naprej ustvarjala ozračje, polno smeha. Zadnja večerja. Na božični večer so nam večerjo postregli nekoliko prej, sledilo je spanje, naš spremljevalni del odprave je medtem prepeval božične pesmi, vmes so odmevali afriški kriki, vse skupaj je zvenelo prečudovito. Ob enajstih je namreč sledilo bujenje, čeprav mislim, da nihče ni zares spal. V skrbeh smo bili za Nevo, glavobol ni in ni popustil, njena trma prav tako ne. Kljub tridnevnemu glavobolu in bruhanju se je s svojo železno voljo odločila, da se navkljub vsemu poda še proti vrhu. Okrepčali smo se s čajem in piškotki, ter se ob polnoči z lučkami na glavah, ki so nam osvetljevale pot v temni noči, odpravili na osem urno, nadvse naporno pot proti »svobodi«. Tako se namreč imenuje Uhuru Peak, 5895 metrov visok vrh Kilimanjara. Pot se je že od začetka vzpenjala izredno strmo, vendar nekje do nadmorske višine 5400 metrov, ni povzročala pretiranih težav. Bilo je prekrasno nebo. Zvezde se na takšni nadmorski višini zdijo tako blizu, da bi se jih dalo dotakniti. Pravcati užitek je nudilo Mitjevo znanje o zvezdah. Komajda sem sledila: južni križ, mali medved, veliki medved. Težko bi določila trenutek, v katerem se je prijetna hoja prelevila v pravcato nadčloveško matranje. Korak je postajal vedno težji, dihanje vedno globlje. Občasno se je iz daljave slišalo stokanje kakšnega onemoglega pohodnika, bruhanje je na gori zaradi višinske bolezni stalnica, ki ji nihče ne posveča posebne pozornosti, pa vendar ni prijetno, sploh ker nihče ne ve, kje je njegova meja, kdaj bo doletelo koga od nas. Od pomanjkanja kisika smo bili vsi strahotno izčrpani. Ozrla sem se v nebo, iskajoč vrh gore, ki ji nikakor ni bilo videti konca, pogled mi je spet ušel na prekrasno nebo lesketajočih se zvezd. Česa takšnega še nikoli nisem videla. Občudujem Nevo, problemi z višinsko boleznijo se med vzponom samo še stopnjujejo, vendar na vprašanje vodiča, če se želi vrniti v dolino, trmasto odgovarja: »ne, naprej grem«. Nimam pojma, od kod ji moč. Spomnila sem se nasveta našega glavnega vodiča Avgusta, naj v najtežjih trenutkih ne mislimo na nič, naj vso energijo in misli usmerimo v naslednji korak, korak po korak. Nekaj časa mi je uspevalo, misliti nisem mogla na nič drugega kot naslednji korak, misli so mi popolnoma odtavale, bilo je magično, dokler se ni nek pohodnik, ki se je znašel tik pred mano, skoraj zvrnil name. Izčrpan se je usedel na skalo.
Opazila sem, da smo s pridobivanjem višine nasploh postajali vedno bolj omotični. Pričenjalo se je daniti in s tem se nam je ponudil še en čaroben trenutek na gori. Videli smo sončni vzhod. Sonce nam je dalo še zadnjo potrebno energijo in malce segrelo prezeble prste na rokah in nogah.

Po dobrih osmih urah hoje smo prispeli do prvega vrha z imenom »Stella Point«. Oblile so me solze, uspelo mi je, sem pomislila, uspelo nam je! Vsepovprek si čestitamo, veseli zase, za nas. Velika želja je bila, da uspe vsem, ne glede na statistiko, po kateri doseže vrh le 40 odstotkom, zato smo trdo trenirali, se pripravljali po najboljših močeh in zmagoslavje je bilo popolno. 

Do zadnjega vrha in s tem najvišje točke Kilimanjara, v bistvu najvišje točke Afrike z imenom Uhuru Peak, nam je preostalo še 45 min hoje. 45 min čustvenega naboja, čiste sreče, vznesenosti, ponosa in obenem skromnosti ter spoštovanja do mogočnosti narave! Merry Christmas je odmevalo po gori. Seveda, božič je. Božično jutro. V mislih voščim svojim doma in se veselim z ostalimi. Vauuu, uspelo nam je. Vsi objemamo Nevo in ji čestitamo. Kar je uspelo njej, je preprosto nepopisno. Vrh je prekrasen, na vseh straneh se bohotijo okoli 50 metrov visoki ledeniki, ki pa žal neizhodno izginjajo. Po besedah vodiča Ciprie, bodo posledice izginotja ledenikov na Kilimanjaru strahotne, saj bodo presahnili izviri in potoki, ki se napajajo z vodo iz ledenikov, kar lahko povzroči velike probleme, saj je na to pitno vodo navezanih 5 % od skoraj 50 milijonov prebivalcev Tanzanije. S snegom prekritega Kilimanjara, ki je pred leti tako navdihnil ameriškega pisatelja Ernesta Hemingwayja, da je napisal zgodbo z istim naslovom, pa mi žal nismo doživeli. Tudi v šoli smo se učili, da je vrh najvišje gore Afrike, čeprav od ekvatorja oddaljen le 330 kilometrov, prekrit s snegom. Vendar ni. Žal ne več vedno in mi, ki smo goro obiskali v času tamkajšnjega poletja, te sreče nismo imeli. Utrujeni, vendar zadovoljnih obrazov smo se v dnevu in pol po najkrajši možni poti, ki vodi iz gore, vrnili v dolino. V zadnjem kampu smo se poslovili od spremljevalnega osebja. Ko smo se zedinili glede napitnine, so nam zapeli tradicionalno poslovilno pesem v swahiliju »Kilimanjaro hakuna matata«, mi pa njim »Tam dol na ravnem polju«. Oni so zveneli bolje.

Po prihodu z gore smo se po osvežitvi v majhnem, vendar čistem, zelo solidnem hotelu, odločili še za kratek ogled Arushe. Prekrasno zeleno mesto je navduševalo, vendar smo kmalu ugotovili, da je sprehod po njem prav stresen, prodajalci so strašno nadležni, policija s puškami, oboroženi stražarji pred boljšimi trgovinami na vsakem koraku. Kakor hitro smo ustavili ali s želeli le posvetovati, se je okoli nas vsulo pouličnih prodajalcev, vpili so eden preko drugega, ponujali vsak svoj izdelek ali blago. Nisem se mogla nagledati ljudi, predvsem žensk. Naj so bile mlade ali manj mlade, vitke ali manj vitke, revne ali bogate, vse so bile urejene do potankosti, odete v živobarvna oblačila, večinoma obleke ali krila. Česa takšnega še nisem videla, zdelo se je, da gre celo mesto na ples. In ljudje so zunaj. Kjerkoli smo se vozili, smo občudovali ljudi ob cestah, ulicah, posedali so v senci dreves, otroci so vsaj na videz brezskrbno tekali po blatnih poteh. Zdi se, kot da jih stene skromnih bivališč ne držijo tako zelo kot je to pri nas. Dosti ljudi je bilo videti na njivah. Pri nas vidimo po poljih traktorje, škropilnice. Tam so polja popolnoma drugačna, ena kultura raste ob drugi, na poljih ni bilo videti strojev, temveč ljudi, odete v živobarvna oblačila. In ni bilo videti, da garajo, delali so sicer svoje, zraven pa živahno razpravljali. »Cilj je pot!«, bi rekla Lea. Nekoliko me je vse skupaj spominjalo na kmetijstvo po principih permakulture, sploh ker imajo veliko kmetijskih površin v okrilju deževnega gozda, ampak to je že druga tema. Upam le, da po razvitem svetu precenjeno intenzivno kmetijstvo, ki sicer prinaša velike dobičke, naravi in človeku pa upostošenje, ne bo prišlo do njih. Naslednji dan je bil dan vrnitve. Strinjali smo se: »lepo je iti in lepo se je vrniti domov«. Med vožnjo do Nairobija mi je misli zaposlovala ena izmed Natašinih novih ponudb, treking po deževnem gozdu na nadmorski višini okoli 3000 metrov v Ruandi, kjer živijo, človeku prijazne, družine goril. Hmm

Metka Carli 

10.08.2016: NaStrehi.blogspot.si
Vzpon na Kilimanjaro ali na strehi Afrike


 







Na strehi Afrike Od leve proti desni; zgoraj: vodnik Johakim, Fredi Vuk, Neva Lupinšek, Metka Carli, Lea Vrban, vodnik August; spodaj: Mitja Letonja, Andrej Lupinšek, Miran Baklan-Hanz, Janko Kirbiš, Roman Kaisersberger.

 


Avtorica Metka Carli

1 komentarjev na članku "Na strehi Afrike"

Franci Savenc,

Velik zamik objave, ni bilo prilike/časa. = metka.carli@gmail.com

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti