AO Železničar - Neža Eržen: Po več kot enomesečnem potovanju je bilo treba v hribe sprobat formo. S Primožem se dogovoriva za soboto, ko naj bi bila
... vremenska napoved še okej. Ideja za smer pade: SV raz Kalške gore. Meni se zdi preveč severna (mrazzz), Primožu pa bolj vzhodna, 'saj bova itak zgodi štartala pa na jugu bo jugozahodnik bril pa če so oblaki je itak vseeno, kje si'. Zmaga vzhod, zato se v ne več tako ranem jutru v slogu heavy and fast podava pod steno. Vzhodna stran se v vsej svoji toploti pokaže le na dostopu, ko zašvicava v siju toplih sončnih žarkov. Ni kaj, tile dostopi nama res ležijo, sva mela ves čas občutek, da sva počasna pa sva bla že v dobri uri gor pa še light and fast, namenjeni na Kokrsko sedlo, naju sploh niso prehiteval! No, zdaj pa pride del ture, zaradi katerega nama more budilka zvonit sredi noči: plezanje. Smer se začne v levo usmerjeni zajedi/rampi približno 50 metrov od najnižje točke raza. Naj še povem, raz je raz le od daleč. Od blizu je zaobljena plata, za lažjo predstavo. Torej, ko po rampi prideš do lopice, greš proti desni po platah do travnika, od tam pa po šodrastih travah še bolj desno do kamina. Tam sam jaz šla preveč direktno navzgor, s čimer sem si prislužila navzdol usmerjeno prečnico. Kot druga. In jo preživela. Naprej pa po kaminu do lijaka, ki je vpadnica za razne projektile in navzgor po lažjem svetu, ki je ravno tako težak, da se ne moreš razvezat, še 200 metrov do vrha. Skala je bila kar ok, ko se navadiš na trave, seveda. Sonca ni bilo, zato je bilo res vseeno, ali sva na J ali S strani. Namesto oblakov je bila megla. Lahko bi smer preimenovali tudi v Raz meglic. Bi ji pristajalo. Res imaš tak občutek, da si nekje daleč daleč, le pohodnike slišiš od spodaj, kako si (neubrano) popevajo Kekčevo pesem in prožijo meliško kamenje. In kar naenkrat se meglice za ene 5 sekund razkadijo in vidiš, da je pot čisto blizu … Ampak tudi do vrha ni bilo takooo zelo daleč. Čas je relativen pojem. Jaz sem si ga krajšala z vsaj petimi različnimi pesmimi, ki so mi šle po glavi (Kekčeva pesem, Mojčina pesem, спасибо – neumen ruski komad s transibirske, Boulevard des airs, Meduze …). Kako se je kratkočasil Primož, ne vem.
Po nekajurnem tavanju v megli sva dosegla vrh, juhu!
Moram priznati, da se mi smer ne bo vpisala na seznam najlepših, vendar slaba tudi ni bila. V njej sem pridobila spretnost stopanja na mokre trave. Žal se ključne veščine v megli (da se nasloniš nanjo) nisem naučila. Pa drugič.
Slik je bolj malo, saj ni bilo prave svetlobe ...